Jedro

Če tožnik med pravdo odstopi terjatev, pogodba o odstopu terjatve pa je med njim in prevzemnikom sporna, imata odstopnik in prevzemnik položaj formalnih sospornikov in se prevzemnik v pravdi lahko pridruži odstopniku brez privolitve toženca (dolžnika).

Izrek

1. Pritožba prve tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se z njo izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (4. točka izreka) potrdi.

2. Pritožbi druge tožeče stranke se delno ugodi in se z njo izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (3. in 5. točka izreka) spremeni tako, da se skupaj z izrekom v 2. točki izpodbijane sodbe glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati drugotožeči stranki znesek 14.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi kot veljajo za hranilne vloge v DEM na vpogled v kraju izpolnitve, od 27.9.1989 dalje do plačila, v 8 dneh.

Tožena stranka mora drugi tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 82.220,00 SIT v 8 dneh." 3. V ostalem delu se pritožba druge tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se z njo izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (3. točka izreka) v nespremenjenem delu (to je za razliko med zakonitimi zamudnimi obrestmi in v prejšnji točki izreka dosojenimi obrestmi) potrdi.

4. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se z njo izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (2. točka izreka) potrdi.

5. Tožena stranka mora drugi tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 48.824,00 SIT v 8 dneh, svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati drugi tožeči stranki kot cesionarju še neplačani del kupnine za vakuumski sušilnik, ki ga je kupila od prve tožeče stranke, v znesku 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zamudnimi obrestmi kot veljejo za hranilne vloge v DEM na vpogled v kraju izpolnitve, od 27.9.1989 dalje do plačila (2. točka izreka odločbe prve stopnje). Višji tožbeni zahtevek druge tožeče stranke (na plačilo še 9.000,00 DEM v tolarski protivrednosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi in plačilo višjih obresti od prisojene glavnice, zahtevanih po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti) je zavrnilo (3. točka izreka odločbe prve stopnje). V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožeče stranke na plačilo istega denarnega zneska (4. točka izreka odločbe prve stopnje). Tožečima strankama je naložilo, da morata toženi povrniti pravdne stroške, odmerjene glede na uspeh v pravdi (5. točka izreka odločbe prve stopnje).

Zoper sodbo so se vse pravdne stranke pravočasno pritožile, vsaka v delu, s katerim v postopku na prvi stopnji ni zmagala, in predlagale njeno spremembo ali razveljavitev.

Tožeči stranki sta se pritožili, ker menita, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje o obsegu plačila obveznosti tožene stranke.

Tožena stranka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Po njenem mnenju je sodba nepravilna že zato, ker je sodišča dovolilo, da se je druga tožeča stranka med pravdo pridružila prvi. Premalo natančno je ocenilo dokaze o tem, kar je glede plačil svojih obveznosti trdila tožena stranka (da je vse plačala) in je o tem ni zaslišalo, čeprav je to predlagala.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeči stranki na pritožbo tožene nista odgovorili. Tožena stranka pa je odgovorila, da pritožba tožečih strank ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi z njo izpodbijano sodbo.

Pritožba prve tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvo tožečo stranko zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je sporno terjatev cedirala drugi tožeči stranki in je zato proti toženi stranki kot cessusu ne more več uveljavljati. Prva tožeča stranka svoje pritožbe v bistvu ni obrazložila, saj tožeči stranki v skupni pritožbi uveljavljata pravzaprav le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja o tem, ali je tožena stranka plačala 9.000.00 DEM, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali ne. To dejstvo za odločitev o tožbenem zahtevku prve tožeče stranke ni pomembno. Če je terjatev prenesla na drugo tožečo stranko, potem njen tožbeni zahtevek nikakor ne more biti utemeljen. Ker je sodišče ugotovilo prav to, da je cesijska pogodba med tožečima strankama veljavna, je odločilo materialnopravno pravilno, ko je tožbeni zahtevek prve tožeče stranke v celoti zavrnilo. Pri izreku sodbe o tej odločitvi ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba njeno pritožbo zavrniti in z njo napadeni del sodbe prve stopnje potrditi (368. člena ZPP).

Pritožba druge tožeče stranke je v pretežni meri utemeljena.

Iz obrazložitve napadene sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku pravilno omejilo le na zahtevek na plačilo 14.000,00 DEM (v tolarski protivrednosti), temelječ na fakturi št. 2345. Samo zaradi delnega neplačila te fakture je namreč tožeča stranka vložila tožbo. Zato so vse trditve tožene stranke o tem, koliko je plačala po dveh drugih fakturah, in tudi dokazi v zvezi s tem, nepomembne. Pri ugotavljanju, kolikšen del sporne fakture je tožena stranka plačala, pa je sodišče prve stopnje to fakturo, oziroma napis na njej o delnem plačilu, presodilo zmotno.

Zmotno je namreč ugotovilo, da je na njej zapisano, da je bil plačan znesek 9.000,00 DEM. Kaj takega iz fakture ne izhaja. Na njej je namreč zapisano, da je 4.000,00 DEM plačano v lirah, to pa je ravno znesek, ki ga je prva tožeča stranka upoštevala kot plačanega že pri vložitvi tožbe, saj je od 18.000,00 DEM, na kolikor se glasi faktura, s tožbo zahtevala še plačilo ravno 14.000,00 DEM. Z zapisom na fakturi torej ni dokazano, da je tožena stranka plačala še 9.000,00 DEM, kakšnega drugega dokaza (razen svojega zaslišanja, kar pa je subsidiaren dokaz, ki je za dokazovanje takega dejstva, kot je plačilo terjatve v mednarodnem prometu blaga, izredno nezanesljiv) za to plačilo pa tožena stranka ni predlagala (dokazno breme je glede tega njeno). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. točke 373. člena ZPP pritožbi druge tožeče stranke glede plačila navedenega dela glavnice ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo (z enakimi obrestmi kot jih ji je pravilno prisodilo že sodišče prve stopnje).

V ostalem delu pritožba druge tožeče stranke ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeči stranki glede na to, da je njen zahtevek izražen v tuji valuti, ne gredo še zamudne obresti po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti, zato je ustrezen del njenega obrestnega zahtevka zavrnilo. O tem delu sodbe pritožba nima razlogov, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah uradnega preizkusa po 2. odst. 365. člena ZPP, torej glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da nobeden od teh pritožbenih razlogov ni podan, zato je v tem obsegu neutemeljeno pritožbo druge tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

S tem, ko je sodišče prve stopnje dovolilo, da se je med pravdo prvi tožeči stranki pridružila še druga, ni bistveno kršilo nobene določbe pravdnega postopka. Ker je bila veljavnost cesijske pogodbe, sklenjene med pravdo, v pravdi sporna, sta tožeči stranki obe zahtevali od tožene stranke plačilo iste terjatve. S tem sta nastopali kot sospornika po 2. točki 1. odst. 196. člena ZPP. V takem primeru pa se po določbi 2. odst. 196. člena ZPP lahko tožniku med pravdo pridruži nov tožnik in privolitev toženca za to ni potrebna.

Glede vsebinskega dela pritožbe pa je že iz obrazložitve odločitve o delni ugoditvi pritožbi druge tožeče stranke razvidno, zakaj pritožba tožene stranke v dejanskem in materialnopravnem pogledu ni utemeljena. Ni ji namreč uspelo dokazati, da je sporno terjatev plačala. Njeno sklicevanje na izvršena plačila za dve drugi, ne pa sporno fakturo, namreč ne more izkazati plačila nobenega dela sporne fakture, delno plačilo zneska 9.000,00 DEM (v lirah) pa niti iz zapisa na fakturi ne sledi. Zato je bilo treba na podlagi določbe 368. člena ZPP njeno pritožbo zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi z njo napadeno sodbo.

Na podlagi določbe 2. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka glede glavne terjatve pravdo izgubila, mora drugi tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP), odmerjene po odvetniški in taksni tarifi.

Stroške postopka na prvi stopnji je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje in jih je enako (seveda upoštevaje celoten uspeh tožbe) odmerilo tudi pritožbeno sodišče, le po novi vrednosti točke po odvetniški tarifi (87,40 SIT), tako da znašajo 82.220,00 SIT (specifikacija je razvidna iz stroškovnika v spisu). Poleg tega gredo drugi tožeči stranki tudi stroški pritožbenega postopka, ki so odmerjeni na 48.824,00 SIT (sestava pritožbe, taksa za pritožbo, poročilo stranki), tožena stranka pa mora svoje pritožbene stroške nositi sama.