Jedro

Da bi njenega člana (člana združbe) lahko šteli za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi (25. člen KZ).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je A. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-A). Izreklo mu je pogojno obsodbo in določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojencu je odvzelo tudi v izreku navedene mobilne telefone ter 600,00 EUR protipravno pridobljene premoženjske koristi. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da je znesek odvzete premoženjske koristi znižalo na 300,00 EUR. Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagajo spremembo izpodbijane sodbe in oprostitev obsojenca, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki nanj niso odgovorili.

B.

5. Iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe med drugim izhaja, da je bil A. D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ-A, ker se je skupaj z ostalimi že obsojenimi osebami (sodba Okrožnega sodišča v Kopru K 197/04 z dne 8. 3. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 409/2005 z dne 14. 3. 2007 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 209/2008 z dne 26. 2. 2009) kot član združbe za izvrševanje takih kaznivih dejanj iz koristoljubnosti ukvarjal s spravljanjem drugih čez državno mejo Republike Slovenije. Pri izvršitvenem dejanju, opisanem v 1. točki izreka sodbe, ga je R. V. angažiral za prevzem denarja s strani ilegalnih prebežnikov in za izročitev plačila S. U., kar je obsojeni A. D. tudi storil, pri dejanju, opisanem v 2. točki izreka, bi moral obsojenec, če jih ne bi predhodno zaustavila policija, tuje državljane na območju mejnega prehoda L. kot peš vodič spraviti po gozdu v Republiko Italijo, pri dejanju, opisanem v 3. točki izreka, pa je obsojenec po dogovoru na kraj prevzema tujih državljanov pripeljal T. B., ki je nato kot peš vodič tuja državljana spravil v Republiko Italijo. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je A. D. skupaj z ostalimi obsojenci v sostorilstvu uresničil vse bistvene znake očitanega kaznivega dejanja.

6. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da opisa dejanja v 1. točki izreka sodbe ni mogoče podrediti pod abstraktno normo obravnavanega kaznivega dejanja. Zatrjevano kršitev kazenskega zakona, ki jo je glede na njeno vsebino mogoče opredeliti kot kršitev 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, utemeljujejo s trditvami, da izročitev denarnega zneska ne predstavlja izvršitvene oblike tega dejanja, uporaba zakonske analogije pa je v nasprotju z načelom zakonitosti (28. člen Ustave RS) in je zato v našem kazenskem pravnem redu prepovedana. Po presoji zagovornikov opis dejanja v 1. točki izreka ne more biti inkriminiran, saj ne gre za kaznivo dejanje. V nadaljevanju zahteve navajajo, da tudi ravnanja, ki se obsojencu očita pod 3. točko izreka prvostopenjske sodbe, zaradi minornega kriminalnega prispevka ni mogoče obravnavati kot obliko udeležbe pri spravljanju prebežnikov čez državno mejo v okviru hudodelske združbe.

7. Očitki zagovornikov glede nekaznivosti obsojenčevih ravnanj, opisanih v 1. in 3. točki izreka, niso utemeljeni. Sodišči sta ugotovili, da je obsojeni A. D. deloval v okviru dobro organizirane združbe, ki se je iz koristoljubnosti ukvarjala s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo. Združba je delovala po načelu delitve dela, pri čemer je imel vsak od njenih članov točno določeno vlogo, ki je bistveno prispevala k uresničitvi zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Prispevek člana združbe pri kaznivih dejanjih, ki so bila storjena v okviru združbe, je treba vselej presojati po kriterijih za udeležbo. Da bi njenega člana lahko šteli za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi (25. člen KZ). Obsojencu je bila pri dejanju, opisanem v 1. točki izreka, zaupana naloga, da od tujih državljanov pobere denar (protipravno premoženjsko korist), ga po uspešnem prehodu meje izroči enemu od glavnih udeležencev združbe in tako uresniči koristoljubni cilj udeležencev združbe. Čeprav obsojenec pri dejanju, opisanem v 1. točki izreka, ni neposredno sodeloval pri spravljanju tujcev čez mejo, sta sodišči njegovo vlogo, ki je zajemala finančni vidik kriminalne dejavnosti, pravilno vrednotili kot enakovredno izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma kot odločilno za izvedbo kriminalnega načrta. Vrhovno sodišče soglaša tudi s presojo sodišč glede obsojenčeve odločilne vloge pri dejanju, opisanem v 3. točki izreka. Za ilegalno peš vodenje tujcev v Italijo je R. V. po dogovoru s S. U. angažiral obsojenega A. D. in T. B. Tokratna obsojenčeva vloga je bila, da na kraj prevzema tujih državljanov pripelje T. B., kar je obsojenec dne 2. 1. 2004 tudi storil, T. B. pa je nato tujce kot peš vodič spravil preko slovensko-italijanske meje. Sodišče je v novem sojenju pojasnilo, da je moral biti T. B. na kraj prevzema tujcev pripeljan, saj bi bilo v primeru, če bi se pripeljal sam, njegovo vozilo, ki bi ga pustil v gozdu, lahko obremenilno. Sodišče je odločitev združbe za takšno porazdelitev vlog posameznih članov vrednotilo tudi z vidika dogodkov, da je policija dne 28. 12. 2003 odkrila dejavnost združbe, zato so morali biti njeni člani previdnejši. Čeprav obsojenec tudi pri tem dejanju ni neposredno spravljal tujcev čez mejo, je bila glede na ugotovljene dejanske okoliščine njegova vloga tako s časovnega kot tudi krajevnega vidika nujni sestavni del nezakonite dejavnosti, ki je obsegala vstop tujcev v državo, prevoz po državi do kraja, kjer so bili nato spravljeni preko slovenske meje v Italijo. Ob izkazanem in v zahtevi neizpodbijanem subjektivnem elementu (zavedanje o delovanju v okviru dobro organizirane skupine več ljudi, ki jih je družil skupni namen spravljanja tujcev preko državne meje iz koristoljubnih nagibov) sta sodišči obsojenca utemeljeno obravnavali kot sostorilca v smislu 25. člena KZ.

8. Koristoljubnost kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja se odraža v namenu, da se pri spravljanju drugih čez mejo pridobi ustrezna materialna korist, pri čemer za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da je storilec takšno korist že pridobil. Stališče višjega sodišča, da za obstoj koristoljubnega namena ni odločilnega pomena, ali je storilec tega dejanja tudi okoriščen, je tako pravilno in trditvam zagovornika, ki to stališče izpodbijajo, ni mogoče pritrditi.

9. Ker zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče z ostalimi očitki zagovornika, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, ni ukvarjalo. Tako ni presojalo trditev, ki dajejo izpisom odhodno-dohodnih klicev drugačno težo, kot jim jo je pripisalo sodišče, trditev, ki zanikajo obsojenčevo vlogo prevzemnika in vodiča tujcev pri dejanju, očitanem pod 2. točko izreka, ter trditev, s katerimi zagovornik izpodbija koristoljubni motiv obsojenca.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Vrhovno sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).