Jedro

Če sodišče ne zavrže tožbe, čeprav ugotovi, da ni podana procesna predpostavka, to je pravna korist tožnika za tožbo, pač pa o zadevi meritorno odloča, to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnici morata povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 58.500,00 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je bilo zahtevano, da se ugotovi, da so štiri cesijske pogodbe, ki jih je dne 7.4.1997 sklenila družba A. d.o.o., s S. d.o.o., s P., T. d.o.o. in z Z. d.d. in s katerimi je bilo toženi stranki omogočeno plačilo zneskov, navedenih v teh cesijskih pogodbah, brez pravnega učinka proti stečajni masi stečajnega dolžnika A. d.o.o. in da je tožena stranka dolžna plačati v stečajno maso družbe A. d.o.o. znesek 1,194.460,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1997 dalje. Tožnicama je naložilo, da sta dolžni solidarno plačati toženi stranki 150.910,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi sta se tožnici pritožili. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki, ki je vložila odgovor na pritožbi in predlagala njuni zavrnitvi. Prva tožnica je vložila tudi odgovor na odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče pre stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bil tekom tega pravdnega postopka s pravnomočnim sklepom stečajnega senata, opr. št. St 38/97 z dne 9.2.1999 stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom Avtoline d.o.o., Trgovina in servis Ljubljana, zaključen.

Tožeča stranka v tej pravdi izpodbija pravdna dejanja tega stečajnega dolžnika in zahteva, da tožena stranka vrne v stečajno maso stečajnega dolžnika znesek 1,194.460,00 SIT s pripadki. Na podlagi ugotovitve, da je stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom, katerega pravna dejanja se izpodbijajo, zaključen, si je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zastavilo vprašanje, ali ima tožeča stranka še sploh pravni interes za vodenje te pravde. Na to vprašanje ni dalo dokončnega odgovora. Iz zgoraj citiranega sklepa stečajnega senata (priloga A 5) izhaja, da je bil stečajni postopek nad družbo A. d.o.o. zaključen na podlagi 170. čl. ZPPSL. Čim je bil stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom zaključen, tožniki nimajo več pravnega interesa za uveljavitev zahtevka, kakršnega uveljavljajo v tej pravdi, čeprav so tak interes imeli ob vložitvi tožbe, saj od ugoditve postavljenemu zahtevku tožniki ne bi mogli imeti nobene pravne koristi več. Tožba na izpodbijanje pravnih dejanj je namreč vložena zato, da bi se povečala stečajna masa za poplačilo upnikov stečajnega postopka. Z zaključkom stečajnega postopka po 170. čl. ZPPSL pa do takšne situacije ne more več priti, zato tožniki nimajo več pravne koristi za vodenje te pravde. Obstoj pravnega interesa pa je procesna predpostavka, ki mora biti podana tako ob vložitvi tožbe kot tudi ves čas postopka, sicer je treba tožbo zavreči na podlagi 1. odst. 274. čl. ZPP. Glede na ugotovljeno dejansko situacijo bi tako sodišče prve stopnje moralo uporabiti prej navedeno določilo ZPP, vendar ga ni. Toda na kršitev iz 1. odst. 274. čl. ZPP sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 350. čl. ZPP).

Nobena izmed pravdnih strank pa te kršitve v pritožbi ni izrecno uveljavljala, zato pritožbeno sodišče ni imelo podlage, da bi sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Zato je moralo presojati pravilnost izpodbijane sodbe iz drugih razlogov. Pri tem je svojo odločitev, s katero je pritožbo zavrnilo, oprlo na tiste dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi je le-to ugotovilo, da ni dokazano, da so cessusi, to je dolžniki stečajnega dolžnika, toženi stranki kot cesionarju poravnali odstopljene terjatve. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je glede na zatrjevana dejstva in predložene dokaze pravilna in tudi ne drži trditev prve tožeče stranke v odgovoru na odgovor na pritožbo, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da zneskov po cesijskih pogodbah ni dobila plačanih. Tožena stranka je trdila, da cesijske pogodbe niso bile realizirane, s tem pa je trdila, da po njih ni dobila ničesar plačanega. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje torej izhaja, da premoženjsko korist, ki jo je tožena stranka pridobila na podlagi sklenjenih spornih cesijskih pogodb, predstavljajo le terjatve, ki jih je tožena stranka dobila od stečajnega dolžnika, ne pa denar. Ob taki dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje bi bil torej utemeljen v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj lahko le zahtevek na vrnitev terjatev, ne pa zahtevek na plačilo denarnega zneska (glej 2. odst. 130. čl. ZPPSL). To pa pokaže, da s tožbo uveljavljani dajatveni denarni zahtevek že ob vložitvi tožbe ni bil utemeljeno postavljen.

Ugotovitveni zahtevek je samo podlaga dajatvenemu zahtevku in je zato tudi ta bil glede na povedano neutemeljen. Že te ugotovitve so tako zadosten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, kakršen je bil uveljavljan v tej pravdi in je bilo vprašanje obstoja oz. neobstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti neodločilno. Sodišče druge stopnje se zato s pritožbenimi navajanji v zvezi s pravilnostjo oz.

nepravilnostjo odločitve sodišča prve stopnje o obstoju oz. neobstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti ni ukvarjalo.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je bil tožbeni zahtevek utemeljeno in pravilno zavrnjen in tudi o pravdnih stroških je bilo zato pravilno odločeno na podlagi uspeha v pravdi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo, saj tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti in je zato potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, zato morata nositi sami svoje pritožbne stroške in povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Stroški tožene stranke predstavljajo takso za odgovor na pritožbo, odmerjeno po 5. točki 1. tarif. št. Taksne tarife in nagrado za sestavo odgovora na pritožbo, odmerjeno skladno z veljavno odvetniško tarifo.