Jedro

Razlog za podajo izredne odpovedi PZ po 2. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR je podan, saj imel tožnik, zaposlen ne delovnem mestu nadzornika centralnega ogrevanja za stanovanjske bloke, v delovnem času v krvi več kot 2. promila alkohola. Ker bi delo v alkoholiziranem stanju lahko pomenilo veliko nevarnost za ljudi in premoženje, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR).

Delodajalec je alkoholiziranost tožnika ugotovil prek alkotesta, ki ga je izvedla oseba, ki je imela za to opravljen strokovni izpit. Tožnikovo stanje bi lahko ugotovila npr. tudi z drugimi dokazi (izpoved prič). Vendar pa delodajalec nima pooblastila za odvzem telesnih tekočin delavcu (kot npr. odvzem krvi po Zakonu o cestnem prometu), zato dejstvo, da alkoholiziranosti tožnika ni ugotavljal z analizo krvi, ne pomeni, da je podana izredna odpoved PZ nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

1.12.2003 (1. točka izreka), poziv nazaj na delovno mesto nadzor centralnega ogrevanja za stanovanjske bloke in poslovne prostore (2. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi obračun in plačilo pripadajočih plač od 1.12.2003 dalje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih plač v plačilo, torej od vsakega 18. dne v tekočem mesecu za plačo predhodnega meseca z obračunom bruto in izplačilom neto zahtevkov ter vpisa delovne dobe v delovno knjižico od 1.12.2003 dalje (3. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za povračilo pravdnih stroškov (4. točka izreka).

Tožnik je vložil pritožbo iz vseh razlogov po določilih 1. odst. 338. člena ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ter da o stroških postopka odloči kot o nadaljnjih stroških postopka.

Navajal je, da tožena stranka ni izkazala utemeljenega razloga, ki bi narekoval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik je spil le manjšo količino alkoholnih pijač, pri čemer se je počutil treznega ter sposobnega za delo. Dejstvo, da je delavski svet tožene stranke že februarja 1993 sprejel sklep glede poostrene kontrole vseh zaposlenih glede uživanja alkohola in delovne discipline, bi moralo toženo stranko še toliko bolj zavezovati k načinu ugotavljanja eventualne stopnje alkoholiziranosti posamičnega delavca in glede preizkusa, ki bi ga morale opravljati usposobljene osebe. Pooblaščeni delavec je strokovni izpit opravil šele kasneje. Tožena stranka bi morala uporabiti določila Zakona o varnosti v cestnem prometu in tožniku odrediti odvzem telesnih tekočin neposredno po opravljenem prvem preizkusu, ko je pritožnik protestiral glede rezultatov. Čeprav je tožnik priznal, da je bil dne 17.11.2003 pod vplivom alkohola, se ni počutil vinjenega in je bil sposoben opravljati svoje delo.

Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovore pa dodaja:

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu "nadzor centralnega ogrevanja za stanovanjske bloke in poslovne prostore". Pogodba o zaposlitvi je v 7. členu določala, da bo tožnik glede varstva pri delu spoštoval določila pravilnika o varstvu pri delu, ukrepi za posebno varstvo delavcev pa so bili tožniku pojasnjeni pred podpisom pogodbe, kar je tožnik potrdil s podpisom pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dne 19.11.2003 tožniku izdala obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in navajala, da se tožniku očita kršitev po

2. alinei 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ker je bilo ugotovljeno, da je bil dne 17.11.2003 pod vplivom alkohola in je s tem naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je dne

27.11.2003 podal zagovor. Direktorica tožene stranke je tožniku dne 1.12.2003 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga in ugotovila, da je imel tožnik po preizkusu z alkotestom po izdihanem zraku dne 17.11.2003 2,07 promile in 2,12 promile alkohola v organizmu. Tožena stranka je glede na to, da je tožnikovo delo takšne narave, da delo v alkoholiziranem stanju lahko pomeni v vsakem trenutku veliko ogroženost za ljudi in premoženje tudi ugotovila, da z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, s čemer je tožena stranka ugotavljala tudi pogoj iz 1. odst. 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik dne 17.11.2003 na svojem delovnem mestu "nadzor centralnega ogrevanja za stanovanjske bloke in poslovne prostore" alkoholiziran in je s tem naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je dne 17.11.2003 R. B., delavec družbe P. d.o.o. opravil dva preizkusa tožnikove alkoholiziranosti po izdihanem zraku in sicer ob 19.25 uri, ko je pokazal rezultat 2,07 promila in ob 19.33 uri, ko je pokazal rezultat 2,12 promila alkohola po izdihanem zraku.

Glede na podane vsebinske ugovore v zvezi izvajanjem postopka o ugotavljanju alkoholiziranosti, pritožbeno sodišče poudarja, da lahko delodajalec alkoholiziranost ugotavlja na kakršenkoli način in ni nujno, da bi jo ugotavljal z alkotestom. Tožena stranka bi lahko tožnikovo alhoholiziranost ugotavljala tudi s posameznimi pričami. Konkretno je priča L. H. ocenil, da je tožnik okoli sebe širil vonj po alkoholu in se je v izdihanem zraku tožnika čutilo, da je zaužil alkoholno pijačo in je v pisarni, kjer se je nahajal tožnik, čutil vonj po alkoholu. Dejstvo je tudi, da je tožnik sam povedal, da je užival alkohol, pri čemer pa se je po lastni oceni čutil sposobnega za opravljanje dela. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožnik naklepoma kršil svoje pogodbene obveznosti, najmanj pa iz hude malomarnosti, saj se je zavedal ali bi se moral zavedati, da lahko pri opravljanju dela nastanejo hude posledice - nesreča, v kateri bi bilo ogroženo življenje in zdravje tožnika in drugih oseb in bi lahko nastala tudi velika materialna škoda. Posebej je ugotoviti, da so strokovni sodelavci tožene stranke s tožnikom že predhodno večkrat opravljali razgovore v zvezi z uživanjem alkohola in nenehnim kajenjem na delovnem mestu. Tožnik je že predhodno dne 27.11.2002 na zdravstvenem pregledu dobil negativno mnenje zaradi uživanja alkohola. Na tem razgovoru so ga strokovni sodelavci in tudi direktorica izrecno opozarjali, da ne sme uživati alkohola, kajti sicer več ne bo smel opravljati svojega zahtevnega dela. Tožnik je na svojem delovnem mestu opravljal nadzor nad kurilnimi napravami, pri katerem se kot energent uporabljata ekstra lahko kurilno olje in plin, tako da je bila pri njegovem delu potrebna še posebna previdnost. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil delavec P.d.o.o. strokovno usposobljen za upravljanje z alkotestom, pri tem pa še posebej poudarja, na kar je že opozorilo tudi sodišče prve stopnje, da je delavski svet tožene stranke že dne 2.2.1993 sprejel sklep, da se poostri kontrola vseh zaposlenih na delovnem mestu glede alkohola in delovne discipline, ter da mora kontrola z alkostopom pokazati rezultat nula, v konkretnem primeru pa je ugotoviti, da ni šlo za majhno odstopanje od 0,00 promila, pač pa je pri tožniku bila ugotovljena alkoholiziranost 2,07 promila oz. 2,12 promila alkohola. Različni rezultati ugotavljanja alkoholiziranosti pa tudi ne kažejo na nestrokovnost opravljanja preizkusa, saj je znano, da se količina alkohola v izdihanem zraku v določenem času spreminja, odvisno od tega, kdaj je bil alkohol uživan. Tako tudi ni upošteven pritožbeni ugovor, da bi lahko na rezultate vplival mobilni telefon, saj je priča Z. P. izpovedal, da ni navodil o tem, da v času uporabe alkotesta oz. merjenja z alkotestom ne sme biti v bližini mobilnih telefonov, mobilni telefoni bi lahko vplivali na rezultat samo, če bi med merjenjem prišlo do klica na mobilni telefon, ki bi se nahajal v bližini.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim ugovorom, da bi tožena stranka morala v dvomu tožniku odvzeti telesne tekočine in šele po takšnem preizkusu glede rezultatov in s strokovno analizo krvi in urina ugotoviti, kakšna je bila tožnikova morebitna alkoholiziranost. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim izrecno poudarja, da takšnega pooblastila delovnopravna zakonodaja delodajalcu ne omogoča in tako ni bilo mogoče analogno uporabiti določila Zakona o varnosti v cestnem prometu in tožniku odrediti obvezen odvzem telesnih tekočin.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, saj v postopku ni uspel, tožena stranka pa stroškov postopka ni priglasila, ne glede na navedeno pa je šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja, ko po določilu 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS) delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.