Jedro

Čeprav ne gre pritrditi pritožbi, da so ZZUSUDJZ in Sklepi določali zadržanje teka materialnih rokov, pa se je VS RS že izreklo (III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023), da, upoštevaje širši namen sprejetih ukrepov v času razglašene epidemije in poudarjeno varstvo družbe kot take, pretoga uporaba pravil o zastaranju na strani upnika pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva, zato uporaba zastaralnih rokov ne sme biti takšna, da onemogoča učinkovito varstvo pravic, čemur je sledila tudi sodna praksa.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tudi tožnica), s katerim je ta od tožene stranke (v nadaljevanju tudi toženka) zahtevala plačilo zneska 4.815,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2020 dalje, v 15 dneh, vključno s stroškovno posledico (izrek pod točko I). Pod točko II izreka je odločilo o pravdnih stroških, in sicer, da je tožeča stranka dolžna v istem roku toženi stranki povrniti 717,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka.

2.Tožeča stranka v pravočasni pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbija sodbo v celoti; uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3.V pritožbi graja zavrnilno odločitev prvostopnega sodišča, ki temelji na nastopu zastaranja obveznosti, z obrazložitvijo, da je ta materialno pravno zmotna in v nasprotju z dejanskim stanjem, katerega je sodišče ugotovilo zmotno, zaradi česar je tudi materialno pravo uporabljeno napačno. Sodišče namreč pri zaključku, da je zastaranje nastopilo 1. 1. 2021 namesto 15. 5. 2021, ni upoštevalo, da je bil tek materialnih rokov, med katere sodijo tudi zastaralni roki, v času epidemije Covid-19 zadržan. V prvem valu epidemije je bil tek materialnih rokov, med katere spada tudi zastaralni rok, zadržan na podlagi Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ, in sicer v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (skupno 63 dni), ko so bili ukrepi na podlagi Preklica odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ z dnem 31. 5. 2020 preklicani in od 1. 6. 2020 dalje niso več veljali. V jesenskem času je bil tek materialnih rokov ponovno zadržan na podlagi treh Sklepov vlade o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, in sicer od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021 (skupno 72 dni). Skupno je bil tek materialnih rokov v letih 2020/2021 zadržan skupno najmanj 135 dni, in ker sodišče pri izračunu izteka zastaralnega roka ni upoštevalo zadržanja teka zastaranja zaradi Covida-19, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede samega nastanka zastaranja, je posledično napačno uporabilo materialno pravo (359. in 360. člen OZ) ter napačno zaključilo, da naj bi zastaralni rok potekel že 1. 1. 2021. Hkrati je bistveno kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z zadržanjem zastaranja. Zaradi "lockdown-a" na področju celotne države so bili izpolnjeni pogoji iz 360. člena OZ, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Kdaj upnik (tožnica) zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Ravno leto 2020 (ko naj bi teklo zadnje leto v tožničinem zastaralnem roku) je bilo v celoti podrejeno epidemiji Covid-19. Vse druge normalne vsakodnevne aktivnosti so bile popolnoma prekinjene, prepovedan je bil ves javni prevoz, večina storitev pa ni delovala, kar so okoliščine, ki so za tožnico predstavljale nepremagljive ovire. Sklicujoč se na sodno prakso (VS RS III Ips 19/2022, VSL V Cpg 458/2022, VSL VII Kp 16253/2020) izpostavlja, da bi pretoga uporaba pravil o zastaranju, ki zahtevajo prožno razlago in kontekstualni pristop, za tožnico pomenila popolno izgubo pravice do sodnega varstva. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da tožničin zahtevek ni zastaral. Ker ni, je kršilo 14. člen Ustave RS (načelo enakosti), ker je tožnico postavilo v neenak položaj z drugimi oškodovanci v primerih, v katerih je sodišče upoštevalo zadržanje zastaralnih rokov v času Covida-19.

3.Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek na plačilo zavarovalnine iz naslova dnevnega nadomestila, nadomestila za trajno invalidnost in za bolnišnično zdravljenje na podlagi med njo in toženko sklenjenega nezgodnega zavarovanja zavrnilo. Ob tem, ko je ugotovilo, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela udarnino in zvin levega zapestja (medtem ko ostale zatrjevane poškodbe niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom), katerih zdravljenje se je zaključilo dne 7. 7. 2017, je namreč, upoštevaje prvi odstavek 357. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zaključilo, da je z dnem 1. 1. 2021 nastopilo zastaranje, kar je pred vložitvijo tožbe dne 23. 4. 2021.

6.Prvostopno sodišče je pri presoji instituta zastaranja pravilno izhajalo iz materialno pravne podlage, ki jo predstavlja prvi odstavek člena 357 OZ, kateri določa, da terjatve iz nezgodnega zavarovanja zastarajo v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Pravilno je zato štelo, da je triletni zastaralni rok pričel teči s 1. 1. 2018. Pri presoji zastaranja, glede katerega je zaključilo, da je nastopilo s 1. 1. 2021, pa je, kot to pravilno graja pritožba, spregledalo, da je bil v prvem, spomladanskem valu epidemije Covid-19 sprejet Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19),1 objavljen v Ur. l. RS št. 36/2020 in 61/2020, ter da je Vlada RS v drugem, jesenskem valu, v zvezi z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije,2 ki jo je izdal predsednik VS RS, sprejela tri Sklepe o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom.3 Navedeno je glede na ugovor tožene stranke o zastaranju potrebno presojati v zvezi s sicer po prvostopnem sodišču neuporabljeno določbo člena 360 OZ, ki z generalno klavzulo določa, kdaj zaradi nepremagljivih ovir zastaranje ne teče. Čeprav ne gre pritrditi pritožbi, da so ZZUSUDJZ in Sklepi določali zadržanje teka materialnih rokov,4 pa se je VS RS že izreklo (III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023), da, upoštevaje širši namen sprejetih ukrepov v času razglašene epidemije in poudarjeno varstvo družbe kot take, pretoga uporaba pravil o zastaranju na strani upnika pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva, zato uporaba zastaralnih rokov ne sme biti takšna, da onemogoča učinkovito varstvo pravic, čemur je sledila tudi sodna praksa (na primer VSL V Cpg 458/2022 z dne 19. 12. 2023). Ker je prvostopno sodišče prezrlo člen 360 OZ,5 kar v konkretnih okoliščinah predstavlja utemeljeno grajo napačno uporabljenega materialnega prava (člen 341 ZPP), ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev, ki se nanašajo na ugovor zastaranja v povezavi z zadržanjem teka zastaranja v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 ter od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021, in ki vplivajo na pravilnost pravnega zaključka o naravi ovir v obdobju pred vložitvijo tožbe, ter o tem, ali je bila tožba, vložena dne 23. 4. 2021, vložena pred ali po nastopu zastaranja. Zmotna uporaba materialnega prava se odraža v nepopolno oz. zmotno ugotovljenem dejanskem stanju (člen 340 ZPP), o čemer sodba, ki ne vsebuje razlogov o zadržanju teka zastaralnega roka, tudi nima razlogov (torej o odločilnih dejstvih), in se v tem delu ne da preizkusiti. Zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Pritožbeno sodišče omenjene procesne kršitve ni moglo odpraviti sámo na pritožbeni obravnavi. Prvostopno sodišče namreč zaradi zaključka o nastopu zastaranja, ne da bi se ukvarjalo s potrebnim vprašanjem zadržanja njegovega teka (niti z dejanskega niti s pravnega vidika), v nadaljevanju tudi ni presojalo celotnega sklopa dejstev, potrebnega6 za pravno sklepanje, ali utrpele poškodbe (katere) in njihovo zdravljenje (način, trajanje) oz. posledice škodnega dogodka na tožničinem zdravju ustrezajo pojmu dogovorjenega zavarovalnega primera oziroma v kakšnem obsegu. Ker omenjena dejanska in pravna vprašanja predstavljajo osnovno predpostavko toženkine obveznosti iz naslova sklenjene zavarovalne pogodbe, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do nobene od njih, bi pritožbeno sodišče s tem, ko bi jih ugotavljalo in razreševalo sámo, poseglo v ustavno pravico obeh strank do pritožbe, saj bi celoten sklop dejanskih in pravnih zaključkov, ki še niso bili predmet presoje prvostopnega sojenja, bil plod postopka zgolj na eni stopnji sojenja.7 Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča ne bo bistveno podaljšala postopka, v okviru katerega je prvostopno sodišče že izvajalo dokazni postopek, med drugim tudi z izvedenim zaslišanjem tožnice in pridobitvijo izvedenskega mnenja. Prav tako ni bistveno poseženo v pravico pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, glede na v aprilu 2021 vloženo tožbo, in ta v konkretnem primeru glede na okoliščine zadeve ne pretehta nad strankino pravico do izjave in nad pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

8.Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), ki naj odpravi kršitve v zgoraj nakazani smeri. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva in se opredeliti do vseh bistvenih navedb obeh strank, najprej v zvezi z uveljavljanim zastaranjem, vključno z zadržanjem njegovega teka, in v nadaljevanju, če bo presodilo, da to pred vložitvijo tožbe ni nastopilo, še v zvezi z utemeljenostjo posameznih postavk zahtevane zavarovalnine po temelju in po njihovi višini.

9.Ker je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov odvisna od uspeha zahtevka v pravdi (154. člen ZPP), je bilo potrebno ugoditi pritožbi tudi v stroškovnem delu in izpodbijani stroškovni del razveljaviti in zadevo tudi v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje. Slednje bo o povrnitvi stroškov postopka moralo ponovno odločiti.

10.Odločitev o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------

1ZZUSUDJZ

2Ur. l. RS št. 148/2020 z dne 19. 10. 2020.

3Ur. l. RS št. 167/2020, 190/20 in 4/2021.

4Glej zakonodajno gradivo v zvezi z ZZUSUDJZ Predlog ZZUSUDJZ.

5V povezavi z drugim odstavkom člena 361 OZ.

6V primeru zaključka, da zastaranje do datuma vložitve tožbe ni nastopilo.

7Odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Cp 11/2023 z dne 5. 4. 2023 in Cp 28/2022 z dne 3. 11. 2022.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 357, 360 Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (2020) - ZZUSUDJZ - člen 3, 4a Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 83a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.