Jedro

Za ugotovitev disciplinske odgovornosti in izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa je pomembna samo ugotovitev, da je bilo storjeno tako dejanje, ki vsebuje elemente prekrška, pri čemer ni nujno tudi kaznovanje za prekršek. Storitev dejanja z elementi prekrška pa mora biti taka, da se lahko poveže z nadaljnjo ugotovitvijo, da se je z njo kršil ugled državnega organa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 29.5.1995, potrjenega z odločbo Disciplinske komisije z dne 11.7.1995, s katerima mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. S tem je posledično zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da še traja, za vrnitev tožnika na delo in za povračilo stroškov postopka.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da prvotno očitanega kaznivega dejanja ni storil, da mu ni dokazan niti prekršek zoper javni red in mir ter sodelovanje pri pretepu, zato sodišče za svojo odločitev ni imalo ustrezne opore. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP/77).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP/77 ni ugotovilo. Ker revizija bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja samo formalno, ne da bi jih vsebinsko opredelila, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč.

Tožena stranka je v reviziji uveljavljala samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je pravilen zaključek, da izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, ni bil nezakonit. Po določbi 13. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), delavcu delovno razmerje preneha, če mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Po določbi 1. točke prvega odstavka 45. člena zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 5/91 do 38/99) so hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti dejanja, ki pomenijo kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom, ali storjeno iz nečastnih nagibov in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa.

Čeprav niti v kazenskem postopku, niti v disciplinskem postopku, prav tako pa ne v postopku pred delovnim sodiščem, ni bilo dokazano, da je revident res storil kaznivo dejanje ropa ali sodelovanja pri takem kaznivem dejanju, kar se mu je sprva očitalo v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, pa je bilo po mnenju sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dokazano, da je tožnik vsaj z dvema brcama sodeloval v pretepu, v katerem je bil napadeni celo lažje telesno poškodovan. Ker dopolnitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, poleg očitanja sodelovanja pri kaznivem dejanju ropa (česar je bil revident v kazenskem postopku oproščen), v opisu dejanja vsebuje tudi sodelovanje pri zbitju oškodovanca na tla, so s tem opisom, tudi po mnenju revizijskega sodišča, podani elementi prekrška pretepa ali sodelovanja v pretepu (določba prve točke 10. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir - ZJRM - Uradni list SRS, št. 16/74, do Uradnega lista RS, št. 98/99). Obstoj teh elementov je ugotovilo sodišče, ko je odločalo o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa. Za ugotovitev disciplinske odgovornosti in izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa je pomembna samo ugotovitev, da je bilo storjeno tako dejanje, ki vsebuje elemente prekrška, pri čemer ni nujno tudi kaznovanje za prekršek. Storitev dejanja z elementi prekrška pa mora biti taka, da se lahko poveže z nadaljnjo ugotovitvijo, da se je z njo kršil ugled državnega organa.

Ker se je vse opisano v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka revidentu očitalo (sicer še v povezavi z ropom, kar je kasneje odpadlo), pa čeprav se je kasneje ugotovilo, da gre za blažjo obliko, kot je bila revidentu očitana v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, je pravilen zaključek, da vsebuje njegovo ravnanje v noči od 29. na 30. januar 1995. leta elemente hujše kršitve delovne obveznosti, zaradi katere se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja (določba drugega odstavka 45. člena ZDDO). Zato je sodišče, ko je ugotovilo elemente storjenega prekrška in tako naravo prekrška, da je bil z njim krnjen ugled državnega organa, imelo podlago za zavrnitev revidentove pritožbe in potrditev sodišča prva stopnje.

Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je že tožena stranka materialne predpise pravilno uporabila in da je zato tudi odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi pravilna.

Ob upoštevanju povedanega reviziji tožnika ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP/77. Določbe ZPP/77 je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).