Jedro

Predlagana začasna odredba mora biti namreč takšna, da je terjatev sposobna zavarovati oziroma takšne vrste, da se z njo doseže namen zavarovanja (bodoče) uveljavljene terjatve (čl. 273 ZIZ). Logično je namreč, da nevarnost, da bi dolžnik razpolagal z nepremičnino kot predmetom zavarovanja, ne obstoji preprosto zato, ker je to že storil. Nepremičnina, ki je predmet predlagane začasne odredbe, je namreč z overjeno pogodbo že prodana in izročena kupcema Z., ki se zato lahko kadarkoli vknjižita kot njena lastnika (čl. 21 in 22 Zakona o zemljiški knjigi), saj za to ne potrebuje niti več vknjižbenega dovoljenja prodajalca. Dolžnik torej z nepremičnino ne more več niti dejansko niti pravno razpolagati (člen 3 ZTLR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o začasni odredbi istega sodišča pod opr. št. R 18/99 z dne 9.3.1999, po katerem je dolžniku M. K. prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin, vložna številka 171 k.o. ...., razveljavilo.

Proti sklepu se pritožuje upnik iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga takšno spremembo izpodbijanega sklepa, da se ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrne, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču v ponovno obravnavanje. Pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve do dolžnika, zaradi česar je ugovoru ugodilo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je prezrlo, da je dolžnik prodal upnikoma (pravilno kupcema) ves svoj solastninski del hiše in dovolil vknjižbo na kupca na celotni svoj delež hiše, zlasti pa je prezrlo, da ima upnik pravico gibanja po vseh prostorih hiše ter da ima pravico souporabe kopalnice in WC-ja.

Nesporno pa je, da je dolžnik prodal tudi kopalnico in WC, v kateri ima upnik pravico do souporabe in popolnoma jasno je, da je razlika ali souporabo navedenih prostorov deli s svojim sinom in njegovo družino ali pa s popolnoma tujimi ljudmi, s katerimi je bil v sporu že pred vselitvijo. Poleg tega je upniku popolnoma onemogočeno gibanje po vseh prostorih hiše, saj dolžnik sam priznava, da imajo Z.-ovi svoje stanovanje zaklenjeno. Upnik sploh nima več možnosti vstopa v hišo, pa čeprav sedanji stanovalci še vknjiženi niso in bo upnik v svojih pravicah iz izročilne pogodbe v celoti izigran, na tak način pa najmanj otežena, če že ne onemogočena, njegova terjatev, ki je v tem, da se izročilna pogodba razveljavi zaradi dolžnikovega neizpolnjevanja pogodbe. Po drugi strani pa dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bo trpel prav nobene škode, saj je v stanovanje družina Z. že vseljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima sicer prav, da je dejansko zmotna ugotovitev prvostopnega sodišča, da z izvršeno prodajo oziroma pravilneje izročitvijo v posest prodane nepremičnine v ničemer ni bila okrnjena upnikova služnostna pravica stanovanja, češ, da kupca Z. nista prevzela tistih prostorov v hiši, kjer je dogovorjena služnost, saj je prvostopno sodišče očitno prezrlo, kot pravilno v pritožbi opozarja pritožnik, da ima upnik pravico gibanja po vseh prostorih hiše ter da ima pravico souporabe kopalnice in WC-ja. Vendar pa se ta sicer dejansko zmotna ugotovitev izkaže za nepomembno glede na verjetnostno pravilno ugotovljeno nadaljnje dejstvo, da dolžnik, glede na zdravstveno stanje upnika, nahajajočega se v domu starejših občanov na negovalnem oddelku, ustrezno izpolnjuje svoje sprejete obveznosti po oskrbi upnika, zaradi česar upnikova bodoča terjatev po razvezi (razveljavitvi) izročilne pogodbe ni verjetno izkazana.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče še poudarja, da bodoče upnikove terjatve (razveljavitev izročilne pogodbe zaradi dolžnikovega neizpolnjevanja pogodbe in posledična vrnitev nepremičnine) s predlagano začasno odredbo, torej s prepovedjo odtujitve in obremenitve že prodanih in izročenih nepremičnin v posest dolžnikovima kupcema, ni mogoče zavarovati, četudi bi bila verjetnost terjatve izkazana. Predlagana začasna odredba mora biti namreč takšna, da je terjatev sposobna zavarovati oziroma takšne vrste, da se z njo doseže namen zavarovanja (bodoče) uveljavljene terjatve (čl. 273 ZIZ). Logično je namreč, da nevarnost, da bi dolžnik razpolagal z nepremičnino kot predmetom zavarovanja, ne obstoji preprosto zato, ker je to že storil. Nepremičnina, ki je predmet predlagane začasne odredbe, je namreč z overjeno pogodbo že prodana in izročena kupcema Z., ki se zato lahko kadarkoli vknjižita kot njena lastnika (čl. 21 in 22 Zakona o zemljiški knjigi), saj za to ne potrebujeta niti več vknjižbenega dovoljenja prodajalca.

Dolžnik torej z nepremičnino ne more več niti dejansko niti pravno razpolagati (člen 3 ZTLR). Ker je torej odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna, čeprav vsaj deloma iz drugačnih razlogov, iz kakršnih odločitvi pritrjuje pritožbeno sodišče, in ker pri svoji odločitvi prvostopno sodišče tudi ni bistveno kršilo določil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 381 ZPP/77 ter 15. čl. ZIZ), je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. čl. ZPP/77 v zvezi s 15. čl. ZIZ).