Jedro

Če so izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka (332.čl. ZPP), odloči sodišče na podlagi dejanskega stanja, kakršno izhaja iz tožbenih navedb. Materialnopravni preizkus sodbe zaradi izostanka se zato nanaša na pravo, ki ga je treba uporabiti glede na zatrjevana dejstva (4. točka 1. odst. 332.čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka ugodilo tožbenemu zahtevku ter odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 2.607.372,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da je bilo vabilo za glavno obravnavo vročeno toženi stranki v skladu z določbo 1. odst. 134.čl. Zakona o pravdnem postopku in da je bila sodba zaradi izostanka izdana v skladu z določbami 332.čl. istega zakona.

Tožena stranka vlaga zoper to sodbo revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da vabilo za glavno obravnavo toženi stranki ni bilo pravilno vročeno. Podpis je nečitljiv, zato ni mogoče preveriti, ali gre za osebo, ki je zaposlena pri toženi stranki. Nadalje navaja, da je bilo odločeno o že razsojeni stvari. Razen tega iz sodbe ne izhaja, kako je sodišče preverilo valorizacijo. Tožnik se ne more sklicevati na 153.čl. Stanovanjskega zakona, ker ob uveljavitvi tega zakona ni imel stanovanjske pravice.

V postopku po 3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je s primerjavo vročilnic za vabilo na glavno obravnavo in za sodbo ugotovilo, da je obe vročilnici podpisala ista oseba. Ker je tožena stranka sodbo nedvomno prejela, je iz tega sklepalo, da je bilo tudi vabilo za obravnavo toženi stranki vročeno pravilno. Ugotovitev, da je prejem vabila podpisala oseba, ki dela pri toženi stranki, je dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano. Ta okoliščina ne more biti predmet revizijske presoje (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Pravilna je tudi ugotovitev, da s prvostopno sodbo zaradi izostanka ni bilo odločeno o že razsojeni stvari. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik v predhodni pravdi iztožil od tožene stranke nevaloriziran znesek lastne udeležbe za stanovanje, v tej pravdi pa uveljavlja na podlagi drugega odst. 153.čl. Stanovanjskega zakona razliko med valorizirano lastno udeležbo in vrnjenim zneskom, ki je za več kot polovico manjši. Prisojeni znesek lastne udeležbe z obrestmi je tožnik v tožbi odštel od izračunanega zneska revalorizirane lastne udeležbe. Tožbeni zahtevek torej ne vsebuje zneska, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Zato identitete zahtevkov v pravdi opr. št. V P 277/90 Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani in zahtevkom v tej pravdi ni in torej ugovor, da je bilo znova sojeno o že razsojeni stvari, ni utemeljen.

Vprašanje, ali je izračun valorizacije pravilen, je dejansko vprašanje, ki na revizijski stopnji ne more biti predmet presoje (3. odst. 385.čl.ZPP).

Če so izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka (332.čl. ZPP), odloči sodišče na podlagi dejanskega stanja, kakršno izhaja iz tožbenih navedb. Materialnopravni preizkus sodbe zaradi izostanka se zato nanaša na pravo, ki ga je treba uporabiti glede na zatrjevana dejstva (4. točka 1. odst. 332.čl. ZPP). Vračanje lastne udeležbe za pridobitev družbenega stanovanja sta urejala novelirani tretji in sedmi odstavek 33.čl. Zakona o stanovanjskem gospodarstvu (Ur.l. SRS št. 3/81 do 8/90) v zvezi z 12. členom Družbenega dogovora o skupnih osnovah za zagotavljanje in usklajevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na področju stanovanjskega gospodarstva v SR Sloveniji (Ur.l. SRS št. 15/81). Po teh določbah se lastna udeležba vrne v desetih letih, oziroma prej, če se imetnik stanovanjske pravice pred tem izseli iz stanovanja. Te določbe so pomembne za razlago prvega in drugega odst. 153.čl. Stanovanjskega zakona. Prvi odstavek, ki govori o prejšnjih imetnikih stanovanjske pravice, se nanaša na tiste, ki so ob uveljavitvi stanovanjskega zakona še uporabljali stanovanje, pa ga niso odkupili po določbah tega zakona, medtem ko se drugi odstavek 153.čl. Stanovanjskega zakona, ki govori o občanih, ki niso dobili vrnjene lastne udeležbe v realni vrednosti, nanaša tudi na tiste, ki jim je bila zaradi prenehanja uporabe stanovanja lastna udeležba že vrnjena v nevaloriziranem znesku. Potemtakem vprašanje, ali je bil tožnik v času uveljavitve Stanovanjskega zakona še imetnik stanovanjske pravice, ni pomembno za odločitev v tej zadevi. V zvezi s tem se tožena stranka zmotno sklicuje na 153. člen in ostale določbe Stanovanjskega zakona. Stališče sodišča druge stopnje v zvezi s tem je pravilno.

Pravkar navedena razlaga drugega odst. 153.čl. Stanovanjskega zakona pa je pomembna tudi za presojo, ali je bila sodba zaradi izostanka izdana v skladu s 4. točko prvega odst. 332.čl. ZPP. Sodišče ugodi predlogu za izdajo sodbe zaradi izostanka, če je poleg ostalih pogojev, določenih v 322.čl. ZPP, izpolnjen tudi pogoj po 4.tč.

prvega odst. tega člena in sicer, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnik v tožbi ni navedel, da je bil v času uveljavitve stanovanjskega zakona imetnik stanovanjske pravice. Če bi bila vrnitev lastne udeležbe odvisna od te okoliščine, tožba ne bi bila sklepčna in tožbenemu zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi. Ker vrnitev razlike do revaloriziranega zneska lastne udeležbe ni odvisna od te okoliščine, izostanek navedbe o tem, ali in kdaj je tožniku prenehala stanovanjska pravica, ni ovira za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).