Jedro

Tožena stranka je glede svojega likvidnostnega stanja v predlogu zgolj pavšalno zatrjevala, da je za dejavnost prodaje motornih vozil značilno, da morajo ponudniki vzdrževati širok nabor različnih vrst vozil, zaradi česar vsa prejeta sredstva nemudoma porabi za reinvestiranje v vozni park in pokrivanje stroškov ter da je motorna vozila relativno težko v kratkem času prodati. Konkretnejših okoliščin, ki bi izkazovale njeno nelikvidnost, ni navajala, kot tudi ni pojasnila, zakaj kljub prilivom na transakcijskem računu sodne takse ne bi mogla plačati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijan sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse (I. točka izreka) ter podredni predlog za odlog plačila sodne takse (II. točka izreka) za postopek o pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1307/2015 z dne 16. 12. 2015. 2. Zoper takšno odločitev se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno s četrtim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) lahko sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks, ji takšno plačilo odloži ali ji dovoli obročno plačilo, če ta nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri odločanju mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Stranka, ki predlaga taksno oprostitev, mora v predlogu navesti vse okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1 in v zvezi s tem predlagati dokaze (212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Prav zatrjevanje in izkaz teh okoliščin je odločilno za uspešno uveljavljanje delne oprostitve ali odloga plačila sodne takse.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da plačilo sodne takse v višini 126,00 EUR ne bi moglo ogroziti dejavnosti tožene stranke. Ta namreč ne prereka ugotovitve, da je v izjavi o premoženjskem stanju sama navedla, da njena aktiva in pasiva znašata 151.220,00 EUR, čisti poslovni izid 5.477,00 EUR in bilančni dobiček 7.216,00 EUR. Nesporno je torej, da tožena stranka posluje z dobičkom, kot tudi, da je imela v zadnjih treh mesecih prilive na transakcijski račun. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da so računovodski izkazi iz leta 2014 zaradi časovne oddaljenosti težko upoštevni, saj slednje predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), drugih trditev o svojem premoženjskem stanju pa v predlogu za delno oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse ni podala. Ker tožena stranka torej nesporno s prilivi in premoženjem razpolaga, bi morala zatrjevati in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse ter razloge za to. Tožena stranka je glede svojega likvidnostnega stanja v predlogu zgolj pavšalno zatrjevala, da je za dejavnost prodaje motornih vozil značilno, da morajo ponudniki vzdrževati širok nabor različnih vrst vozil, zaradi česar vsa prejeta sredstva nemudoma porabi za reinvestiranje v vozni park in pokrivanje stroškov ter da je motorna vozila relativno težko v kratkem času prodati. Konkretnejših okoliščin, ki bi izkazovale njeno nelikvidnost, ni navajala, kot tudi ni pojasnila, zakaj kljub prilivom na transakcijskem računu sodne takse ne bi mogla plačati. Njene trditve v zvezi z likvidnostnim stanjem so bile tako preveč splošne in pomanjkljive, da bi omogočale ugoditev predlogu.

6. Zaradi nezadostne trditvene podlage, iz katere bi izhajala utemeljenost predloga tožene stranke, je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožene stranke ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Ker je pri tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je bilo pritožbo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

7. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).