Jedro

Tožniku starostne pokojnine ni mogoče odmeriti od najnižje pokojninske osnove, ker je bil pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic. Dokupljene dobe iz 159. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992 (čas opravljanja samostojne dejavnosti), ni mogoče šteti niti kot zavarovanje za širši niti za ožji obseg pravic, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, naj se mu ta doba upošteva kot zavarovanje za širši obseg.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 23. 2. 2010 in št. ... z dne 18. 11. 2009 in se tožniku prizna pravica do višje starostne pokojnine.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik, ki navaja, da toženec razpolaga s podatki o sporni pokojninski dobi za obdobje od 22. 4. 1991 do 31. 12. 1992. Do 31. 12. 1996 je bil zavarovan kot kmet, kasneje pa je bil prostovoljno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Opozarja, da je za 40 let pokojninske dobe določena minimalna pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tej zadevi, ko tožnik izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 23. 2. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 18. 11. 2009, se spor nanaša na odmero starostne pokojnine. Toženec je namreč tožniku, ki je ob upokojitvi dopolnil 58 let starosti in 39 let in 20 dni pokojninske dobe, od tega 12 let in 29 dni v širšem obsegu zavarovanja, 16 let v ožjem obsegu zavarovanja, preostala doba pa predstavlja dokupljeno dobo po določbi 159. člena do 31. 3. 1992 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83, Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami), ter 11 mesecev in 12 dni dodane dobe za čas služenja vojaškega roka po 193. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), starostno pokojnino odmeril od dejanske, ne pa od najnižje pokojninske osnove iz 48. člena ZPIZ-1. Po 8. odstavku 34. člena ZPIZ-1 namreč zavarovanec oziroma upokojenec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima (med drugim) tudi pravice do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove.

Sporna so obdobja od 22. 4. 1991 do 31. 12. 1992, ki tožniku ni bilo všteto v pokojninsko osnovo; od 1. 1. 1993 do 29. 2. 1996, ko je bil tožnik zavarovan kot kmet za ožji obseg pravic; od 1. 3. 1996 do 31. 12. 1996, ko je bil tožnik zavarovan kot kmet za širši obseg pravic; ter obdobja od 16. 6. 1966 do 25. 3. 1970, od 29. 8. 1971 do 24. 11. 1971, od 26. 11. 1971 do 31. 3. 1976, od 2. 4. 1976 do 22. 6. 1977, od 26. 7. 1977 do 10. 4. 1978 in od 5. 8. 1978 do 8. 4. 1979 dokupljene dobe po 159. členu ZPIZ/83. Tožnik namreč uveljavlja, da se mu ta obdobja oziroma dobe upoštevajo kot zavarovanje za širši obseg. Takšen zahtevek je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 2741/2009 z dne 11. 4. 2011, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 243/2011 z dne 7. 7. 2011, v zvezi s presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 25. 9. 2009 o zavrnitvi pravice do starostne pokojnine, že (pravnomočno) ugotovljeno, da tožniku obdobja od 22. 4. 1991 do 31. 12. 1992 ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo, ker za to obdobje, ko se je tožnik zavaroval kot član kmečkega gospodarstva, niso plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V zavarovalno dobo so se za zavarovance, ki so bili sami dolžni obračunavati in plačevati prispevke, štela le obdobja zavarovanja, za katera so bili prispevki plačani (107. člen ZPIZ/83 in 3. odstavek 202. člena od 1. 4. 1992 dalje veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur l. RS, št. 12/92 s spremembami).

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v času od 1. 1. 1993 do 29. 2. 1996 zavarovan kot kmet po 13. členu ZPIZ/92 za ožji obseg, od 1. 3. 1996 do 31. 12. 1996 pa kot kmet po 13. členu ZPIZ/92 za širši obseg pravic. Tako namreč izhaja iz zavarovalnih osnov matične evidence na obrazcu M4. Bistvena razlika med zavarovanjem za ožji in širši obseg pravic je prav v višini osnove, od katerih se obračunavajo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval, da ti podatki niso resnični (224. člen ZPP). Nasprotno, izpovedal je, da se s podatki, kot glede tega obdobja izhajajo iz izpodbijane odločbe toženca, strinja.

Glede dokupljene dobe po 159. členu ZPIZ/83 je že Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 234/2007 z dne 26. 1. 2009, zavzelo stališče, da se le-ta lahko upošteva le pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice in pri odmeri starostne pokojnine, ni pa je mogoče upoštevati pri ugotavljanju pretežnega dela zavarovalne dobe za ožji ali širši obseg pravic na podlagi 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Vrhovno sodišče RS je v omenjeni sodbi pojasnilo, da niti določba 159. člena ZPIZ/83, po kateri se zavarovancem v pokojninsko dobo všteva kot zavarovalna doba tudi čas opravljanja samostojne dejavnosti v SR Sloveniji iz 9., 10. in 11. člena tega zakona pred uvedbo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, če plačajo prispevek za kritje obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti Sklep o pogojih, načinu, osnovi in rokih za plačilo prispevkov za vštevanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo (Ur. l. SRS, št. 41/1983) ne dajejo izrecne podlage za to, da bi bilo na podlagi 159. člena ZPIZ/83 dokupljeno dobo mogoče šteti bodisi kot zavarovanje za širši bodisi za ožji obseg pravic.

Pri presoji, ali je bil tožnik pretežni del skupne zavarovalne dobe zavarovan za ožji ali za širši obseg pravic, je tako treba upoštevati le čas dejanskega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa tudi obdobij, za katera so bili naknadno vplačani prispevki z dokupom. Dokupljene dobe po 159. členu ZPIZ/83 torej ni mogoče upoštevati kot zavarovanja za širši obseg, za kar se neutemeljeno zavzema tožnik. To pa pomeni, da je bil tožnik, ki je bil 12 let in 29 dni zavarovan za širši obseg, 16 let pa za ožji obseg, pretežni del zavarovalne dobe, zavarovan za ožji obseg pravic, zato mu skladno z 8. odstavkom 34. člena ZPIZ-1 starostne pokojnine ni mogoče odmeriti od najnižje pokojninske osnove.

Tožnik zmotno meni tudi, da se mu dokupljena doba po 159. členu ZPIZ/83 upošteva pri oblikovanju pokojninske osnove. Dokupljena pokojninska osnova se namreč upošteva pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine in pri odmeri starostne pokojnine v določenem odstotku glede na skupno pokojninsko dobo. To pa je toženec tožniku z izpodbijano odločbo pravilno upošteval. Brez te dokupljene dobe namreč tožnik ne bi izpolnil pogojev iz 36. člena ZPIZ-1 v zvezi s 55. členom ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je bila tožniku z izpodbijano odločbo glede na skupno pokojninsko dobo 39 let in 20 dni na podlagi 50. člena ZPIZ-1 ter 409. člena ZPIZ-1 pravilno odmerjena v 78 % od (dejanske) pokojninske osnove.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.