Jedro

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da je podana sorazmernost med posegom v obdolženčevo pravico do zasebne lastnine ter varnostjo oziroma pravico do varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu. Pravica ostalih udeležencev cestnega prometa do varnosti njihovega zdravja in življenja nedvomno odtehta poseg v obdolženčevo pravico do zasebne lastnine, kot je to ocenilo že sodišče prve stopnje, ki je v okviru presoje sorazmernosti upoštevalo tako vrednost vozila, ki po oceni obdolženca znaša okrog 3.000,00 EUR, kot tudi okoliščino, da naj bi obdolženec po podatkih na dan 30. 1. 2020 bil brez otrok in zaposlen v Avstriji ter prejema plačo okrog 1.200,00 EUR. Pravilno je tudi izpostavilo, da tudi v primeru, če bi vozilo bilo več vredno, bi bilo zelo nevarno, da ga ima obdolženec v posesti. Pritožbeno izpostavljanje, da je obdolženec zaradi epidemije koronavirusa izgubil zaposlitev v Avstriji, na presojo sorazmernosti izreka tega ukrepa ne vpliva bistveno, kjer v ničemer ne vpliva na presojo, da gre za nevarnega voznika, obljubam storilca, da bo vozilo prodal zaradi zagotavljanja preživljanja, pa glede na zgoraj izpostavljeno ni mogoče verjeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo predlogu prekrškovnega organa, da se obdolžencu odvzame njegovo vozilo znamke Mercedes Benz, tip C220 CDI, reg. št. ... in se ga po pravnomočnosti tega sklepa proda, obdolžencu pa je naložilo tudi plačilo sodne takse v znesku 50,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje obdolženčeva zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1) in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da se obdolžencu osebno vozilo vrne in se mu prizna stroške pritožbenega postopka, kot so priglašeni v pritožbah z dne 14. 4. 2020 in 19. 6. 2020. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo PR 1582/2019 z dne 13. 2. 2020 obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, 2. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, drugem odstavku 7. člena ter prvem odstavku 22. člena ZJRM-1, za katere mu je izreklo enotno globo v višini 1.851,12 EUR ter stransko sankcijo odvzem motornega vozila na podlagi prvega odstavka 25. člena ZP-1, ki se ga po pravnomočnosti sodbe proda. Pritožbeno sodišče je s sklepom PRp 37/2020 z dne 5. 5. 2020 pritožbi obdolženčeve zagovornice delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo v delu glede določitve in izreka stranske sankcije odvzema motornega vozila ter plačila sodne takse za izrek stranske sankcije in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Sodišču prve stopnje je naložilo, da pri odločanju o izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila natančno preveri obdolženčevo predkaznovanost in s pribavo spisov oziroma prej izdanih sodb ugotovi, za kakšne prekrške je bil obdolženec kaznovan v preteklosti, kdaj jih je storil, v kakšnih okoliščinah in s katerimi vozili, da naj upošteva tudi vse okoliščine v predmetnem postopku obravnavanega prekrška, njegovo vedenje po storjenem prekršku in odnos do storjenih prekrškov ter na tej podlagi oceni, ali je obdolženec nevaren voznik, ki mu je potrebno izreči tudi stransko sankcijo odvzema motornega vozila, da bi se na ta način zagotovila ustrezna varnost cestnega prometa.

5. Iz obrazložitve sedaj izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče tem navodilom sledilo. V 4. točki obrazložitve je tako podrobno navedlo: da je bil obdolženec v preteklosti spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, ki ga je storil 12. 9. 2018, ko je vozil pod vplivom alkohola 0,51 mg alkohola v litru izdihanega zraka z vozilom VW Golf, sodba glede tega prekrška pa je postala pravnomočna 6. 2. 2019; da je nato 30. 4. 2019, ko je vozil motorno vozilo Mercedes Benz, storil prekrške po sedmem odstavku 25. člena ZMV, saj je vozil neregistrirano vozilo, po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, ker je imel med vožnjo najmanj 0,40 mg alkohola v litru izdihanega zraka in po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, ko ni prilagodil hitrosti vožnje cestnim razmeram in povzročil prometno nesrečo I. kategorije, sodba, s katero je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve navedenih prekrškov pa je postala pravnomočna 12. 9. 2019; da je bil nadalje s sodbo, ki je postala pravnomočna 8. 11. 2019, spoznan za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1, ko je vozil motorno vozilo v času, ko mu je bilo vozniško dovoljenje začasno odvzeto, ta sodba pa je postala pravnomočna 8. 11. 2019, torej le en dan pred storitvijo v predmetnem postopku obravnavanih prekrškov.

6. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je obdolženec nevaren za udeležbo v cestnem prometu, saj mu nobena dosedanja sankcija nanj ni vplivala v smislu specialne prevencije tj. da bi ga odvrnila od nadaljnjega izvrševanja prekrškov in prepričala v upoštevanje cestnoprometnih predpisov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izpostavilo, da predkaznovanost in prekrški, za katere je bil spoznan za odgovornega v predmetnem postopku, jasno kažejo na ignorantski odnos obdolženca do sodišča in policije, saj je obdolženec v sedaj obravnavani zadevi ponovno vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom alkohola, pri tem pa ignoriral dejstvo, da je brez veljavnega vozniškega dovoljenja in da sploh ne bi smel voziti, nenazadnje pa se je v predmetnem postopku tudi nedostojno vedel do policistov in ni upošteval njihovih ukazov z očitnim namenom, da bi se izognil kontroli in kaznovanju za storjene prekrške. Tako ravnanje jasno kaže na nekritičnost obdolženca do lastnih ravnanj in nepripravljenost upoštevanja odločb sodišča ter ukazov policije oziroma spoštovanja cestnoprometnih predpisov.

7. Izrek te stranske sankcije resda predstavlja poseg v pravico do zasebne lastnine, kot v pritožbi navaja zagovornica, zaradi česar mora sodišče v takem primeru ob odločanju tehtati na eni strani težo ukrepa za posameznika, ki mu odvzame predmet, po drugi strani pa tehtnost razlogov splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti. Prav tako drži, da mora sodišče pri odločanju o izreku stranske sankcije odvzema vozila presojati, ali gre za nevarnega voznika, ki s svojimi dejanji resno ogroža ne samo svojo, temveč tudi varnost ostalih udeležencev cestnega prometa, kot poudarja zagovornica v pritožbi in iz zgoraj povzetih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v utemeljitev svoje odločitve, jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje to tudi storilo in pravilno ocenilo, da je obdolženec glede na vse izkazane okoliščine nevaren voznik, ki ogroža varnost cestnega prometa. Pri tem se očitek o ignorantskem odnosu do sodišča in policije, ki ga je sodišče prve stopnje izpostavilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ne nanaša zgolj na nedostojno vedenje in neupoštevanje ukazov pooblaščene uradne osebe v predmetnem postopku, temveč na očitno nespoštovanje sodb sodišč, s katerimi je bil predhodno spoznan za storitev očitanih mu prekrškov. Tako iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče zaključiti, da sodišče prve stopnje enači nedostojno vedenje do policije s predhodnimi prekrški, kot neutemeljeno izpostavlja zagovornica. Če bi bilo varnost cestnega prometa mogoče zagotoviti s kakšnim drugačnim ukrepom, sodišče ne bi izreklo te stranske sankcije, vendar zagovornica ne pojasni, na kak drugačen način bi se lahko dosegel enak učinek kot ga ima odvzem predmeta. Zagotovo tega ne bi bilo mogoče doseči z vrnitvijo vozila obdolžencu na podlagi obljube, da ga bo prodal, saj glede na izkazan nespoštljiv odnos do odločitve sodišča obdolžencu ni mogoče zaupati. Z vrnitvijo vozila obdolžencu bi tako obstajala velika nevarnost, da bi obdolženec nadaljeval s kršitvami cestnoprometnih predpisov, zaradi česar je izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila v obravnavani zadevi oceniti kot nujen oz. neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti cestnega prometa.

8. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da je podana sorazmernost med posegom v obdolženčevo pravico do zasebne lastnine ter varnostjo oziroma pravico do varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu. Pravica ostalih udeležencev cestnega prometa do varnosti njihovega zdravja in življenja nedvomno odtehta poseg v obdolženčevo pravico do zasebne lastnine, kot je to ocenilo že sodišče prve stopnje, ki je v okviru presoje sorazmernosti upoštevalo tako vrednost vozila, ki po oceni obdolženca znaša okrog 3.000,00 EUR, kot tudi okoliščino, da naj bi obdolženec po podatkih na dan 30. 1. 2020 bil brez otrok in zaposlen v Avstriji ter prejema plačo okrog 1.200,00 EUR. Pravilno je tudi izpostavilo, da tudi v primeru, če bi vozilo bilo več vredno, bi bilo zelo nevarno, da ga ima obdolženec v posesti. Pritožbeno izpostavljanje, da je obdolženec zaradi epidemije koronavirusa izgubil zaposlitev v Avstriji, na presojo sorazmernosti izreka tega ukrepa ne vpliva bistveno, kjer v ničemer ne vpliva na presojo, da gre za nevarnega voznika, obljubam storilca, da bo vozilo prodal zaradi zagotavljanja preživljanja, pa glede na zgoraj izpostavljeno ni mogoče verjeti.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče ni odločalo o priglašenih stroških pritožbe z dne 14. 4. 2020, s katero je obdolženi uspel, saj je Višje sodišče v Celju razveljavilo tudi stroškovni del, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se razveljavitev glede odločitve o stroških postopka nanaša le na sodno takso za izrek stranske sankcije v višini 50,00 EUR, ki je bila s sedaj izpodbijanim sklepom ponovno določena in naložena obdolžencu v plačilo ter da delni uspeh s pritožbo v postopku o prekršku ne predstavlja podlage za upravičenost obdolženca do povračila stroškov zastopanja po zagovorniku. Do tega je namreč upravičen le obdolženec zoper katerega je bil postopek o prekršku ustavljen. Taka situacija pa v predmetni zadevi ni podana, saj je bil obdolženec spoznan za odgovornega vseh z obdolžilnim predlogom očitanih mu prekrškov in so mu tudi bile izrečene sankcije zanj tako sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje o povračilu stroškov zastopanja obdolženca po zagovornici in tudi v predmetni pritožbi priglašena nagrada za sestavo pritožbe ter administrativne in poštne stroške v višini 20,00 EUR povečane za 22 % DDV ni mogoče priznati in naložiti v breme proračuna, kot neutemeljeno predlaga zagovornica.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah obdolžencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.