Jedro

O že razsojeni stvari sodišče ne sme izdati ponovne meritorne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožnika zoper toženko zavrglo, češ da je stvar že pravnomočno razsojena. Posledično mora tožnik toženki plačati njene pravdne stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 7.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila. Tožnik se z navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. V pritožbenem roku je zoper sklep vložil pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je smisel tožbe in zahtevka, da se mu prizna razlika, ki jo je utrpel zaradi inflacije v obdobju med škodnim dogodkom in izplačilom odškodnine. Čeprav v zavarovalni polici ni bila navedena devizna klavzula, je svoj zahtevek utemeljil s padcem vrednosti tolarja v primerjavi z nemško marko, saj je ta primerjava že precej časa merilo primerljivosti. Temelj njegovega zahtevka je torej čezmerno prikrajšanje, čeprav v zahtevku nerodno piše o odškodnini. Iz njegovih tožbenih navedb jasno izhaja, da ne napada arbitražne odločbe, saj je tožniku znano, da ima arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne sodbe. Opozarja še, da bi sicer za odločitev sodišča prve stopnje o že razsojeni stvari zadostovalo citiranje predpisa, zaradi katerega je bilo potrebno tožbo zavreči, medtem ko je citiranje vsebine arbitražne odločbe po njegovem mnenju nepotrebno. Pritožba ni utemeljena. Tožnik je v tožbi zoper Zavarovalnico Triglav navedel, da se je marca leta 1991 hudo poškodoval pri delu na mizarskem stroju, da je poškodba terjala zahtevne in dolgotrajne operacije leve roke, zato je bil v bolniškem staležu neprekinjeno do februarja leta 1993. Odškodnina, ki mu je bila izplačana na podlagi zavarovalne police št. 0075777 z dne 19.09.1990, je bila delno revalorizirana, vendar le za 200 dni in ne ves čas okrevanja - zastopnik mu teh omejitev ob sklenitvi zavarovanja ni pojasnil. Zavarovalnica si je kasneje glede inflatornih gibanj zagotavljala pravilno vrednotenje z devizno klavzulo oziroma doplačili za inflacijo, bistvo doplačila za kritje inflacije pa je ravno v tem, da se ne izgubi realna vrednost odškodnine. Nadalje je tožnik navedel, da je bila na dan vplačila premije vrednost nemške marke 7 din, na dan izplačila odškodnine pa 71,50 tolarjev, kar pomeni, da je dobil samo eno desetino obljubljene odškodnine ter glede na to zahteva izplačilo razlike med izplačanim in zahtevanim, kar za 200 dni predstavlja 2.520,00 DEM. Zahteva tudi ponovno ugotovitev odstotka invalidnosti, ki je po njegovem mnenju najmanj 20-odstotna (v popravi tožbe spremenjeno na 24,5 odstotkov), torej 5.714,20 nemških mark (v popravi tožbe spremenjeno na 6.370,52 nemških mark), pri čemer naj se odšteje že izplačana odškodnina v znesku približno 45.000,00 SIT. Nenazadnje v tožbi zahteva še zamudne obresti za dnevno odškodnino in za invalidnost od nastanka obveznosti zavarovalnice do plačila. Po oceni sodišča prve stopnje je bilo o navedeni stvari že pravnomočno odločeno, zato je na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP z izpodbijanim sklepom tožnikovo tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče odločitvi sodišča prve stopnje v celoti sledi, saj iz vsebine arbitražne odločbe z dne 16.10.1996 izhaja, da je bila tožniku na podlagi iste delovne nezgode in njenih posledic ter na podlagi iste zavarovalne police, kot je navedeno v tožbi, že pravnomočno priznana skupno 24,5-odstotna invalidnost in temu ustrezna zavarovalnina. Arbitražna odločba ima nasproti strankam (v konkretnem primeru sta v arbitražnem in pričujočem postopku stranki identični) moč pravnomočne sodbe (prvi odstavek 475. člena ZPP), čemur pritožnik v pritožbenih navedbah niti ne ugovarja, navaja le, da je bil pri izplačilu odškodnine v postopku pred arbitražo čezmerno prikrajšan (oškodovan zaradi pomanjkljivih informacij zavarovalnih zastopnikov in inflacije). Zahtevek za doplačilo že priznane in izplačane zavarovalnine pa po prepričanju pritožbenega sodišča še vedno izhaja iz istega škodnega dogodka ter njegovih posledic, torej gre tudi v tem primeru za že razsojeno stvar, kar pomeni pomanjkanje ene izmed osnovnih procesnih predpostavk postopka ali z drugimi besedami nedopustnost sodne poti. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, se o takem tožbenem zahtevku ne sme izdati ponovna meritorna odločba. Nasprotna stranka v nasprotnem primeru ne bi imela nobene pravne varnosti, pravni red pa ne trdnosti. Stališče pritožnika, da bi bilo pri odločitvi o zavrženju tožbe dovolj le citirati ustrezno določbo ZPP, je napačna, saj je bila odločitev o zavrženju tožbenega zahtevka, kakor je razvidno že iz predhodne obrazložitve, možna le na podlagi skrbne presoje vsebine (tožbe in) arbitražne odločbe. Ker ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni najti razlogov, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.