Jedro

Da bi upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, uspešno izpodbil domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, bi moral dokazati, da je bila izpolnitev stečajnega dolžnika opravljena znotraj običajnega roka izpolnitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev več pravnih dejanj tožeče stranke (denarnih nakazil) toženi stranki in plačilo zneska 16.465,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 11. 2009 dalje. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.817,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno njeno spremembo ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Katera dejanja stečajnega dolžnika so izpodbojna, opredeljuje 271. člen ZFPPIPP (Ur. l. RS, št. 126/07 do 52/2010 – v nadaljevanju ZFPPIPP), pri čemer zakon določa domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje v 272. členu in izključitvene razloge izpodbojnosti v 273. členu. Da bi bilo dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, morajo biti (kumulativno) izpolnjene predpostavke (pogoji za izpodbijanje), določene v prvem odstavku 271. člena ZFPPIPP in sicer: - dejanje je bilo storjeno v obdobju izpodbojnosti - posledica dejanja je neenaka obravnava upnikov (objektivni pogoj izpodbojnosti) in - oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, je takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj izpodbojnosti).

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala niti objektivnega niti subjektivnega elementa izpodbojnosti pri izpodbijanih dejanjih. Višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da zaključki izpodbijane sodbe temeljijo deloma na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, v drugem delu pa sodbe zaradi pomanjkanja razlogov ni mogoče preizkusiti.

7. Domneva, določena v 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ohranja načelo, da objektivni pogoj izpodbojnosti obstaja, če izpolnitev ni bila opravljena po načelu sočasnosti oziroma, če je druga stranka svojo izpolnitev opravila prva. To domnevo lahko upnik izpodbije, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP).

8. Glede objektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 271. ZFPPIPP je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka dokazala izpolnitev obveznosti v običajnih rokih in na običajne načine, saj je štelo, da zamude do dveh mesecev v času gospodarske recesije ni mogoče šteti za neobičajne. Te ugotovitve je mogoče razlagati le v smislu ugotavljanja dejanske podlage iz drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP, na podlagi katere upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, lahko izpodbije domnevo iz 1. točke prvega odstavka istega člena.

9. Da bi upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, uspešno izpodbil domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, bi moral dokazati, da je bila izpolnitev stečajnega dolžnika opravljena znotraj običajnega roka izpolnitve. Tako utemeljen običajni rok predstavlja časovni okvir, v katerem je stečajni dolžnik bil dolžan izpolniti svojo obveznost. Ta je lahko utemeljen na podlagi izrecne pogodbene ureditve v smislu izražene pogodbene avtonomije (2. in 3. člen OZ). V kolikor pa stranki tega elementa nista izrecno pogodbeno uredili, ali pa sta ga kasneje spreminjali, je na običajen rok izpolnitve mogoče sklepati tudi na podlagi kriterijev, ki jih opredeljuje drugi odstavek 272. čl. ZFPPIPP in sicer: poslovni običaj gospodarskih subjektov za obveznosti enake vrste, poslovni običaj v obliki uzanc ali uveljavljena poslovna praksa med stečajnim dolžnikom in sopogodbenikom. Le izpolnitve znotraj tega roka ni mogoče opredeljevati kot izpolnitve z zamudo, tudi če je takšen rok izpolnitve različen od enostransko opredeljenega roka zapadlosti na računih, ki jih je izstavil upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno (prim. I Cpg 499/2011)

10. Vprašanje običajnega roka izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni zatrjevati in dokazati upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno. Tožena stranka je v zvezi z utemeljevanjem običajnega roka izpolnitve v povezavi z uveljavljeno poslovno prakso med pravdnima strankama navajala, da je bila zamuda pri plačilu do dveh mesecev v poslovanju pravdnih strank običajna in je tak rok oziroma zamuda veljala za običajen rok izpolnitve obveznosti s strani tožnika. Toženec naj bi zamude v skladu z dogovorom pravdnih strank toleriral, dogovorjeno pa naj bi bilo tudi, da ima tožnik do določene vsote oziroma roka do treh mesecev po zapadlosti neporavnanih računov, možnost odloženega plačila. Tožena stranka je torej daljše roke od običajnih rokov izpolnitve utemeljevala z navedbami, da sta pravdni stranki izrecno in konkludentno roke izpolnitve obveznosti podaljšali na tako časovno obdobje, da bi bilo vsa izpodbijana dejanja šteti za opravljena znotraj tega roka. Tem navedbam je tožeča stranka izrecno nasprotovala, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo, pač pa je dolge zamude pri plačilih utemeljevalo s sklicevanjem na splošno znane učinke gospodarske recesije na podaljševanje plačilnih rokov. Prav tako običajnega roka ni mogoče utemeljiti zgolj na preteklih izkušnjah, na podlagi katerih naj bi tožena stranka upravičeno pričakovala, da bo plačilo dobila, ne da bi vedela, kdaj ga bo dobila.

11. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni dokazala objektivnega pogoja izpodbojnosti, po zaključku višjega sodišča temelji na nepopolno ugotovljenem ugotovljenem dejanskem stanju, saj je sodišče prve stopnje na obstoj običajnega roka izpolnitve materialnopravno zmotno sklepalo zgolj na podlagi sklicevanja na stanje gospodarske krize v času izpodbijanih dejanj oziroma pričakovanja tožene stranke, da bo plačilo enkrat prejela.

12. Glede subjektivnega elementa izpodbojnosti je sodišče prve stopnje zaključek o nedokazanosti tega pogoja utemeljilo zgolj z obrazložitvijo, da račun L. d.d. do leta 2009 ni bil nikoli blokiran, blokada računa pa je pomembnejši pokazatelj likvidnosti kot bilance. Ob podani trditveni podlagi obeh pravdnih strank bi se sodišče prve stopnje do subjektivnega elementa izpodbojnosti lahko pravilno opredelilo le na ta način, da bi se opredelilo do trditev obeh strank v postopku glede okoliščin, iz katerih naj bi bilo sklepati o tem, ali bi tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje v času izpodbijanih dejanj morala vedeti za insolventnost tožeče stranke. Ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni konkretizirano opredelilo do posameznih trditev, s katerimi sta utemeljevali oziroma izpodbijali dolžnost vedenja za insolventnost tožnika, izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožba utemeljeno opozarja na pavšalno obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka subjektivnega elementa izpodbojnosti ni uspela dokazati, ne da bi pri tem navedlo razloge, na podlagi katerih bi bilo iz posameznih dejanskih ugotovitev mogoče sklepati na nemožnost vedenja tožene stranke za insolventnost tožnika. Navedeno pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP.

13. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo zgoraj navedene pomanjkljivost sodbe odpraviti tako, da se bo določno opredelilo glede trditvene podlage obeh pravdnih strank tako glede obstoja objektivnega kot subjektivnega elementa izpodbojnosti.

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).