Jedro

Nedvomno je potrebno pri presoji (ne)obstoja kavze, ki je pravno nedoločni pojem, razumeti poslovni oziroma gospodarski namen, zaradi katerega je sploh prišlo do sklenitve posameznega pravnega posla. Tako spadajo v pogodbeno razmerje tudi nujno spremljajoče okoliščine posla. Pomembno je ne samo k čemu se je nekdo zavezal (se pravi, kaj je predmet pogodbe), temveč tudi, zakaj je to storil, zakaj se je zavezal. Pri tem se upoštevajo (samo) tisti vzroki, brez katerih stranki pogodbe sploh ne bi sklenili, oziroma ga vsaj ena od njiju ne bi sklenila, druga stranka pa je za to odločilno voljo druge stranke vedela.

Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje kavzo pogodbene obveznost štelo zgolj kot bistvene značilnosti prodajne pogodbe, saj je nedvomno pravilno štelo, da kavze obveznosti ni mogoče zamejiti zgolj na značilnosti pravnega posla, ki je bil sklenjen, v obravnavanem primeru prodajne pogodbe, saj je upoštevalo, da je kavzo potrebno presojati tudi glede na interese (razloge), ki stranki vodijo k sklenitvi posla in pri tem pravilno presodilo, da pa so upoštevni interesi, ki jih pogodbeni stranki razkrijeta, torej, ki so predmet usklajevanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 573/2011 z dne 3. 9. 2013 izreklo: „I. Primarni in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasita: „1. Ugotovi se, da je Prodajna pogodba za nepremičnino št. …, sklenjena med O. Š. P. kot prodajalcem in družbo E. d.o.o. kot kupcem, nična (primarno) oziroma je prenehala veljati (podredno). 2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe plačati denarni znesek v višini 1.101.844,80 EUR skupaj z obrestmi po obrestni meri 6 % letno od dneva 4. 12. 2007 do dneva vložitve te tožbe, od dneva vložitve te tožbe dalje pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila, da ne bo izvršbe. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške tega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje do plačila v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe, da ne bo izvršbe oziroma podredno 1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe plačati tožeči stranki 929.342,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe do plačila, da ne bo izvršbe. 2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške tega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje do plačila v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe, da ne bo izvršbe,“ se zavrneta. II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 10.130,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Zoper sodbo je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Podan je pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu določb 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), poleg tega pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami oz. prepisi (15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

Tako pritožba trdi, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kajti v njej niso navedeni razlogi o odločilnem dejstvu (ne)zakonitosti predmetnega Programa opremljanja oz. so ti razlogi nejasni oz. med seboj v nasprotju, s čimer je podan pritožbeni razlog po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Dejstvo o (ne)zakonitosti predmetnega Programa opremljanja je odločilno za predmetni postopek, saj v primeru ugotovitve njegove nezakonitosti kaže na nepošteno ravnanje tožene stranke, v posledici katerega pa je najkasneje z dnem sprejema tega Programa opremljanja odpadla kavza predmetne Prodajne pogodbe, kakor je tožeča stranka že obširno navedla in dokazovala v svoji 4. pripravljalni vlogi z dne 03. 06. 2013. Prvostopenjsko sodišče je to odločilno dejstvo ugotavljalo in ugotovilo, pri tem pa je storilo procesno kršitev, saj v izpodbijani sodbi ni navedlo jasnih razlogov o tem odločilnem dejstvu. Namreč, prvostopenjsko sodišče se po eni strani sklicuje na to, da samo sploh ni pristojno presojati zakonitosti aktov lokalnih skupnosti, kamor je šteti tudi predmetni Program opremljanja (čeprav v skladu s pravili ZPP sme in mora ugotoviti vsa odločilna dejstva, ki jih navajajo in dokazujejo stranke - tudi odločilno dejstvo o tem, ali je predmetni Program opremljanja v skladu z določili Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju: Uredba), ki jih je izrecno izpostavila tožeča stranka). Po drugi strani pa prvostopenjsko sodišče povsem brez navajanja razlogov odloči, da je predmetni Program opremljanja za potrebe predmetnega postopka popolnoma zakonit, ne da bi se sploh izreklo o določilih Uredbe, ki jih je izpostavila tožeča stranka in ki predpisujejo ravno vsebino tovrstnih aktov. Vrhu vsega pa je prvostopenjsko sodišče povsem brez navajanja razlogov ugotovilo, da je predmetni Program opremljanja popolnoma skladen z ZPNačrt, čeprav ZPNačrt sam sploh ne vsebuje tovrstnih določil za presojo (ne)zakonitosti programov opremljanja, temveč glede tega napotuje na Uredbo. Le-te pa prvostopenjsko sodišče sploh ni upoštevalo, v posledici tega pa izpodbijana sodba nima razlogov o (ne)skladnosti predmetnega Programa opremljanja z Uredbo.

Po stališču pritožbe o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami oz. prepisi, s čimer je podan pritožbeni razlog po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. In sicer gre za odločilno dejstvo o tem, ali je nagib tožeče stranke (t.j. namen kupiti predmetne nepremičnine za gradnjo stanovanjskih stavb) po svoji vsebini in kvaliteti takšen, da predstavlja kavzo predmetne Prodajne pogodbe: ali je bil del skupnega namena obeh pravdnih strank oz. ali je bil vsaj znan toženi stranki že pred podpisom predmetne Prodajne pogodbe.

To odločilno dejstvo je prvostopenjsko sodišče ugotavljajo z dvema različnima dokaznima sredstvoma: z listinskim dokazom (t.j. s predmetno Prodajno pogodbo) ter z zaslišanji strank in prič. Iz same listine in njenih uvodnih ugotovitev je razvidno, da je nagib oz. namen tožeče stranke bil razkrit in znan obema pravdnima strankama še pred podpisom predmetne Prodajne pogodbe. Enako pa so potrdila tudi vsa zaslišanja, kakor je razvidno iz Zapisnika o zvočnem posnetku glavne obravnave z dne 03. 09. 2013: izpovedbe strank (M. F.) ter izpovedbe prič (M. F., S. B., S. Č. in celo G. P.). Priča G. P. (nekdanji tajnik tožene stranke, ki je tesno sodeloval s takratnim županom tožene stranke in je na operativni ravni celo vodil projekt prodaje predmetnih nepremičnin) je celo izrecno izpovedal: “To je bilo jasno, da je namen nakupa ... , da bi se tam stanovanjski objekti gradili .... Zdaj ne morem reči, da sem to slišal, ampak jasno je bilo, da je za ta namen bilo kupljeno.” (tako str. 119 in 120 Zapisnika z dne 03. 09. 2013), prvostopenjsko sodišče pa je povzelo, kakor da je izpovedal “Da bo tožeča stranka tukaj gradila ni bilo nikoli izrecno povedano, je pa bilo nekako jasno, da so nepremičnine kupljene za ta namen.” (tako str. 13 izpodbijane sodbe).

Kljub citirani listini in kljub zvočnemu prepisu zaslišanj z dne 03. 09. 2013 pa je prvostopenjsko sodišče to odločilno dejstvo protispisno ugotovilo: in sicer je protispisno štelo, da namen tožeče stranke nikoli ni bil transparentno razkrit toženi stranki, da nikoli ni bil predmet zavedanja obeh pogodbenih strank in da v predmetni listini Prodajna pogodba ni nobenega določila, iz katerega bi izhajalo, da je z njim tožeča stranka toženi stranki razkrila svoj namen graditi (tako str. 19. izpodbijane sodbe). S tem je podan pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdne ga postopka v smislu 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Pritožba nadalje navaja, da je podan pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu določbe 340. čl. ZPP, saj je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo odločilna dejstva o (ne)obstoju oz. odpadlosti kavze, o (ne)zakonitosti Programa opremljanja, ki ga je sprejela tožena stranka, o časovnih omejitvah za sprejem OPPN in o tem, kdo je bil zadolžen za pripravo in sprejem OPPN.

Prvič, glede odločilnega dejstva o (ne)obstoju oz. odpadlosti kavze je prvostopenjsko sodišče po eni strani pravilno ugotovilo: - da je med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da so bile predmetne nepremičnine namenjene za stanovanjsko gradnjo (str. 10 izpodbijane sodbe), - da je bil namen tožeče stranke čim prej graditi na predmetnih nepremičninah, saj je tožeča stranka v zvezi s tem tudi za banke izdelala idejne projekte, kakor so izpovedale priče M. F., S. B., S. Č. in G. P. (str. 10, 11 in 25 izpodbijane sodbe), - da je bilo tudi osebam na strani tožene stranke že pred sklenitvijo predmetne Prodajne pogodbe znano, da je cilj tožeče stranke čimprejšnja gradnja na predmetnih nepremičninah, kakor so izpovedale priče M. F., S. B., S. Č. in G. P. (str. 25 izpodbijane sodbe.

Nato pa je prvostopenjsko sodišče iz pravilno ugotovljenih dejstev napravilo popolnoma napačno, pravno nepravilno in življenjsko nelogično sintezo: - da takšnega tožničinega nagiba o gradnji na predmetnih nepremičninah ni mogoče šteti kot odločilnega nagiba za sklenitev predmetne Prodajne pogodbe oziroma da takšen nagib tožeče stranke ni bil predmet usklajevanj oz. razkritij med pravdnima strankama in da zato ne predstavlja kavze, - da je edina kavza predmetne prodajne pogodbe gola zamenjava stvari za denar (str. 19 izpodbijane sodbe); - da sploh ni mogoče trditi, da predmetna Prodajna pogodba nima kavze zaradi nesprejetja ustreznih prostorskih aktov, saj namreč prostorski akti, ki so potrebni za začetek gradnje, po OZ niso sestavni del prodajne pogodbe in ne predstavljajo njene kavze (str. 20 izpodbijane sodbe). V posledici tega in ob napačni uporabi materialnega prava, pa je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo odločilno dejstvo o (ne)obstoju kavze.

Drugič, glede odločilnega dejstva o (ne)zakonitosti Programa opremljanja, na kar je opozorila tožeča stranka v svoji 4. pripravljalni vlogi z dne 03. 06. 2013, se prvostopenjsko sodišče sploh ni argumentirano opredelilo, v posledici tega pa se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožeča stranka zato zgolj ponovno opozarja, da predmetni Program opremljanja ne zadosti materialnopravnim (kogentnim) določbam 7. čl. Uredbe, saj predmetni Program opremljanja nima opredeljenih rokov, v posledici tega pa je najkasneje z dnem sprejema predmetnega Programa opremljanja odpadla kavza predmetne Prodajne pogodbe (saj na predmetnih nepremičninah tudi 6 let po sklenitvi predmetne Prodajne pogodbe še vedno ni mogoča gradnja) in je le-ta nična, primarni tožbeni zahtevek pa utemeljen.

Ob tem tožeča stranka še opozarja, da so predmetne materialnopravne določbe Uredbe kogentne in veljajo enako v primeru, ko komunalno opremo zgradi sama občina in nato zaračuna komunalni prispevek, kot tudi v primeru, ko gradnjo komunalne opreme občina prepusti zasebnemu investitorju, v zameno pa ga oprosti plačila komunalnega prispevka. Uredba namreč ne dela razlike med obema primeroma, ampak določa enake obvezne vsebine Programa opremljanja tako v prvem kot v drugem primeru. To pa pomeni, da ne zdrži argumentacija tožene stranke in prvostopenjskega sodišča, da naj tožena stranka ne bi bila dolžna določiti rokov, katere zahteva določba 7. čl. Uredbe, češ da se predmetni Program opremljanja nanaša zgolj na nepremičnine, ki so v lasti tožeče stranke in glede katerih je bil sklenjen dogovor, da jih bo tožeča stranka sama komunalno opremila. Tudi ni pravno relevantno navajanje, da naj bi tožena stranka dobrohotno in požrtvovalno prepustila tožeči stranki, da si terminsko (časovno, rokovno) določi oz. opredeli gradnjo komunalne opreme. Četudi bi bili nagibi tožene stranke takšni (pa niso bili), je predmetni Program opremljanja še vedno nezakonit, saj ne vsebuje rokov, ki jih kogentno predpisuje 7. čl. Uredbe. Navkljub izrecnim opozorilom tožeče stranke prvostopenjsko sodišče ni presojalo skladnosti predmetnega Programa opremljanja z Uredbo, v posledici tega pa ni ugotovilo odločilnega dejstva o tem, ali je predmetni Program opremljanja (ne)zakonit. Tretjič, glede odločilnega dejstva o časovnih omejitvah (rokih) za sprejem OPPN tožeča stranka opozarja, da je prvostopenjsko sodišče to dejstvo popolnoma napačno ugotovilo. Drži namreč, da ni obstajal poseben pogodbeni dogovor, ki bi toženi stranki nalagal rok za sprejem predmetnega OPPN. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče popolnoma prezrlo materialnopravne določbe ZPNačrt, ki toženi stranki nalagajo zakonske časovne omejitve za sprejem OPPN. Gre za določbo 95. čl. ZPNačrt in ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo materialnopravnih določb, je v posledici tega tudi napačno ugotovilo odločilno dejstvo o (sicer ne pogodbenih, vendar pa o zakonskih) časovnih zavezah tožene stranke.

Dejstvo o časovni zavezi tožene stranke za sprejem OPPN je odločilno dejstvo, saj je na to vezano tudi vprašanje (ne)obstoja kavze: v kolikor se ugotovi, da je bila tožena stranka časovno zavezana v nekem roku sprejeti predmetni OPPN (in s tem omogočiti gradnjo na predmetnih nepremičninah), pa tega ni storila v roku, je s tem zaradi ravnanja tožene stranke odpadla kavza predmetne Prodajne pogodbe, brez kavze pa pravni posel ne more obstati in je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ničnost predmetne Prodajne pogodbe utemeljen; v kolikor pa se ugotovi, da tožena stranka časovne zaveze sploh ni imela oz. da jo je sicer imela, pa jo je tudi izpolnila v roku, pa to pomeni, da je kavza obstajala in je bila izpolnjena, v posledici tega pa bi bil primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen.

Četrtič, glede odločilnega dejstva o tem, kdo je bil zadolžen za pripravo OPPN, je prvostopenjsko sodišče slepo in nekritično sledilo izpovedbi priče G. P., ni pa dalo nobene teže nasprotnim izpovedbam prič M. F., S. B., B. S. itd., češ da imajo lastni interes za pričanje v prid tožeči stranki. V posledici tega pa je prvostopenjsko sodišče napačno in v nasprotju z listinskimi dokazi ugotovilo: - da naj bi tožeča stranka prevzela pripravo (ne sprejem) predmetnega OPPN, tožena stranka pa naj bi sodelovala le v vlogi organa, ki pošilja zaprosila za soglasja in program sprejme (str. 23 izpodbijane sodbe), - da naj bi tožeča stranka dajala avtoritativna navodila projektantu B. d.o.o., kar kaže na odnos naročnik - izvajalec, pri čemer pa je prvostopenjsko sodišče povsem prezrlo, da je tudi tožena stranka dajala avtoritativna navodila projektantu B. d.o.o. (v dokaz: listini z dne 02. 10. 2009 in z dne 12. 03. 2010). Ker je prvostopenjsko sodišče odločilna dejstva napačno ugotovilo, je s tem podan pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu določbe 340. čl. ZPP.

Podan je pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava v smislu določbe 341. čl. ZPP, saj prvostopenjsko sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, oz. jih ni uporabilo pravilno in sicer, glede na postavljeni primarni tožbeni zahtevek (ničnost predmetne prodajne pogodbe zaradi neobstoja oz. odpadle kavze) in upoštevaje procesno gradivo (navedbe in dokaze) pravdnih strank bi prvostopenjsko sodišče moralo uporabiti naslednje določbe materialnega prava: - določbe OZ glede ugotavljanja odločilnega dejstva o (ne)obstoju kavze, - določbe ZPNačrt glede ugotavljanja odločilnega dejstva o tem, ali je bila tožena stranka zavezana sprejeti predmetne prostorske akte (OPPN in Program opremljanja) v določenem časovnem okviru ali pa je bila njena zaveza časovno neopredeljena, - določbe Uredbe (op: gre za Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč) glede vprašanja, ali predmetni Program opremljanja vsebuje vse potrebne sestavine za njegovo veljavnost in ali je določitev terminskega plana upoštevaje Uredbo bistvena sestavina Programa opremljanja ali ne.

Glede določb OZ pritožba navaja, da je prvostopenjsko sodišče sicer uporabilo določbe OZ, vendar pa jih ni uporabilo pravilno. Prvostopenjsko sodišče je namreč pri presoji, ali kavza obstaja in ali ni morebiti odpadla, uporabilo določbe OZ o prodajni pogodbi ter je zavzelo pravno nepravilno stališče, da je kavza prodajne pogodbe zgolj v zamenjavi stvari za denar (tako str. 19 izpodbijane sodbe). Pri tem pa je prvostopenjsko sodišče povsem spregledalo določbe OZ o kavzi (ter obširne ustaljene sodne prakse, ki se je oblikovala glede vprašanja kavze) ter določbe 2. čl. OZ, ki določajo avtonomnost urejanja obligacijskih razmerij, in določbe 3. čl. OZ, ki določajo dispozitivnost zakonskih določb. V posledici tega je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo, da more biti kavza predmetne Prodajne pogodbe zgolj to, kar OZ predpisuje kot običajno kavzo prodajne pogodbe, ne pa tudi tisto, kar sta pogodbeni stranki izrecno dogovorili ali pa vsaj ena drugi razkrili, kot je bilo to v predmetni zadevi. V predmetni zadevi je celo prvostopenjsko sodišče z vpogledom v predmetno Prodajno pogodbo in z zaslišanji prič ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je tožeča stranka predmetne nepremičnine kupila izključno z namenom gradnje, toženi stranki pa je bilo to ves čas znano (tako str. 10 izpodbijane sodbe), kljub temu pa se je prvostopenjsko sodišče ob napačni uporabi določb OZ postavilo na napačno pravno stališče, da takšen namen tožeče stranke (kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo, da je bil točno ta namen gradnje še pred sklenitvijo predmetne Prodajne pogodbe razkrit in poznan toženi stranki) nima kvalitete kavze in da takšnega nagiba tožeče stranke ni mogoče šteti kot odločilni nagib za sklenitev predmetne Prodajne pogodbe (tako str. 19. izpodbijane sodbe).

Prvostopenjsko sodišče je popolnoma v nasprotju z določbami OZ in ustaljeno sodno prakso tolmačilo pravno nedoločni pojem kavza. Namreč, pod terminom kavza razumemo poslovni oziroma gospodarski namen, zaradi katerega je sploh prišlo do sklenitve posameznega pravnega posla. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 841/2005 z dne 14. 02. 2008: “Po določbah 51. člena in 52. člena ZOR (prav tako po določbah 39. člena aktualnega OZ) spadajo v pogodbeno razmerje tudi nujno spremljajoče okoliščine posla. Pomembno je ne samo k čemu se je nekdo zavezal (se pravi, kaj je predmet pogodbe), temveč tudi, zakaj je to storil, zakaj se je zavezal. Na to vprašanje odgovarja kavza pogodbe. Pravno relevantno je torej, kakšna je podlaga oziroma glavni razlog pogodbe in razmerja, ki iz nje izhaja. Najti je treba odgovor na vprašanje, zaradi česa, iz katerih razlogov sta se pogodbeni stranki zavezali s konkretno pogodbo in kaj sta želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili, skratka, zakaj stranka dolguje, kakšen je razlog za pogodbeno zavezovanje. Po omenjenih določbah o podlagi (kavzi) imajo za samo pogodbeno razmerje pomembno, vlogo tudi vzroki, zaradi katerih je sploh nastalo. Pri tem se upoštevajo (samo) tisti vzroki, brez. katerih stranki pogodbe sploh ne bi sklenili, oziroma ga vsaj ena od njiju ne bi sklenila, druga stranka pa je za to odločilno voljo druge stranke vedela .... Bolj kot na določila pogodbe bi se moralo sodišče opreti na skupen namen pogodbenikov. Ker stranki skupnega namena (gibala, odločilnih interesov za sklenitev pogodbe) nista opredelili v samih (nespornih) pogodbenih določilih, bi bilo treba o njem sklepati zlasti na podlagi poteka pogajanj in motivov za sklenitev pogodbe, njunih ciljev in pričakovanj, ki sta jih razkrili druga drugi med pogajanji, predvidenega načina izpolnitve medsebojnih obveznosti in prakse, vzpostavljene v drugih, na podoben način specifičnih primerih prodaje stanovanj in poslovnih prostorov.” V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri presoji pravnega pojma kavza. Dokazni postopek je pokazal, da je tožničin namen gradnje bil kavza predmetne Prodajne pogodbe, pa tudi, da je bilo to dejstvo poznano obema pogodbenima strankama. Vendar pa je zaradi okoliščin, ki so izključno na strani tožene stranke, kavza odpadla najkasneje dne 18. 03. 2013, ko je tožena stranka sprejela nezakonit Program opremljanja. Gre za okoliščine, da tožena stranka ves čas od sklenitve predmetne Prodajne pogodbe v letu 2007 do danes še vedno ni sprejela vseh ustreznih prostorskih aktov. Upoštevaje 6-letno pasivnost tožene stranke, ki se je v zadnjem času celo sprevrgla v nezakonito ravnanje tožene stranke (sprejem nezakonitega Programa opremljanja), ni več mogoče pričakovati, da bo na predmetnih nepremičninah v doglednem času oziroma sploh kdaj mogoče graditi - to pa so okoliščine, ki jih tožeča stranka ne more sanirati niti odpraviti niti na njih kakorkoli vplivati niti ne more nadomestiti volje občine pri sprejemanju potrebnih prostorskih aktov, brez tega pa ni mogoče izpolniti namena predmetne Prodajne pogodbe. To pa pomeni, da je kavza predmetnega pravnega posla odpadla. V konkretnem primeru namreč ne gre za aleatorni pravni posel oz. kup nade, kjer bi tožeča stranka pristala na riziko, da mogoče bo gradnja možna, mogoče pač ne. Temveč gre za povsem oprijemljiv pravni posel s povsem oprijemljivim predmetom obveznosti, ki pa ni bil izpolnjen zaradi okoliščin na strani tožene stranke, ki jih je ta celo sama povzročila. Nadalje tudi ni mogoče zanikati, da je tožeča stranka povsem utemeljeno pričakovala (glede na Potrdilo o namenski rabi predmetnega zemljišča, glede na sam Javni razpis, glede na ugotovitvene določbe Prodajne pogodbe, glede na pogovore s toženo stranko na mnogih sestankih), da bo na predmetnih nepremičninah v doglednem, razumnem času mogoče graditi. Časovnega obdobja 6 let, ki je pretekel od sklenitve predmetne Prodajne pogodbe pa do danes, ko še vedno ni mogoče graditi zaradi okoliščin na strani tožene stranke, zagotovo ni mogoče pojmovati kot dogledni, razumni čas. Na vse to je tožeča stranka opozorila že tekom predmetnega postopka, prvostopenjsko sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo.

Kakšne so posledice, ko zaradi kasneje nastalih okoliščin odpade kavza pravnega posla, se je izreklo Vrhovno sodišče RS v načelnem pravnem mnenju že v letu 1987: “Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odstavek 51. člena ZDR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti.” To isto vprašanje pa je večkrat obravnavala tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, npr. sklep II Ips 546/92, sodba II Ips 26/97, sodba VIII Ips 259/99, sodba II Ips 611/2000. Enotno stališče sodne prakse torej je: če pravni posel ostane brez kavze, preneha veljati, stranki pa sta dolžni vrniti, kar sta prejeli.

Prvostopenjsko sodišče pa teh materialnopravnih določb OZ ni uporabilo oz. jih je uporabilo nepravilno, s tem ko je štelo, da namen tožeče stranke graditi na predmetnih nepremičninah ne predstavlja kavze predmetne Prodajne pogodbe.

Drugič, glede določb ZPNačrt: prvostopenjsko sodišče bi moralo uporabiti prehodne in končne določbe ZPNačrt, ki med drugim določajo da mora občina sprejeti prostorski načrt najkasneje v roku 24 mesecev po uveljavitvi predpisa iz 5. odst. 39. čl. ZPNačrt (tako 95. čl. ZPNačrt). Ta posebni predpis je t.i. “Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij” in je v veljavi od dne 14. 11. 2007 dalje. To pa pomeni, da se je toženi stranki 24-mesečni rok iztekel dne 14. 11. 2009 in bi morala tožena stranka najkasneje takrat sprejeti predmetni OPPN, pa tega ni storila vse do dne 30. 11. 2011. Upoštevaje vse navedeno je torej jasno, da že sami sprejema OPPN ni časovno vezana na nikakršen rok in je časovno neomejena. Pri uporabi predmetne določbe ZPNačrt, ki toženi stranki nalaga sprejem OPPN v zakonsko določenem roku, gre za uporabo materialnega prava, katerega mora sodišče poznati po uradni dolžnosi (iura novit curia), ne redpisi toženi stranki nalagajo rok za sprejem OPPN (četudi pogodbenega dogovora o tem res ni bilo). Vendar pa prvostopenjsko sodišče teh določb ni uporabilo, temveč je napačno štelo, da obveznost tožene stranke glede glede na to, ali se pravdne stranke tekom postopka sklicujejo nanj ali ne. Tožeča stranka se je že tekom postopka sklicevala na določbe ZPNačrt, podala pa je tudi ustrezno trditveno in dokazno podlago v tej smeri (t.j. da tožena stranka ni sprejela OPPN vse do dne 30. 11. 2011...), prvostopenjsko sodišče pa je prezrlo predmetne določbe ZPNačrt in je v posledici tega napačno ugotovilo, da tožena stranka ni imela nikakršne časovne omejitve za sprejem predmetnega OPPN.

Tretjič, glede določb Uredbe: prvostopenjsko sodišče bi moralo uporabiti materialnopravne določbe Uredbe - in sicer gre za določbe 7. čl. Uredbe, ki določajo, da morajo biti v Programu opremljanja opredeljeni roki vsaj za naslednja 4 leta, nekatere aktivnosti pa morajo biti celo datumsko opredeljene: 7. člen (roki za gradnjo ali rekonstrukcijo komunalne opreme) 1) Roki za gradnjo nove komunalne opreme ali njeno rekonstrukcijo se določijo na podlagi opredeljenih prioritet. Za vsako posamezno leto se določi, katero komunalno opremo je treba zgraditi ali rekonstruirati. Roki se opredelijo vsaj za naslednja štiri leta. (2) V programu opremljanja morajo biti z datumom predvidenega začetka in datumom predvidenega dokončanja opredeljene najmanj naslednje aktivnosti: - pridobitev lastninske in drugih stvarnih pravic na zemljiških parcelah, ki bodo služile komunalni opremi; - izdelava potrebne projektne in tehnične dokumentacije v skladu s predpisi s področja graditve objektov; - gradnja ali rekonstrukcija komunalne opreme; - tehnični pregled in izdaja uporabnega dovoljenja za komunalno opremo.

Na vse to je tožeča stranka opozorila že tekom predmetnega postopka na prvi stopnji (v 4. pripravljalni vlogi). Kljub temu pa prvostopenjsko sodišče navedenih določb Uredbe ni uporabilo oz. jih je uporabilo nepravilno. Prvostopenjsko sodišče je napačno štelo, da predmetne določbe Uredbe tožene stranke ne vežejo, ker naj bi bila za predmetne nepremičnine sklenjena Pogodba o opremljanju, pri tem pa je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da sama Uredba predpisuje enako vsebino Programa opremljanja (tudi obveznost določiti roke), ne glede na to, ali gradnjo komunalne opreme zagotovi občina sama ali pa to prenese na investitorja s sklenitvijo Pogodbe o opremljanju.

Ker je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialnopravne določbe OZ, ZPNačrt in Uredbe oziroma jih sploh ni uporabilo, pa bi jih moralo uporabiti, je s tem podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v smislu 341. čl. ZPP.

Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta pravdni stranki dne 26. 11. 2007 sklenili prodajno pogodbo za nepremičnine št. … (priloga A 3); - da je predmet te pogodbe prodaja nepremičnin parc. št. …, …, …, …, …, …, …, vse k.o. P. v., v izmeri 21.862 m²; - da so vse nepremičnine, razen parc. št. … namenjene za stanovanjsko gradnjo; - da je tožena stranka že v javnem razpisu za prodajo nepremičnin z javnim zbiranjem ponudb (priloga A 2) določno opredelila vse lastnosti nepremičnin in je že v razpisu navedla, kateri relevantni prostorski občinski akti za gradnjo oziroma pridobitev gradbenega dovoljenja niso sprejeti in v njem navedla vse to, kar sta pravdni stranki nato povzeli v pogodbo: - da je zemljišče, ki je predmet prodaje, komunalno neopremljeno in namenjeno stanovanjski gradnji z izjemo parcele št. ... k.o. P. v., - da je tožena stranka že pričela s postopki za nakup potrebnih zemljišč za vzpostavitev prometne povezave območja; - da je na območju, ki je predmet prodaje predvidena izdelava občinskega podrobnega prostorskega načrta za gradnjo stanovanjskih hiš ter da je tožena stranka v letu 2005 sprejela Program priprave lokacijskega načrta za stanovanjsko območje T. v S., vendar je izdelavo kasneje prekinila, - da bo za izvedbo komunalne infrastrukture izdelan program opremljanja stavbnih zemljišč, ki ga sprejme občinski svet; - da je zainteresirana, da investitor komunalno infrastrukturo izvede na podlagi pogodbe o opremljanju; - da mora kupec nepremičnino komunalno opremiti, za kar bo sklenjene pogodba o opremljanju; - da je tožeča stranka na tem razpisu izbrana kot najboljši ponudnik in je bila zato z njo sklenjena pogodba o prodaji nepremičnin; - da je v prodajno pogodbo vnesena kupnina, kot jo je na javnem razpisu ponudila tožeča stranka, to je 1.101.844,80 EUR z DDV; - da je iz javnega razpisa nedvoumno razvidno, kateri občinski akti še niso sprejeti oziroma jih sploh ni in da zato še ni mogoče sklepati pogodbe o komunalnem opremljanju; - da se tožena stranka niti v javnem razpisu niti v pogodbi ni rokovno zavezala, kdaj bo potrebne akte sprejela; - da je kot predhodno vprašanje bilo odločiti ali je Program opremljanja stavbnih zemljišč za območje občinskega podrobnega prostorskega načrta za naselje T. v S. zakonit, za katerega je pravna podlaga v 75. členu Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt); - da je Odlok o opremljanju stavbnih zemljišč za območje občinskega podrobnega prostorskega načrta za naselje T. v S. in merilih za odmero komunalnega prispevka s programom opremljanja tožena stranka sprejela 18. 3. 2013 in ga objavila 19. 3. 2013 v U. v. Mestne občine V. št. ... in da program ne vsebuje rokov, v katerih je potrebo začeti in dokončati komunalno opremljanje; - da je tožena stranka pred tem sprejela Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu (v nadaljevanju OPPN) za naselje T. v S. dne 30. 11. 2011 in da je Odlok objavljen v Uradnem vestniku M. občine V. št. … z dne 1. 12. 2011; - da se je tožeča stranka zavezala preko biroja … d.o.o. iz V. pripraviti vse strokovne podlage za prej navedeni Odlok, tožena stranka pa ga je kot lokalna skupnost potem, ko so bili za to izpolnjeni vsi pogoji, kot edina pooblaščena za sprejem, tudi sprejela; - da tožena stranka ni mogla vplivati na hitrost priprave OPPN, ker se je k temu zavezala tožeča stranka po svojem podizvajalcu … d.o.o.; - da je bil med strankama razkrit namen, da tožeča stranka na kupljenih zemljiščih gradi, ne pa, da začne nemudoma graditi; - da tožena stranka ni ravnala protipravno, saj je sprejela tako OPPN kot Odlok o programu opremljanja stavbnega zemljišča in da sprejetje ni bilo rokovno opredeljeno ter je tožeča stranka še v letu 2011 sodelovala pri pripravi podlag za OPPN; Sodišče prve stopnje je presodilo, da Prodajna pogodba za nepremičnino št. … z dne 26. 11. 2007 ima podlago (kavzo) v smislu 39. člena Obligacijskega zakonika, saj je že ob sklenitvi pogodbe tožeči stranki bilo jasno, da občinski prostorski načrti, ki bodo šele omogočali gradnjo na kupljenem zemljišču niso sprejeti, rokovne zaveze glede sprejema teh občinskih prostorskih predpisov pa ni bilo niti v javnem razpisu za prodajo nepremičnin niti v sami prodajni pogodbi in da je kavza pogodbe bila stanovanjska gradnja na teh zemljiščih ne pa tudi, da se na teh zemljiščih začne nemudoma graditi. Kavza ni odpadla niti s sprejemom Odlok o opremljanju stavbnih zemljišč za območje občinskega podrobnega prostorskega načrta za naselje T. v S. in merilih za odmero komunalnega prispevka s programom opremljanja, ki ga je tožena stranka sprejela 18. 3. 2013, ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je ta Odlok zakonit, četudi ne vsebuje roka za pričetek in končanje komunalne opreme zemljišč. Menilo je, da iz razloga, ker se odlok nanaša izključno na zemljišča, ki so v celoti predmet prodajne pogodbe in ki so v lasti tožeče stranke, njej ni potrebno predpisovati rokov, saj se je ta že s prodajno pogodbo zavezala, da bo sama poskrbela za komunalno opremo zemljišč, tožena stranka pa ji ravno zato rokov ne more določati.

Sodišče prve stopnje je v posledici presoje, da prodajna pogodba ima kavzo in da ni odpadla, zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je presodilo tudi, da tožena stranka ni ravnala protipravno, saj je sprejela vse občinske predpise, ki se jih je zavezala sprejeti zaradi realizacije sklenjene prodajne pogodbe, pri čemer se glede časa sprejetja ni rokovno zavezala, predpisi pa niso nezakoniti, zato tožena stranka ni odškodninsko odgovorna in je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine 929.342,00 EUR s pripadki.

Pritožba ima sicer prav, ko razlaga pojem podlage (kavze) pogodbene obveznosti, saj se pri tem sklicuje na vrsto sodnih odločb, v katere so povzeta stališča pravnih teoretikov. Nedvomno je potrebno pri presoji (ne)obstoja kavze, ki je pravno nedoločni pojem razumeti poslovni oziroma gospodarski namen, zaradi katerega je sploh prišlo do sklenitve posameznega pravnega posla. Tako spadajo v pogodbeno razmerje tudi nujno spremljajoče okoliščine posla. Pomembno je ne samo k čemu se je nekdo zavezal (se pravi, kaj je predmet pogodbe), temveč tudi, zakaj je to storil, zakaj se je zavezal. Na to vprašanje odgovarja kavza pogodbe. Pravno relevantno je torej, kakšna je podlaga oziroma glavni razlog pogodbe in razmerja, ki iz nje izhaja. Najti je treba odgovor na vprašanje, zaradi česa, iz katerih razlogov sta se pogodbeni stranki zavezali s konkretno pogodbo in kaj sta želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili, skratka, kakšen je razlog za pogodbeno zavezovanje. Za samo pogodbeno razmerje imajo pomembno vlogo tudi vzroki, zaradi katerih je sploh nastalo. Pri tem se upoštevajo (samo) tisti vzroki, brez katerih stranki pogodbe sploh ne bi sklenili, oziroma ga vsaj ena od njiju ne bi sklenila, druga stranka pa je za to odločilno voljo druge stranke vedela.

Pritožbeno sodišče meni, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov o tem, kaj se šteje za kavzo prodajne pogodbe ali da je sprejelo zmotne dejanske zaključke, kaj je šteti kot kavzo.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je izvedlo (razen enega, kar pa tudi ni pritožbeno sporno), vse po pravdnih strankah predlagane dokaze in pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka zadosti popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in razloge za svojo presojo tudi obrazložilo in so razlogi prepričljivi in nedvoumni in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in svoje.

Pritožbeno sodišče tako meni, da pritožbeno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, in da nima dokazne presoje, ni podana, prav tako pa niso podane ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje kavzo pogodbene obveznost štelo zgolj kot bistvene značilnosti prodajne pogodbe,saj je nedvomno pravilno štelo, da kavze obveznosti ni mogoče zamejiti zgolj na značilnosti pravnega posla, ki je bil sklenjen, v obravnavanem primeru prodajne pogodbe, saj je upoštevalo, da je kavzo potrebno presojati tudi glede na interese (razloge), ki stranki vodijo k sklenitvi posla (13. točka obrazložitve, stran 19) in pri tem pravilno presodilo, da pa so upoštevni interesi, ki jih pogodbeni stranki razkrijeta, torej, ki so predmet usklajevanja.

Presodilo je, da je pri tem tožena stranka svoje interese razkrila že v javnem razpisu, vključno z interesom, da uspešen ponudnik poskrbi sam za komunalno opremo zemljišča, ki ga bo kupil, presodilo je tudi, da je bilo strankama jasno, da tožeča stranka kupuje zemljišče z namenom stanovanjske gradnje, tako da ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje takšnega interesa ni zaznalo in ga upoštevalo pri ugotavljanju kavze.

S tem se sodišču prve stopnje ni pripetila niti zatrjevana protispisnost (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je ugotovilo ravno to, kar pritožba meni, da bi moralo na podlagi izpovedb prič, to je, da je tožeča stranka nepremičnine kupila za gradnjo stanovanjskih hiš, tako da se pokaže, da ni prišlo do napačnega povzemanja vsebine izpovedb zaslišanih prič.

Sodišče prve stopnje pa je presodilo, da pa ni bila kavza pogodbe, da tožeča stranka prične nemudoma graditi na kupljenem zemljišču, kar je nedvomno pravilen dejanski in materialnopravni zaključek, saj je že iz javnega razpisa, ki ga je objavila tožena stranka nedvoumno izhajalo, da je potrebno zaradi omogočanja gradnje sprejeti še ustrezne prostorske občinske akte, za katere pa se tožena stranka ni rokovno zavezala, do kdaj jih bo sprejela.

Tako je sodišče prve stopnje presojalo obstoj kavze po OZ, čeprav pritožba zmotno trdi, da temu ni tako in presojalo ga je pravilno ne zgolj izhajajoč iz tipičnih značilnosti prodajne pogodbe, temveč ob upoštevanju razlogov, ki sta jih pri tem zasledovali ob stranki.

Pritožba ni utemeljena, kolikor očita sodišču prve stopnje, da to zmotno presodi, da časovni moment pričetka gradnje tožeči stranki ni bil pomemben, saj tega sodišče prve stopnje ne zaključi, ampak zaključi, da nemuden začetek gradnje ni bil razkrit kot razlog za posle, torej kavza, kar pa je bistvena razlika, kar pojasni tudi sodišče prve stopnje, ko ugotovi, da rokovne zaveze glede sprejetja občinskih prostorskih aktov tožena stranki ni sprejela, obe stranki pa sta bili zainteresirani, da se posel korektno dokončna, vendar pa je tožeča stranka časovni moment dokončanja prevzela nase, ko se je zavezala, da bo sama pripravila vse strokovne podlage za sprejetje OPPN.

Pritožba sicer trdi, da takšnih zavez tožeče stranke ni bilo in da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje vendar pa je to prepričljivo dokazno ocenilo (15. točka obrazložitve), da je tožeča stranka bila tista, ki se je zavezala, da bo preko … d.o.o. pripravila vse strokovne podlage za OPPN, kar nedvomno izhaja, kot pritožbeno sodišče ugotavlja, prav iz dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 25. 2. 2009 (listina A 15), v katerem je izrecno napisano: “prostorski načrt za gradnjo stanovanjskih hiš je izdelal kupec nepremičnin, družba … d.o.o, občina pa soglasja k izdelanemu prostorskemu načrtu , kljub večkratnim pozivom, do danes ni dala”. Na ta dopis se je tožeča stranka sama izrecno sklicevala in ga predložila k tožbi, zato ne more biti sporen niti se ni kot tak izkazal tekom postopka, zato je vsak pritožbeni poskus, da tožeča stranka ni prevzela nalog v zvezi z izdelavo podlag za OPPN, neutemeljen.

Pritožba seveda spregleda, ker izhaja iz stališča, da tožeča stranka ni sprejela nobenih zavez v zvezi s pripravo OPPN, da je do časovnih zapletov pri sprejemanju OPPN prišlo tudi zaradi neaktivnosti tožeče stranke pri pripravi sprememb podlag za OPPN, potem, ko sta bili dani nanj dve negativni mnenji, zato je bil OPPN sprejet šele novembra 2011 in tožeča stranka je pri tem vseskozi sodelovala (18. točka obrazložitve, stran 24), česar pritožba ne zanika, tako da je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da nemuden začetek gradnje ni bil kavza prodajne pogodbe, čas trajanja postopka sprejemanja OPPN pa je bil v temelju odvisen od aktivnosti tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče meni, da je ob takšnem dejanskem stanju, ko je tudi M. F., ki je odločal o izvedbi posla na strani tožeče stranke, izpovedal (listna številka 148 spisa na hrbtni strani, zadnji odstavek): „Ne znam odgovoriti. Vsak dan smo se menili o tem, kaj bomo naredili ali bomo tožbo vložili ali ne, ali bomo pritisnili, da bo do konca ali bomo tožbo vložili pred županskimi volitvami ali bomo počakali županske volitve, da bomo še politični špil uničili, skratka to so bile vse dileme naše družbe, kaj narediti, da ne bi občini kot taki povzročili škodo, politično, osebno, finančno in tako dalje. Pa da bi se izvlekli iz te finančne zablode, ki smo jo imeli. To so bile neštete dileme z mano in kdaj to narediti. Zato smo počakali, bom še enkrat povedal, ker smo hoteli tožbo vložiti oziroma zato, da bi pospešili, ne zato, da bi ne vem kaj naredili, da bi sploh prišlo do konca, zato smo jo vložili,“ neutemeljeno presoditi, da bi kavza posla odpadla zaradi dalj čas trajajočega postopka sprejemanja predpisov, potrebnih za realizacijo namena pogodbe, to je gradnje stanovanjskih hiš, saj bi to bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja,poleg tega pa se je pokazalo, da je tožeča stranka vendarle bila zainteresirana, da se posel dokonča, tožba pa vložena zgolj zaradi pospešitve sprejemanja občinskih predpisov.

Pritožba tudi nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožena stranka imela časovne zaveze za sprejem OPPN, ker da je po ZPNačrt bila dolžna glede na ureditev iz 95. člena tega zakona v roku 24 mesecev od uveljavitve Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta, ki je pričel veljati 14. 11. 2007, sprejeti občinski prostorski načrt, torej se je rok iztekel 14. 11. 2009. Sodišče prve stopnje tega res ni ugotavljalo, vendar zato njegova presoja, da tožena stranka ni imela rokovnih zavez za sprejetje OPPN na samo pravilnost presoje glede obstoja kavze pogodbe ne more vplivati.

Pritožba namreč spregleda, da je vlada RS, zavedajoč se, da veliko občin ne bo uspelo sprejeti občinskih prostorskih aktov v roku 24 mesecev po 95. členu ZPNačrt, dne 29. 10. 2009 (…) poslala v državni zbor predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prostorskem načrtovanju s predlogom obravnave po skrajšanem postopku in kot glavni razlog navedla: „V veljavnem ZPNačrt je določen rok, do katerega morajo občine dokončati postopke sprememb in dopolnitev še veljavnih prostorskih sestavin planskih aktov občin. Ta rok izteče 14. 11. 2009, ker veliko število občin do tega datuma postopkov ne bo zaključilo, se s predmetnim zakonom predlaga podaljšanje tega roka. Da bi občine lahko čimprej zaključile te postopke pa je treba zagotoviti, da jih bodo lahko dokončale brez vmesnih prekinitev.„ Tako je na podlagi te odločitve in pobude vlade Državni zbor RS dne 15. 12. 2009 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt-A), objavljen v Uradnem listu RS št. 108/2009, ki v 21. členu določa: “(1) Postopki priprave občinskih in regionalnih prostorskih načrtov, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se dokončajo po določbah tega zakona. (2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se v postopku priprave občinskega in regionalnega prostorskega načrta po določbah Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, 33/07 in 70/08 – ZVO-1B) dokonča: - pridobivanje smernic nosilcev urejanja prostora za načrtovanje, če je občina osnutek občinskega oziroma regionalnega prostorskega načrta poslala ministrstvu pred uveljavitvijo tega zakona, in - potrditev predloga občinskega prostorskega načrta, ki vključuje pridobivanje mnenj nosilcev urejanja prostora in mnenja ministrstva k temu predlogu, če je občina slednjega poslala ministrstvu pred uveljavitvijo tega zakona. (3) Postopki priprave sprememb in dopolnitev prostorskih sestavin, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se dokončajo ob smiselni uporabi določb prvega in drugega odstavka tega člena, zaključeni pa morajo biti do 1. januarja 2011. Šteje se, da so postopki priprave in sprejetja prostorskih sestavin zaključeni do tega roka, če je bila do takrat opravljena njihova javna razgrnitev.

Ob upoštevanju določbe 21. člena ZPNačrt-A je tožena stranka morala postopek sprememb in dopolnitev prostorskih sestavin dokončati do 1. 1. 2011, ker pa je že pred tem datumom imela javno razgrnitev osnutka, to je v maju 2008 (listina B 8 v spisu), kar ni bilo sporno v postopku, je šteti, da je postopek priprave in sprejetja prostorskih sestavin zaključila v roku, ker je javna razgrnitev bila v maju 2008, tako da s sprejetjem Odloka o OPPN v novembru 2011 ni zamujala zakonskih rokov in jih je torej v celoti spoštovala.

Navedeno pa ne pomeni, da je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela rokovnih zavez za sprejetje OPPN, vpliva na njegovo pravilno presojo, da dolgotrajnost postopka sprejemanja občinskih prostorskih sestavin vpliva na obstoj kavze prodajne pogodbe, saj sta obe stranki vedeli, da ustreznih občinskih prostorskih aktov ni sprejetih in da je ta postopek lahko dalja čas trajajoč, zato roka niti nista določili, kot pa se je izkazalo, je na trajanje vplivala tudi tožeča stranka.

Pritožba je zmotna tudi v delu, kolikor meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da dejstvo, da Odlok o opremljanju stavbnih zemljišč za območje občinskega podrobnega prostorskega načrta za naselje Tomažek v Slatini in merilih za odmero komunalnega prispevka s programom ne vsebuje roka za začetek in končanje komunalne opreme zemljišč, ne prestavlja njegove nezakonitosti, saj pritožbeno sodišče soglaša s takšno presojo o zakonitosti Odloka.

Tožeča stranka je tista, ki se je po prodajni pogodbi zavezala, da bo nepremičnino, ki jo je kupila komunalno opremila (10. člen Pogodbe), za kar bo po sprejemu Programa opremljanja stavbnih zemljišč sklenila s toženo stranko pogodbo o opremljanju, s katero bosta stranki določilo pogoje komunalnega opremljanja zemljišč.

Pritožbeno sodišče meni, da Program opremljanja stavbnih zemljišč (A 21 listina) vsebuje rok, za katerega je sodišče prve stopnje sicer menilo, da ga ne, vendar je to stališče zmotno, saj je pod 6. točko Terminski načrt zapisano: “Terminski načrt izgradnje komunalne opreme ni znan in je odvisen od privatnega investitorja, ki bo komunalno opremo na območju gradil sam, vse obveznosti in razmerja do ... pa bo uredil s Pogodbo o opremljanju,” in navedena ureditev pomeni, da je rok določen skladno s 63. členom OZ (uporaba pravil o pogoju - kadar se učinek pogodbe začenja od določenega časa, se smiselno uporabljajo pravila o odložnem pogoju, kadar pa pogodba neha veljati po izteku določenega roka, se smiselno uporabljajo pravila o razveznem pogoju). Tudi čas je pravni dogodek, če je od njega odvisen nastanek pravnega razmerja in ker je pravni dogodek vrsta pravnega dejstva, lahko pogodbeni stranki vežeta začetek učinkovanja pogodbe na tak čas. Ker je torej Program opremljanja stavbnih zemljišč terminski plan vezal na rok, ki se presoja kot pogoj, ne drži, da roka nima, ampak bo ta pričel teči, kot se bo tožeča stranka zavezala s Pogodbo o opremljanju.

Zgolj gramatikalna razlaga 6. točke programa na prvi pogled res kaže na to, da Program nima roka, vendar temu glede na obrazloženo ni tako, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da program ni nezakonit, velja pa za vsakogar, ki bo zavezan h komunalnemu opremljanju stavbnih zemljišč po programu za naselje T. v S. Pritožbeno sodišče tako meni, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da je kavza posla odpadla najkasneje 18. 3. 2013, ko je bil sprejet Program opremljanja stavbnih zemljišč za naselje T. v S., saj ta ni nezakonit in ne preprečuje gradnje na tem območju.

Tako je po navedenem pravilna materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da pravni posel, ki sta ga sklenili pravdni stranki ima veljavno in obstoječo kavzo in da zato ni ničen in je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka vtoževala: „Ugotovi se, da je Prodajna pogodba za nepremičnino št. …, sklenjena med O. Š. P. kot prodajalcem in družbo … d.o.o. kot kupcem, nična (primarno) oziroma je prenehala veljati (podredno). 2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe plačati denarni znesek v višini 1.101.844,80 EUR skupaj z obrestmi po obrestmi meri 6% letno od dneva 4. 12. 2007 do dneva vložitve te tožbe, od dneva vložitve te tožbe dalje pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila, da ne bo izvršbe.“ Pritožba ni obrazloženo izpodbijala presoje glede odškodninskega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljenega, zato je pritožbeno sodišče ob preizkusi izpodbijane sodbe v tem delu po uradni dolžnosti presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da očitano dejanje tožeče stranke ni protipravno, tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je morajo tudi za pogodbeno odškodninsko odgovornost obstajati vsi elementi civilnega delikta (protipravnost, škoda, vzročna zveza) in takoj ko enega od elementov tožena stranka ne dokaže, ne more biti uspešna z odškodninskim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi natančno obrazložilo in podalo razloge o vseh odločilnih dejstvih, pripetila pa se mu ni tudi nobena od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).