Jedro

Treba je pritrditi sodišču prve stopnje, da so pravila in poslovnik glede samega postopka ugotavljanja možnosti posebnega statusa člana LD zaradi nezmožnosti za delo, pomanjkljiva. Če bi bila zadeva jasna, kot trdi tožena stranka, bi že gospodar LD, ko mu je tožnik poslal ugovor in zdravstveno dokumentacijo, sprožil postopek ugotavljanja obstoja posebnih okoliščin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 433,20 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Uvodoma želi, da v zadevi odloča senat, kljub temu, da gre za spor majhne vrednosti in je sicer pristojen sodnik posameznik. Sicer sodišče ni upoštevalo določb o postopku majhne vrednosti, saj sodbe ni razglasilo in ni odločilo predvsem na podlagi pisnih dokazov, ampak predvsem na zaslišanju strank in prič. Ni se oprlo na listine, ni pravilno uporabilo materialnega prava, to je OZ in Zakona o divjadu in lovstvu. Lovska družina je društvo in treba je upoštevati vse interne akte tožene stranke. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Pojasni, da gre za kršitev Ustave RS, saj neobrazložena sodna odločba ne pomeni poštenega postopka. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče bi moralo tožbo zavreči po 14. členu in 13. členu ZDru-1, ki določa, da tožba ni dopustna, če pred tem ni izkoriščeno pravno sredstvo, kot ga določa temeljni akt društva. Društvo ima status v javnem interesu in mora izvajati naloge oziroma določene obveznosti, zato je vsak član dolžan opraviti določeno število ur obveznega dela v lovišču po 7. in 59. členu Poslovnika. Lovska družina opravlja z divjadjo. Po 62. členu se neopravljene delovne ure spremenijo v finančno obveznost. Tega sodišče ni upoštevalo. Ni jasno, kje sodišče vidi pogoj za neopravičeno obogatitev. Tožeča stranka ni podala substanciranih navedb o tem. Tožeča stranka je ves čas izvajala lov in ni prikrajšana. Zmotno meni sodišče, da je tožeča stranka plačala znesek, kljub temu, da je vedela, da ni dolžna, da bi se izognila sili, to je izbrisu in odvzemu lovske izkaznice. To ne drži. Tožeča stranka ni opravila ur in če zneska ne bi plačala, je ne bi izbrisali iz lovskega društva, temveč bi prejela še en opomin. To so potrdili predstavniki tožene stranke. To je tudi po 62. členu ZDLov-1. Brisanje iz članstva in odvzem lovske izkaznice nista v korelaciji. Na to je tožena stranka opozorila. Sodišče tega ni upošteva in krši kontradiktornost. Sodišče ni razumelo bistva spora. Bistvo je, da je tožena stranka upravičeno izstavila račun za neopravljene delovne ure. Izvajanje lova in zdravstveno stanje nista pomembna. Upoštevati je treba 62. člen Poslovnika LD. Sicer pa je tožeči stranki bilo odsvetovano le opravljanje težjih del in bi lahko opravila lažja. Dejstvo izvajanje lova ni pomembno. Tudi če lov koristi zdravstvenemu stanju tožeče stranke, to ni pomembno. Iz izvidov ne sledi, da bi zdravniki lov priporočali. Celo tožnik je priznal, da izvajanje lova nima zveze z delovnimi urami. Bistveno je, da tožeča stranka ni zaprosila za poseben status, ni zaprosila drugih članov za opravo delovnih obveznosti, ni zaprosila za odlog plačila in ni zaprosila za zamrznitev članstva. Zato so bile ure pravilno obračunane. Plačala je že po prvem opominu. Plačilo delovnih ur ni kazen, je samo ena izmed oblik poravnavanja delovnih obveznosti. Zakoniti zastopnik tožene stranke je povedal, da zdravstvene težave niso poseben primer in niso edini primer. Nekateri člani so opravili le nekaj ur, kar je potrdil blagajnik in tajnik. To pomeni, da je tožena stranka ravnala z načelom enakopravnega obravnavanja članov, da se neopravljene delovne ure spremenijo v finančno obveznost, tudi pri osebah, ki imajo zdravstvene težave. Gre za enakopravno obravnavanje članov. Tožeča stranka ni uporabila možnosti, ki jih predvidevajo interni akti in za pasivnost ne more biti nagrajena. Tožena stranka ima na voljo več inštrumentov, da bi lahko tožnik uporabil eno izmed možnosti. V zaslišanju je povedala, da ne ve zakaj bi te možnosti uporabila. Če bi uporabila te inštrumente, ne bi bila izbrisana iz članstva. Zakoniti zastopnik je povedal, da če tožnik ne bi plačal, bi dobil drugi opomin. Gospodar A. A. je izpovedal, da tožnik ni zaprosil za nobenega od navedenih institutov. Izvid je poslal šele jeseni 2020, lahko pa bi opravljal lažja dela. Tožnik ga je poučil, kako pride do delovnih ur. Blagajnik pa je izpovedal, da oseba, ki ne opravi ur, lahko opravi po drugem članu, ali plača. Tajnik pa je izpovedal, da ni tožnik prosil za odlog plačila in ni prosil, da bi on opravil ure namesto njega. Sodišče z razlago ne more spremeniti ali dopolniti razlage avtonomnih pravil društva. Ko društvo sprejme pravila, ne gre za pravila močnejše stranke. Sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov tako, da bi jih primerjalo. Tožnik je obvestil tajnika o zdravstvenem stanju, ne pa zakonitega zastopnika. Tožnik je zapisal, da se je bal Covida, blagajnik s tožnikom ni kontaktiral. Gospodar A. A. pa je izpovedal, da je odgovoril na elektronsko sporočilo. Sodišče je ugotovilo v 13. točki, da priče nimajo dovolj znanja z vidika medicinske stroke, da bi povedali, zakaj je bil tožnik sposoben. Iz izvidov izhaja, da so mu odsvetovali zgolj opravljanje težjih fizičnih del. Priče pa so izpovedale, da bi se tožnik z referenti lahko dogovoril za katerakoli druga dela. Zdravstveno stanje ne igra vloge pri neopravi delovnih obveznosti. Zakoniti zastopnik, A. A. in B. B. so izpovedali o načinu opravljanja ur. O lažji zadevi bi tožnik moral obvestiti gospodarja. C. C. je izpovedal, da mu je tožnik izročil izvid v jeseni 2020, da ne sme opravljati težjih del. Ure se da opraviti na različne načine z lažjimi deli. Sodišče pa napačno zaključi, da tožnik lahko opravlja lažja dela pred epidemijo. Na to epidemija nima vpliva. Sodišče je odločilo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Dokazna ocena je pavšalna in pomanjkljiva. S tem je podana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer ne gre za enostransko odločanje društva, saj se pravila sprejmejo po vseh članih. Gre za avtonomne pravne akte. Izbris iz članstva ne predstavlja nobene grožnje. Zgrešen je sklep sodišča iz 23. točke obrazložitve. Tožnik se ni pozanimal glede pravil in je bil neskrben. Menil je, da se odpišejo delovne ure, ko predloži zdravstveno dokumentacijo, da jih nisi sposoben opravljati. Tožnik si je po svoje razlagal pravila. Tožnik pa je menil, da je normalno, da je iz upravičenih razlogov lahko izostal iz delovnih akcij in da tožena stranka nima pravice zaračunavati ur, če jih ni mogel opraviti. Tožnik pa se sklicuje na Poslovnik, ki ne velja. V osnutku pravilnika pa je določeno, da član, ki je zdravstveno nesposoben za fizično delo, ne sme loviti divjadi, dokler traja omejitev. Stari Poslovnik pa te omejitve ni vseboval. Sodišče neupravičeno privilegira tožnika. Oproščeni so le člani stari nad 70 let in častni člani in po novem pravilniku člani, ki so zdravstveno nesposobni za delo, vendar ti ne smejo loviti divjadi, dokler traja omejitev (tretji odstavek 63. člena Osnutka). V veljavnem pravilniku pa tega ni bilo zapisano, da bi bila oproščena oseba, ki je zdravstveno nesposobna za delo. Sodišče bi moralo najprej oceniti izpovedbe prič po načinu izpovedovanja. Sodišče pa v 12. točki obrazložitvi navede, da je bilo na glavni obravnavi očitno, da so se priče tožene stranke pred zaslišanjem dobili, prebrali zapisnik prejšnje obravnave in se dogovorili, kako bodo pričale. To ne drži. Ni nenavadno, če so vsi člani upravnega odbora bili seznanjeni z zapisnikom. Tajnik je izpovedal, da je videl zapisnik na e-mailu, enako blagajnik. Kako bi članom lahko celo priznali položaj stranke in ne prič. Takšno postopanje sodišča pomeni kršitev 8. točke in 212. točke ZPP. Tako pa sodišče ne kaže nepristranskosti. Sodišče privilegira tožečo stranko tudi v 5. točki obrazložitve. Sodišče napačno sklepa, da tožba ni sklepčna. Sodišče napačno sklepa, da tožnik ni bil sposoben opravljati nobenih del. Iz listin izhaja nasprotno in to je protispisno. Lažja dela bi lahko opravil. Poleg 360,00 EUR mu je priznalo še stroške odvetniškega opomina, česar ni mogoče prišteti k glavni terjatvi. To kaže na pristransko sojenje.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri obravnavi spornega razmerja oprlo na 190. člen OZ. Po opravljenem dokaznem postopku je odločilo, da je tožena stranka neupravičeno obogatena, ker je tožniku obračunala delovne ure, v Poslovniku in v pravilih pa ni predpisala postopka, da bi se tožnik lahko ubranil tega plačila v svojem primeru, to je v konkretnem zdravstvenem stanju in to v času Covid. Po pravilih in Poslovniku (priloga B9 in A9) so urejeni različni položaji, vendar ne takšen položaj, kot ga je imel tožnik. Edina možnost je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v Poslovniku Lovske družine člen 8, ki govori, da ko je član LD nezmožen za delo ali v primeru daljše odsotnosti, se mu lahko dodeli poseben status. Kaj to pomeni in kako se ta status dodeli, pa v Poslovniku ni urejeno. Tožnik je namreč želel in trdil, da je zaradi zdravstvenih težav lahko hodil na lov v drugi polovici leta 2020, kar mu je zdravstveno stanje dovoljevalo in da bi druge možnosti po pravilih, če ne bi plačal računa, pomenilo, da se po drugem opominu in odločitvi upravnega odbora lahko briše iz članstva (13. člen Poslovnika). Sodišče je temu sledilo in zaključilo, da je tožnik plačal po prvem opominu in e-mailu gospodarja LD zato, da se izogne tem posledicam in da še ostane član, ter lahko hodi v lov. S tem je bil izpolnjen tudi pogoj iz 191. člena OZ1. Sodišče prve stopnje ocenjuje ravnanje gospodarja kot grožnjo.

6. Za uspešno uveljavljanje kondikcijskega zahtevka se po 191. členu OZ zahteva zmota glede obstoja obveznosti. Izjema od pravila, po katerem je v dejanskem stanju kondikcijskega zahtevka vgrajen element zmote, pa je tudi primer, da stranka sicer ve, da dolg ne obstaja, vendar ga kljub temu izpolni, da bi se izognila morebitnim negativnim posledicam. Drugi primer pa je, da plača, da bi se izognila sili. Nedopustna grožnja lahko izvira od fizične ali pravne osebe, pa tudi od državnega organa. Pojem izogniti se sili, naša sodna praksa pravilno uvršča tudi primere, ko stranka z izpolnitvijo prepreči škodo2. 7. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo in ta dejstva niso spora, se tudi po določbi 458. člena ZPP ne morejo izpodbijati, da je tožnik seznanil toženo stranko s svojim zdravstvenim stanjem in da je tožeča stranka za neopravljene ure v letu 2020 prejela račun. Račun je reklamirala gospodarju A. A., ki mu je odgovoril, da če lahko hodi na lov, bi lahko tudi delal na delovnih akcijah. Nato je tožnik 15. 4. 2021 prejel prvi opomin za plačilo neopravljenih ur, z grožnjo, da bo v nasprotnem v nadaljnjih postopkih odločal upravni odbor. Tožnik trdi, da je to razumel kot grožnjo, da bo v primeru neplačila sledil izbris iz članstva in odvzem lovske izkaznice, brez katere lov ni več mogoč in je zato plačal 360,00 EUR. Obračunal je še stroške zastopanja pred pravdo.

8. Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da je po Poslovniku tožnik v tem primeru imel več možnosti in sicer po 8., 62., 11. in 9. členu Poslovnika. Meni, da bi tožnik lahko zaprosil za poseben status, lahko bi prosil druge člane za opravo delovne obveznosti, za odlog plačila, ali obročno plačilo ali bi zaprosil za zamrznitev članstva. Tožnik je torej želel biti oproščen dela zaradi bolezni in lažjih del zaradi Covida in s tem tudi plačila obveznosti, želel pa je obdržati možnost hoditi na lov v mejah zdravstvenega stanja.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je člen 8 Pravilnika, ki predvideva možnost dodelitve posebnega statusa v okviru nezmožnosti za delo ali v primeru daljše odsotnosti, najbolj podoben tožnikovemu primeru. Vendar člen 8 ali kakšen drugi člen ne ureja postopka, kako si lahko tožnik to zagotovi, oziroma kdaj se članu lahko dodeli poseben status in kakšne so posledice glede na možnost opravljanja lova. Vse ostale možnosti, ki jih je naštela pritožba, pa ne vključujejo možnost lova ob takšnem zdravstvenem stanju. Zmotno meni pritožba, da je sodišče prve stopnje razlagalo Poslovnik Lovske družine D. (B9) tako, da tožena stranka ne more izvrševati svojih dolžnosti po Zakonu o društvih in Zakona o divjadi in lovstvu. Tožena stranka ima status društva v javnem interesu in ga mora izvajati. Nesporno zato rabi delo svojih članov in če dela ne opravijo, ni nič narobe, da Poslovnik nalaga članom, da to plačajo (členi 62 do 64). Res je tudi, da je nespoštovanje člena 64 urejeno med težje kršitve, ki lahko po pravilih društva pripeljejo do disciplinskih posledic po 28. in naslednjem členu pravil LD D. (priloga A9). Sodišče je le moralo tehtati, ali je po Poslovniku predviden tožnikov položaj in zlasti postopek, kako lahko ravna, če se z navodili gospodarja LD ne strinja. Sodišče pa je ugotovilo, da ta postopek za dodelitev posebnega statusa iz 8. člena ni predviden, da bi tožnik to vedel ali moral vedeti. Nato pa je sklepalo, da je posledica neplačila bil opomin, ki še z enim opominom pripelje do odločanja upravnega odbora, ki ga lahko iz članstva izključi. To pa je sodišče pravilno ocenilo za takšno grožnjo, da je tožnik v izogib sankcijam ta znesek plačal. Tožnik je namreč še zmeraj želel izvajati lov in ga tudi je v drugi polovici 2020. Medicinsko dokumentacijo pa je delno predložil že v letu 2019, ko je neopravo ur zaradi zdravstvenega stanja uredil z nadomestnimi urami predsednika, za leto 2020 pa tega ni uspel urediti.

10. Sporočila gospodarja društva ni sklep upravnega odbora. Gospodar tudi ni organ lovske družine (16. člen Pravil, A9). Gospodar LD je oseba, ki jo imenuje upravni odbor (25. člen Pravil), zato je neutemeljen ugovor tožene stranke, da bi sodišče moralo tožbo zavreči, ker je izpodbijanje odločitev organov društva pred sodiščem dopustno, če pred tem ni bilo izkoriščeno pravno sredstvo iz 13. člena Zakona o društvih. Še predno je prišlo do izdaje odločbe organa društva, je tožnik plačal, ker si je želel izogniti grožnji, da bi bil lahko izključen iz društva, saj gre za primer neplačila za neopravljeno delo, ki pozna to sankcijo oziroma to uvršča med hujše kršitve člana. Tožba je sklepčna in ni bila preuranjena.

11. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 457. člena ZPP, ker ni sodbe razglasilo takoj. Gre za odločitev v nasprotju s to določbo, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato ne gre za relativno kršitev določb ZPP.

12. Pritožba na večih mestih trdi, da sodba ni obrazložena in da gre zato za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba res nima razlogov, da tožnik ni ravnal v skladu s 14. členom ZDru-1, vendar ta kršitev ni podana, saj tožnik ne izpodbija odločitve organa društva, ampak toži na podlagi OZ. Sodba mora imeti razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki pa jih začrta materialno pravo, ki je v tem primeru pravila LD in Poslovnik LD. Zakon o društvih pa se na obstoječo dejansko stanje ne nanaša. Ni dvoma, da je tožena stranka društvo v javnem interesu in da ima tako v svojih pravilih kot v Poslovniku določene naloge, ki dopuščajo nalaganje nalog članom društva oziroma obračun tega dela v denarju. Vendar mora biti postopek zaračunavanja teh ur, ki je dogovorjena obveznost vseh članov, določena tako, da lahko vsak član po ustreznem postopku vnaprej ve, kdaj mora to obveznost plačati. Tožnik pa je menil, da te obveznosti ni mogel izpolniti zaradi zdravstvenega stanja in da mu tega tudi ni bilo treba v tem primeru plačati. Pravila pa tega statusa ne urejajo tako, da bi v ustreznem postopku član lahko prišel do ustreznih odgovorov. Gre torej za kršitev načela sorazmernosti. Ni moč od tožnika zahtevati, da bi čakal na odločitev UO in se nato poslužil pravnih sredstev. Pravila res sprejmejo člani društva na zboru. Gre za avtonomno pravo društva v mejah Zakona o društvih in Zakona o divjadi in lovstvu. Vendar morajo imeti določbe, ki imajo za posledico nadomestitev dela s plačilom takšna pravila, da pokrijejo tudi dokaj pogost primer, kot je zdravstveno stanje, ki ga je opisal tožnik in sporočil toženi stranki. Če bi bil 8. člen Poslovnika opremljen z opisom postopka, kaj to pomeni „delovna nezmožnost“, kdaj to pride v poštev, kdo to preverja in odloča, in zlasti, kaj se zgodi s pravico do lova, če je nekdo dela nezmožen, je pa zmožen lova v obliki kot jo opisuje tožnik. Zmotno meni pritožba, da je treba pravila razumeti tako, da so jasna, da mora nekdo, ki je bolan, za delo ni sposoben, ure plačati, če želi iti na lov.

13. Pritožba meni, da bi tožnik lahko opravljal lažja dela. Sodišče prve stopnje na podlagi opravljenega zaslišanja tožnika sledilo tožniku, da lažjih del, ki zahtevajo delo v skupini, zaradi nevarnosti Covid bolezni za njegovo zdravstveno stanje, ni mogel opravljati. Gre za okoliščine, ki bi tudi terjale posebno obravnavo tožnikovega primera, ko je to vse sporočil toženi stranki. Tako pa je tožena stranka le še z opominom potrdila stališče gospodarja, da mora ure avtomatično plačati. Pri tem ni pomembno, kot meni pritožba, da brisanje iz članstva in odvzem lovske izkaznice nista v korelaciji. Tožnik je menil, da drugemu opominu, na kar je bil opozorjen, sledi odločitev pravnega organa, da se ga briše iz članstva in da s tem ne bo mogel več hoditi na lov.

14. Pritožba nadalje meni, da je bistvo spora v tem, da ima tožena stranka pravico izstaviti račun za neopravljene delovne ure in to ne glede na izvajanje lova in zdravstveno stanje. Vendar kaj takega v pravilih ni predvideno, pač pa so predvidene razne možnosti, med drugim tudi 8. člen, za katerega pa ni predvidenega postopka. Nato pritožba analizira posamezne izpovedbe prič in jih po svoje ocenjuje. Gre za poskus nedovoljenega pritožbenega razloga, to je drugačnega ugotavljanja dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti. Pritožba sicer to oceni tako, da gre za pristransko gledanje sodišča. Vendar sodišče prve stopnje pravilno naredi dokazno oceno (točka 9 do 13). Ni treba, kot meni pritožba, da bi sodišče moralo dokazno oceno delati posamično po določenem vrstnem redu. Tega ZPP ne zahteva. Sodišče je ugotavljalo, kaj so zakoniti zastopnik tožene stranke, blagajnik in tajnik povedali, med drugim tudi o ravnanju v podobnih primerih, ko so člani imeli zdravstvene težave. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je priča A. A. na zaslišanju imel zvočni prepis iz prve obravnave oziroma, da so se člani društva med seboj posvetovali. Sodišče meni, da to ni nekaj, kar bi bilo treba šteti v škodo toženi stranki, saj so člani društva tako kot stranke. Pritožbeno sodišče na to odgovori, da je društvo pravna oseba, ki jo zastopa zakoniti zastopnik, kar je v danem primeru E. E. Organi društva oziroma drugi člani društva pa niso pravdne stranke po ZPP, zato jih je sodišče pravilno zaslišalo kot priče. Ko se tožena stranka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, to prikazuje, kot pomanjkljivost in enostranskost sodišča. V resnici pa gre za poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, kar je v sporu majhne vrednosti nedovoljeni pritožbeni razlog. Pritožba nadalje meni, da je sodišče pretirano in odveč ugotavljalo, kako je bila tožena stranka seznanjena z zdravstvenim stanjem tožnika in kakšen vpliv je zdravstveno stanje imelo na opravljanje obveznih ur. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik poslal izvide toženi stranki in da je iz izvidov izhajalo, da ne morejo opravljati težjih fizičnih del. Priče pa so izpovedale, da bi se lahko tožeča stranka z referenti dogovorila za opravo lažjih del. Sodišče pa je sledilo tožniku, da je zaradi epidemije bilo opravljanje lažjih del bilo rizično. Pritožba meni, da je to sodišče sodilo mimo trditvene podlage tožeče stranke, saj tožnik ni imel navedb v zvezi z lažjimi deli oziroma nezmožnostjo dela zaradi Covid rizika. Te trditve so protispisne, saj je tožnik te navedbe podal že v tožbi (list. št. 3 do 4).

15. Pritožbeno sodišče meni, da v sami zadevi ni odločilno samo ugotovljeno dejstvo, da tožnik zaradi zdravstvenega stanja ni mogel opravljati težjih del, zaradi rizika svoje bolezni pa se tudi ni smel izpostavljati riziku za Covid. Predvsem je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da so pravila in poslovnik glede samega postopka ugotavljanja možnosti posebnega statusa člana LD zaradi nezmožnosti za delo, pomanjkljiva. Če bi bila zadeva jasna, kot trdi tožena stranka, bi že gospodar LD, ko mu je tožnik poslal ugovor in zdravstveno dokumentacijo, sprožil postopek ugotavljanja obstoja posebnih okoliščin. Tožnik je jasno pokazal, da ni pripravljen plačati računa zaradi nezmožnosti dela, gospodar LD pa mu je le poslal opomin in pojasnilo, da bo v primeru neplačila zadevo odstopil na upravni odbor. Tožnik pa je v taki situaciji menil, da mu grozi izključitev in je račun zato plačal3. 16. V trenutku plačila je obstajal Poslovnik Lovske družine D. (B9), ki je imel določene določbe o možnosti posebnega statusa člana LD, ki je nezmožen za delo. Ta člen ne določa, da mora biti v tem primeru nadomestno plačilo neopravljenih ur in tudi ne določa, ali gre lahko v tem času tak član LD na lov. Za druge primere (7. člen in 9. člen) pa so pravila jasna. Tako je na primer za člana družine, ki doseže starost 70 let, določeno, da nima več delovnih obveznosti, seveda pa glede na svoje fizične sposobnosti še vedno sodeluje pri vseh aktivnostih v družini in vseh organih LD. 7. člen pri tem ne zahteva plačila nadomestnih ur, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ni predpisan postopek, ravnanje tožene stranke pa je bilo v tem primeru enostransko. Ko je po Poslovniku zagrožen znesek plačila namesto določene delovne obveznosti, je treba določiti tudi postopek, kako je možno priti do statusa iz 8. člena. Ker ta postopek ni urejen, tožnik ni bil dolžan čakati še drugega opomina in potem na podlagi odločitve upravnega odbora po pravilih društva iskati pravno zaščito.

17. Zmotno meni pritožba, da je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Sodba ima razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki so v tem primeru določena z materialnopravno podlago. Na koncu pritožba ponovno graja dokazne ocene sodišča prve stopnje o zaslišanju prič tožene stranke. Vrstni red zasliševanja prič je stvar procesnega vodenja sodišča prve stopnje. Tudi dejstvo, da je sodišče zasliševalo priče in ni odločalo samo na podlagi pisnih dokazov, ne vpliva na pravilnost in zakonitost sojenja. Zato ni podana kršitev 8. člena in 212. člena ZPP. Sodišče je sodilo na podlagi trditvene podlage tožeče stranke in pa ugovoru tožene stranke ter izvedlo tiste dokaze, ki so ji stranke predlagale. Zato ni ravnalo pristransko, kot meni pritožba. V kolikor pa bi tožena stranka želela uveljavljati izločitev sodnice prve stopnje, pa bi to morala uveljavljati do konca glavne obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP). Pritožba ima še obširne navedbe o tem, da je sodišče nepravilno zaključilo, da tožeča stranka ni bila sposobna opravljati nobenih del. Gre za poskus izpodbijanja dejanskega stanja, ki je v sporu majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog. Sodišče je pri ugotavljanju delovne sposobnosti tožnika odgovarjalo na ugovore tožene stranke, da bi tožnik lahko opravil lažja dela, saj je iz zdravniške dokumentacije izhajalo, da ne more opravljati težjih fizičnih del. Pri tem je tožnik uveljavljal razlog, da lažjih del ni smel opravljati zaradi nevarnosti Covid okužb, ki so pri njegovem zdravstvenem stanju še posebno nevarne. Zato ni podana tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je nasprotovala plačilu odvetniških stroškov opomina. Sodišče prve stopnje je v točki 25 ugotovilo, da tožena stranka tem stroškom ni argumentirano ugovarjala, zato je tudi v temu delu zahtevka ugodilo. Pritožbeno sodišče tem ugotovitvam pritrjuje, saj v navedbah in vlogah tožene stranke ni podanega argumentiranega ugovora v zvezi s tem delom zahtevka.

19. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z ugovori ni pripomogla k rešitvi zadeve. Pritožbeno sodišče je zadevo obravnavalo senatno, saj je ugotovilo, da glede tega pravnega vprašanja ni našlo ekvivalentne sodne prakse. Citirana sodna praksa v odločbi se nanaša na podobne primere, ko je šlo za odločanje državnih organov.

1 Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati, ali če je plačal, da bi se izognil sili. 2 Primerjaj komentar A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, stran 49 in naslednji. 3 Primerjaj III Ips 128/2015, III Ips 63/2009, II Ips 183/2012.