2. 12. 2015

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe družbe P. G. M. INŽENIRING, d. o. o., Sežana, ki jo zastopa Tomaž Urbančič, odvetnik v Domžalah, na seji 2. decembra 2015

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 34. člena Odloka o javni kanalizaciji v Občini Sežana (Uradni list RS, št. 56/96, 25/01, 101/01, 50/02, 80/02 – popr. in 75/04) se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 32/2014 z dne 29. 9. 2014 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Pg 1015/2013 z dne 28. 10. 2013 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

Pritožnica izpodbija odločitvi sodišč, s katerima ji je bilo naloženo plačilo stroška odvajanja odpadnih voda. Ti odločitvi sta bili izdani v gospodarskem sporu majhne vrednosti. Pritožnica zato predlaga izjemno obravnavo ustavne pritožbe. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. S pobudo izpodbija 34. člen Odloka o javni kanalizaciji v Občini Sežana (v nadaljevanju Odlok), ker naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

Izpodbijana določba ne učinkuje neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 6/08, in OdlUS XVII, 2). Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takih primerih ni le formalno izčrpanje pravnih sredstev, temveč tudi njihovo vsebinsko izčrpanje. To pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči. Že pritožbeno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da pobudnica protiustavnosti izpodbijane določbe Odloka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, pač pa le protiustavnost 35. člena Odloka, ki ni bil podlaga za odločitev sodišča prve stopnje.[1] To izhaja tudi iz izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. To pomeni, da pobudnica ni izčrpala pravnih sredstev v vsebinskem smislu. Zato ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe. Ustavno sodišče je zato njeno pobudo zavrglo (1. točka izreka).

Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrglo, ker ni dovoljena, pogoji za izjemno obravnavo pa niso izpolnjeni (2. točka izreka).

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič

Predsednik

[1]Pobudnica temu ne oporeka niti v pobudi niti v ustavni pritožbi.