Jedro

Ker v časopisu objavljeno prosto delovno mesto ni vsebovalo pogoja poskusnega dela, naknadni pristanek ob podpisu pogodbe o zaposlitvi na poskusno delo ne more biti odločilen, saj bi morala tožnica iz objave vedeti, da se zahteva poskusno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveljavita odločitvi tožene stranke ... z dne 27.8.1999 in 14.9.1999. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 29.8.1999, ampak je trajalo do 30.11.1999 in je tožena stranka dolžna tožnici obdobje od 30.8. do 30.11.1999 vpisati v njeno delovno knjižico kot obdobje zaposlitve. Sodišče prve stopnje je tudi razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati plače za obdobje od 30.8. do 30.11.1999 v skupnem znesku 196.473,00 SIT ter od posamičnih zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 65.491,00 SIT od 15.10.1999 do plačila in od enakega zneska od 15.11.1999 do plačila in še od enakega zneska od 15.12.1999 do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Nadalje je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 196.473,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti te sodbe dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati tudi znesek 19.092,00 SIT iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek tožnice iz naslova plače in povračila stroškov za prevoz na delo in z dela pa se zavrne. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 42.810,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo bistvene kršitve določb postopka, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bil pravni pouk na pogodbi napisan in je delavka sprejela delo s poizkusno dobo, kar je potrdila s podpisom pogodbe in to potrjuje s svojo izjavo na sodišču. Imela je možnost, da pogodbe ne bi podpisala in bi se na poizkusno dobo pritožila oz. dala pogodbo v 15 dneh v presojo. Tega delavka ni storila, ker se je strinjala s poizkusno dobo, kar pa sodišče ni upoštevalo. Njena prošnja za delo je bila vložena na njeno željo samostojno. Družba ... je iskala profil delavca z oglasom in ne z razpisom na prosto delovno mesto, ki bi jih kakorkoli zavezoval. Delavka s prejšnjo službo ni bila zadovoljna, kar v prošnji omenja. Po končanem delovnem razmerju so se z delavko telefonično dogovorili, da bo prišla po pozabljeni sklep o prenehanju dela, vendar tega namerno ni storila. Tega sodišče ni upoštevalo in je verjelo tožnici, da je sklep videla prvič šele v odgovoru na tožbo. Pritožba nadalje navaja, da tožnica ni prišla po sklep, ampak je toženo stranko prijavila na Inšpektorat za delo. Inšpektorju je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja predložen, ta pa je dejal, da bo toženo stranko poučil o vseh pravnih možnostih in ji podal pravni pouk. To je razvidno iz zapisnika inšpektorja, v katerem je na peti strani zapisano, da bo inšpektor seznanil delavko, torej tožečo stranko s pravnim poukom in njenimi pravicami. Torej je tožeča stranka sodišču dala lažne navedbe, da je bila seznanjena s pravico vložitve tožbe šele v mesecu januarju. Tožnica je tako rok za vložitev tožbe zamudila. Sodišče ni upoštevalo zapisnika inšpektorja, ki ga je tožena stranka dala na obravnavi kot dokaz. Tožena stranka prereka ugotovitev sodbe sodišča, da je tožnica izvedela za uveljavitev svojih pravic šele v mesecu januarju. Šele na vprašanje, ko je sodnica tožnico vprašala, ali je bilo to v mesecu januarju, je ona odgovorila, da ja. To pa je napeljevanje na odgovor, tožnica se je tožnici zlagala in pritrdila njenemu vprašanju. Pritožba uveljavlja, da je bila tožba vložena prepozno glede na 83. čl. ZTPDR. Delavka je imela 15 dnevni rok za uveljavitev svojih pravic. Nadalje v pritožbi navaja, da je tudi Zavod podaljševal rok, saj je že iz dopisa Zavoda za zaposlovanje z dne 27.9.1999 razvidno, da je šlo za dopolnitev vloge in ji je Zavod naknadno podaljšal rok s 5.10. na 8.10. Tudi ravnanje Zavoda za zaposlovanje kaže na tožničino nedejavnost. S tem pritožba dokazuje, da se tožnica ne drži rokov. Nadalje s pritožbo tožena stranka izpodbija sodbo, ker je sodišče verjelo tožnici na besedo brez zaslišanja priče T. P., poslovodje, ki je bila vabljena na sodišče in je tudi ocenjevala poskusno delo tožeče stranke. Priča bi morala biti zaslišana, ker je bila prisotna pri obrazložitvi pisne ocene in sklepa in je tudi sprotno ocenjevala delo tožeče stranke. Priča bi na zaslišanju potrdila, da je tožnica dobila takoj sklep ob prekinitvi delovnega razmerja, ki ga je pozabila in ga kasneje kljub dogovoru ni prišla iskat. Pritožba še navaja, da tožeča stranka zaradi nesamostojnosti po svoji krivdi ni opravila poskusne dobe in ni prevzela sklepa, čeprav se je telefonično najavila, da ga bo prišla iskat. Sama se na svojo nesposobnost ni pritožila, ker se je strinjala, da se je precenila, zato ni upravičena do tožbenega zahtevka in odškodnine, ker je bila tožnica v pisni obliki v skladu z 78. čl. ZTPDR o vseh pravicah poučena. Meni, da je bila pritožba prepozno vložena. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne. Ni bistveno, ali je šlo za razpis, ali za objavo, bistveno je, da je bil v časopisu Gorenjski glas objavljeno prosto delovno mesto, ki pa ni vsebovalo pogoja poskusnega dela, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Naknadni pristanek ob podpisu pogodbe o zaposlitvi na poskusno delo ne more biti odločilen, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, saj je pomembno, da bi tožnica morala vedeti že iz objave, da se zahteva poskusno delo. Tako se ob podpisu pogodbe tožnica ni mogla več pravno veljavno obvezati, da pristaja še na trimesečno poskusno delo, saj je, kot izhaja iz izpovedbe tožnice K., že pred zaposlitvijo imela neke vrste poskusno delo pri toženi stranki: dvakrat po par ur je prišla delat v cvetličarno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo, da zaradi neobjave v sredstvih javnega obveščanja pogoja poskusnega dela, delovno razmerje s takim pogojem ni bilo zakonito sklenjeno oz. je bilo sklenjeno brez tega pogoja. Že zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni odločilno preizkušanje ocene delovne uspešnosti, saj poskusno delo ni bilo zakonito uvedeno. Zato tudi zaslišanje predlagane priče glede tega ni potrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dopis tožene stranke tožnici z dne 27.8.1999, ki v bistvu pomeni sklep o prenehanju delovnega razmerja, nima pravnega pouka. Tožena stranka je bila dolžna dati po 78. čl. ZTPDR s pisnim sklepom o prenehanju delovnega razmerja in z razlogi za tak sklep, tudi v pisni obliki poučiti o pravici do ugovora. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor tožeče stranke podan pravočasno. Nadalje tudi dokončni sklep, kar smiselno pomeni odgovor na dopis (priloga A5), ne vsebuje pisnega pravnega pouka za sodno varstvo, saj po 102. a čl. ZDR mora dokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja delavca imeti pravni pouk o pravici do sodnega varstva in kako ter kje delavec uveljavi pravice, ki jih ima v primeru brezposelnosti. Z 2. odst. istega člena ZDR je določeno, da odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more iti v škodo delavca. Tega tudi ne more nadomestiti obvestilo inšpektorja o delavčevi pravici do tožbe, saj je to izključna dolžnost delodajalca po 102. a čl. ZDR. Tožnica je vložila tožbo v razumnem roku, to je dne 21.1.2000, zato pritožba nima prav, da je tožnica zamudila rok za tožbo oz. da ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo. Odločilno je bilo torej nezakonito ravnanje tožene stranke, tako glede pomanjkanja pravnega pouka pri prvostopenjski odločitvi o prenehanju delovnega razmerja za pravico ugovora, kot tudi v odločbi o dokončnem prenehanju delovnega razmerja. Glede pritožbene navedbe, da tožnica ni sama prišla iskat sklepa oz. ga ni vzela, ne odvezuje tožene stranke, saj je po zakonu ona dolžna vročiti svoj pisni sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Dolžna je bila vročitev tega sklepa izvršiti osebno priporočeno po pošti, ali pa neposredno s tem, da bi tožnica prejem podpisala. Zaradi navedenega ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da je bila tožba prepozno vložena na sodišče. Zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke je tožnici pri njej nezakonito prenehalo delovno razmerje, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi 28. čl. SKPGd, da je v takem primeru dolžna plačati tožena stranka tožnici pogodbeno kazen. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, kot tudi v pritožbi predlagan dokaz zavrniti kot nepotreben in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.