Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo po računu št. 73/19. Tožnik je z njim obračunal spremembo v vrednosti odvetniške točke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da do plačila te razlike ni upravičen. Drugi odstavek 12. člena OT res določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Vendar je po stališču pritožbenega stališča določbo potrebno razlagati tako, da se „čas plačila“ nanaša na čas, ko je obveznost plačila naložena (tako je tudi v primeru odločbe sodišča z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 186,66 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 345,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in sklenilo, da mora tožnik tožencu povrniti pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenega postopka. Predlaga tudi izločitev sodnice prvostopenjskega sodišča. Zatrjuje protispisnost navedb sodišča prve stopnje, da so storitve iz računa 54/19 v tožnikovem lastnem interesu in da so bile obračunane po koncu mandatnega razmerja. Navaja, da mu je toženec povzročil razne stroške in dodatno delo, kar ne more iti na njegov račun. Pooblastilo tožniku ni bilo preklicano niti odpovedano in je v času od 24. 4. 2018 do 15. 7. 2018 obstajalo, mandatno razmerje med strankama ni prenehalo. Opravljena in zaračunana je bila dodatna storitev. Ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih navedb in predloženih listin, mu je bila kršena pravica do obravnave pred sodiščem. Dopis z dne 16. 5. 2018 se ne nanaša samo na račun in poštnino, temveč so bili tožencu z njim vročeni pomembni dokumenti (akt o oblikovanju etažne lastnine in priznanju lastninske pravice, dopis Republike Slovenije, poročilo o delu). Sodišče mimo načela dispozitivnosti trdi, da je šlo za storitve v njegovo lastno korist. Toženca je z dopisom tudi opozoril na napačno navajanje imena v pogodbi in mu svetoval, kako naj to popravi. Pripada mu razlika v vrednosti odvetniške točke, saj jo je toženec povzročil po lastni krivdi, ko namenoma ni pravočasno plačal dodatno izdanega računa, v vmesnem času pa je prišlo do spremembe vrednosti točke. Glede tega je Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT) v 12. členu jasna, sodišče je z odstopom od obstoječe sodne prakse ravnalo arbitrarno. Sodišče je napačno uporabilo tudi določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o vračunavanju obresti in stroškov (288. člen OZ) namesto določb o zamudnih obrestih (299. člen OZ). Toženec je plačal računa 49/18 in 26/18, ni pa plačal pripadajočih zakonitih zamudnih obresti in razlike v vrednosti točke. 288. člen OZ je dispozitivne narave, med strankama je prišlo do konkludentnega soglasja o načinu poravnavanja obveznosti. Upnik ima izključno upravičenje, da določi, katere terjatve (glavnico, obresti, stroške) bo pokril z dolžnikovim plačilom. V mestoma nerazumljivi pritožbi tožnik opozarja še na pristranskost sodišča prve stopnje in nepoštene naveze s toženčevim odvetnikom ter A. A. ter uveljavlja različne kršitve njegovih pravic, ki mu jih zagotavljajo Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), Ustava in mednarodne konvencije (človekovo dostojanstvo, enako varstvo pravic, pravica do sodnega varstva). Izpodbija tudi višino priznanih stroškov toženca.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopkih v sporih majhne vrednosti sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen ZPP). Zato je omejeno navajanje dejstev in dokazov (451. in 453. člena ZPP), lahko tudi obseg dokazovanja (drugi odstavek 450. člena ZPP) in obrazložitve (tretji odstavek 457. člena ZPP), omejena pa je tudi možnost uveljavljanja pritožbenih razlogov, in sicer prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato na pritožbene navedbe, ki v resnici želijo izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, ne bo odgovarjalo. Prav tako ne bo odgovarjalo na navedbe, ki niso pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP), in na povsem nekonkretizirane navedbe.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je toženec tožnika dne 11. 12. 2012 kot eden izmed „garažistov“ pooblastil za zastopanje pri urejanju premoženjskopravnih zadev v zvezi z ureditvijo lastništva garaž T. 5, 6, 7, predvsem pa za sestavo ustreznih listin in vpis v zemljiško knjigo, - da je toženec dne 24. 2. 2017 z Republiko Slovenijo sklenil s strani tožnika pripravljeno Pogodbo o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, - da je Okrajno sodišče v Škofji Loki s sklepom z dne 10. 4. 2017 na podlagi zgoraj navedene pogodbe toženca vpisalo kot lastnika zadevne garaže (nepremičnine k. o. ..., stavba ..., del stavbe 2).

Tožnik je tožencu izdal več računov, in sicer: - račun št. 28/17 v znesku 274,17 EUR z dne 6. 4. 2017, valuta 14. 4. 2017; toženec je ta račun plačal 8. 4. 2017 v znesku 231,86 EUR in dne 16. 5. 2017 še preostalih 42,31 EUR; - račun št. 39/17 („popravek“) v znesku 245,68 EUR z dne 31. 5. 2017, valuta 8. 6. 2017; ta račun je toženec plačal 10. 7. 2017; - račun št. 26/18 z dne 17. 4. 2018, z valuto 25. 4. 2018, v znesku 148,51 EUR; toženec ga je plačal po opominu dne 2. 7. 2019 v okviru zneska 578,65 EUR; - račun št. 49/18 z dne 6. 7. 2018, valuta 13. 7. 2018, v znesku 391,71 EUR; toženec ga je plačal po opominu dne 2. 7. 2019 v okviru zneska 578,65 EUR; - račun št. 54/18 z dne 15. 7 2017 v znesku 47,95 EUR in račun št. 73/19 z dne 11. 9. 2019 v znesku 236,28 EUR, ki ju toženec ni plačal. 7. Tožnik v tej pravdi vtožuje neplačana računov št. 54/18 in 73/19. V računu 54/18 so specificirane storitve, ki naj bi bile opravljene v času med 24. 4. 2018 in 15. 7. 2018. Šlo naj bi za dodatne storitve, dopise stranki, vročitev akta o oblikovanju etažne lastnine in priznanju lastninske pravice ter dopis Republike Slovenije in poročilo o delu. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik s tem računom očitno zaračunal opravila svoje lastne komunikacije s tožencem v času, ko je med njima potekala komunikacija o (ne)utemeljenosti s strani tožnika zahtevanih plačil po nekaterih izdanih računih. Z računom št. 73/19 tožnik zahteva razliko v vrednosti odvetniške točke, ki se je spremenila v času med izdajo računov št. 49/18 in 26/18 in njunim plačilom.

8. Sodišče druge stopnje uvodoma zavrača pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo tožnikovih navedb in dokazov, ravnalo arbitrarno in mu odvzelo možnost obravnave pred sodiščem (tožnik sicer zatrjuje relativno bistveno kršitev postopka, ki sama po sebi ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti, vendar naj bi prerasla v absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Čeprav tožnik ne navaja, katere navedbe in listine ima pri tem v mislih, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da če se njegov očitek nanaša na navedbe in dokaze iz pripravljalne vloge z dne 26. 8. 2021, je ta neutemeljen. 452. člen ZPP omejuje število vlog pravdne stranke v sporu majhne vrednosti na tožbo oziroma odgovor na tožbo ter še na eno pripravljalno vlogo. Kadar se postopek začne na podlagi ugovora zoper plačilni nalog, je situacija specifična in lahko po ugovoru zoper plačilni nalog vsaka od strank še v eni pripravljalni vlogi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, nato pa v nadaljnji vlogi odgovarja na navedbe nasprotne stranke. Stranki imata torej na voljo dve pripravljalni vlogi. Tožnikova vloga z dne 26. 8. 2021 pa je bila že tretja in tako nedovoljena, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko navedb iz nje ni upoštevalo. Zato tudi ni kršilo 21., 22. in 23. člena Ustave oziroma sorodnih pravic iz mednarodnih konvencij.

9. Z mandatno pogodbo oziroma pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (prvi odstavek 766. člena OZ). OZ nadalje v 771. členu določa obveznost prevzemnika naročila, da naročitelju o opravljenem poslu izstavi račun in naročitelju brez zavlačevanja izroči vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov. Če ni drugače dogovorjeno, dolguje naročitelj običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo (778. člen OZ). Če ni drugače dogovorjeno, mora naročitelj plačati prevzemniku naročilo po opravljenem poslu (prvi odstavek 779. člena OZ).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mandatno razmerje med strankama v vtoževanem obdobju med 24. 4. 2018 in 15. 7. 2018 ni (več) obstajalo. Toženec in drugi „garažisti“ so tožnika pooblastili za zastopanje pri urejanju premoženjskopravnih zadev v zvezi z ureditvijo lastništva garaž T. 5, 6, 7, zlasti za sestavo ustreznih listin in vpis v zemljiško knjigo. Ko se je toženec na podlagi sklenjene pogodbe z Republiko Slovenijo in sklepa Okrajnega sodišče v Škofji Loki z dne 10. 4. 2017 uspešno vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik garaže, je bil posel, ki je bil predmet naročila, izpolnjen. V tej zvezi so povsem neutemeljeni tožnikovi očitki o napačni uporabi materialnega prava in o nasprotju razlogov sodbe z vsebino pooblastil oziroma o protispisnosti ugotovitve sodišča, da za obračun pozivov k plačilu kot odvetniških stroškov ni nobene podlage. Tudi po tretjem odstavku 16. člena OT se šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja. Tako v obravnavanem primeru v obračunanih postavkah ni šlo za odvetniške storitve, ki bi jih tožnik opravil za toženca na podlagi pooblastila (prvi odstavek 2. člena OT). Tožnik zato ni upravičen do plačila po OT. Ugotovitev, da je pri tem šlo za uveljavljanje tožnikovega lastnega interesa in ne opravljanje storitev za toženca, ne presega toženčevih trditev, saj je ta ves čas navajal, da je pooblastilno razmerje med strankama z vpisom toženca kot lastnika garaže prenehalo in da zato tožnik ni imel podlage za zaračunavanje dodatnih storitev. Poleg tega gre pri presoji narave opravljenih dejanj za uporabo materialnega prava, ne (zgolj) ugotavljanje dejstev, na pravilno uporabo materialnega prava pa sodišče pazi po uradni dolžnosti.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo po računu št. 73/19. Tožnik je z njim obračunal spremembo v vrednosti odvetniške točke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da do plačila te razlike ni upravičen. Drugi odstavek 12. člena OT res določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Vendar je po stališču pritožbenega stališča določbo potrebno razlagati tako, da se „čas plačila“ nanaša na čas, ko je obveznost plačila naložena (tako je tudi v primeru odločbe sodišča z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča1). V času izdaje obeh računov, s plačilom katerih naj bi toženec zamujal (račun 49/19 z dne 6. 7. 1028 in račun 26/18 z dne 13. 7. 2018), je bila odvetniška točka določena v vrednosti 0,459 EUR.2 Zato sprememba vrednosti odvetniške točke, ki je bila uveljavljena 6. 4. 2019, na toženčevo obveznost plačila odvetniških stroškov ne more vplivati. Posledica morebitne zamude pri plačilu so lahko le zakonite zamudne obresti.

12. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje o vračunavanju plačil po 288. členu OZ. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se stranki o vrstnem redu vračunavanja v zvezi z zadnjim plačilom nista sporazumeli, niti ni toženec ob zadnjemu plačilu izrecno navedel, kaj izpolnjuje. Zgolj ujemanje skupnega zneska z višino določenih računov ne pomeni takšne izjave. Prav tako tožnik nima prav, ko meni, da je v odsotnosti dolžnikove izbire določitev vrstnega reda poplačila prepuščena upniku. Če sporazuma o tem med njima ni, niti dolžnik ne poda ustrezne izjave, velja zakonska ureditev po 287. in 288. členu OZ. Kadar je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, se torej ob pomanjkanju sporazuma strank o vrstnem redu vračunavanja obveznosti obračunajo po vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Če dolžnikove izjave ni, se obračunajo po vrstnem redu, kot so zapadle v izpolnitev. Če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Tako je pravilen (in ne protispisen) zaključek sodišča prve stopnje, da so bile s plačilom dne 2. 7. 2019 pokrite dolgovane obresti za zamudo pri plačilu računov R 49/19 in R 26/18 (vtoževani znesek 44,47 EUR). Poseben izračun s strani sodišča ni bil potreben, ker znesek plačila 578,65 EUR že na prvi pogled presega vtoževani znesek (ali ob tem morda ostane neplačan del glavnice po računih 49/19 in R 26/18, v tem primeru ni pomembno, ker sicer tožnik teh dveh računov z njuno glavnico v tem postopku ne vtožuje). Ker je sodišče kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek za plačilo glavnice računa št. 73/19, je posledično neutemeljen tudi zahtevek za plačilo pripadajočih zakonskih zamudnih obresti (4,37 EUR) in procesnih obresti od obeh zneskov (44,47 EUR in 4,37 EUR). Pri tem ni bilo potrebno, da bi toženec izrecno nasprotoval zahtevku za zakonske zamudne obresti, saj se je uprl tožbenemu zahtevku kot celoti, ves čas je tudi zatrjeval neutemeljenost vseh izdanih (četudi plačanih) računov po 17. 4. 2018 (nasprotovanje nastanku terjatve pa logično vsebuje tudi nasprotovanje pripadajočim zamudnim obrestim).

13. Tožeča stranka v pritožbi sodnici očita pristranskost in pritožbenemu sodišču predlaga njeno izločitev. Stranke lahko izločitev sodnika zahtevajo najpozneje do konca glavne obravnave oziroma, če le-te ni bilo, do izdaje odločbe (drugi odstavek 72. člena ZPP). Šele v pritožbi zahtevana izločitev je zato prepozna.

14. Pravilen je tudi sklep o stroških postopka, ki jih mora tožnik povrniti tožencu. Sodišče prve stopnje je priznalo zgolj potrebne stroške po OT, glede na število vloženih vlog in vrednost spora. Toženec je vložil dovoljeno število pripravljalnih vlog, s katerimi je odgovoril na tožnikove vloge. Dolžina pripravljalnih vlog na odmero stroškov ne vpliva, pa tudi sicer so tožnikovi očitki o preobsežnosti in nepotrebnosti toženčevih vlog povsem neutemeljeni, še posebno v luči njegovih obsežnejših in številčnejših vlog.

15. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožencu pa mora v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 250 točk (tar. št. 21/1 OT) in administrativne stroške v vrednosti 5 točk (2 %), kar znaša 255 točk oziroma 153,00 EUR (ob vrednosti točke 0,60 EUR). Poleg tega mu je dolžan povrniti DDV v višini 33,66 EUR (22 %), skupno torej 186,66 EUR. V primeru zamude mu mora plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila.

1 Glej npr. VSL Sklep II Cp 701/2021 z dne 10. 5. 2021. 2 Tako je postranskega pomena sicer povsem utemeljeno opozorilo sodišča prve stopnje na obveznost odvetnika iz 16. člena OT, da mora stranki račun za opravljeno odvetniško storitev izstaviti najkasneje osmi dan zatem, ko je opravljena.