Jedro

Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan citirani 4. odstavek 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža. Zato bi bilo potrebno tožbo tožnice v delu, ko je ta zahtevala ugotovitev začasne nezmožnosti za delo po 12. 6. 2013, zavreči (1. odstavek 274. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 6. 2013 in št. ... z dne 28. 5. 2013 in da se ugotovi, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni v polnem delovnem času od 25. 4. 2013 do 13. 3. 2014 (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da je bila tožnica zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni od 25. 4. 2013 do 12. 6. 2013 (II. tč. izreka). Vse kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (III. tč. izreka).

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da od 12. 6. 2013 ni več prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje. Na zavodu je prijavljena in se vodi v evidenci brezposelnih od 5. 9. 2011 dalje. Navedeno izhaja iz potrdila zavoda z dne 14. 3. 2014. Če bi tožena stranka iz javnih evidenc pravilno posredovala podatke bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni od 25. 4. 2013 do 13. 3. 2014. Poudarja, da je za delo še vedno nezmožna, kar je razvidno iz priloženega potrdila specialista nevropsihiatra. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice in navaja, da iz potrdila z dne 14. 3. 2014, ki ga prilaga tožnica, jasno izhaja, da ni prejemnica denarnega nadomestila ali denarne pomoči. Posledično torej ni vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje na predmetni podlagi. Nepravilno je enačenje vodenja v evidenci brezposelnih oseb z zavarovanjem, katerega zavezanec je Zavod RS za zaposlovanje. Meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi predloženih izpisov obveznih zdravstvenih zavarovanj pravilno ugotovilo, da je bila tožnica prejemnica denarnega nadomestila od 3. 11. 2012 do 12. 6. 2013. Iz izpisa obveznega zdravstvenega zavarovanja jasno izhaja, da je bila od 13. 6. 2013 dalje zavarovana na podlagi 48 ter sama plačnik prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, torej ni bila več prejemnik denarnega nadomestila. Glede obvestila zdravniku z dne 10. 4. 2014 opozarja na prekluzijo ter na dejstvo, da se nanaša na obdobje po vtoževanem obdobju.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 6. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 5. 2013. Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik tožene stranke odločil, da je tožnica od 25. 4. 2013 dalje zmožna za delo.

Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami; v nadaljevanju: Pravila). Skladno z 2. odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po 2. odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije. Po določbi 232. člena Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe, po določbah 1. odstavka 233. člena Pravil pa osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je torej začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, nezmožnost pa se ugotavlja na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

Iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožničina osebna zdravnica 23. 5. 2013 posredovala imenovanemu zdravniku predlog za podaljšanje bolniškega staleža. Iz opisa anamneze v predlogu izhaja, da gre pri tožnici za sindrom kronične razširjene bolečine, depresijo, fibromialgijo. Ortoped v izvidu z dne 23. 5. 2013 meni, da za delo ni sposobna. Čaka na pregled pri psihiatru. Imenovana zdravnica je z odločbo z dne 28. 5. 2013 odločila, da je tožnica od 25. 4. 2013 dalje zmožna za delo. Pritožba tožnice je bila z dokončno odločbo tožene stranke z dne 24. 6. 2013, zavrnjena. Iz obrazložitve dokončne odločbe izhaja, da je bila tožnica dne 25. 2. 2013 ocenjena na invalidski komisiji I. stopnje, ki je bila mnenja, da pri njej invalidnosti ni. V obrazložitvi je nadalje povzeto zdravstveno stanje tožnice, ki se zdravi pri ortopedu in psihiatru. Zdravstvena komisija glede na izkazano medicinsko dokumentacijo ni ugotovila strokovno utemeljenih razlogov za spremembo odločitve imenovane zdravnice.

Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega zdravstvenega stanja tožnice v spornem obdobju pridobilo mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, ki je bila mnenja, da so bili v obravnavanem obdobju pri tožnici podani simptomi blažje depresivne motnje in somatizacije z izrazitimi značilnostmi konverzivne osebnostne motnje. Tožnica se namreč že več let zdravi zaradi depresivnih in somatizacijskih motenj, ki odražajo tudi njene nerazrešene osebne, predvsem partnerske težave. Zaposlena ni že več let, doma se umika v pasivnost in regres (manj zrele, odvisnostne oblike vedenja). Za dejavnejše vključevanje v družinska dogajanja in opravila se ne čuti sposobna. Pri njej je mogoče zaznati tudi težnjo k agravaciji (poudarjenemu izražanju bolezenskih težav). Ob psihiatričnem zdravljenju v smislu spodbude in usmeritve k bolj dejavnemu pristopu k reševanju svojih nezadovoljstev bi bila tudi v terapevtskem smislu za njo koristna socializacija in večja aktivnost, ob kateri bi si izboljšala tudi samopodobo. Sodna izvedenka je zaključila, da je bila tožnica od 25. 4. 2013 dalje sposobna za opravljanje dela čistilke v polovičnem delovnem času.

Tožnica se z izvedenskim mnenjem ni strinjala, menila je, da je vedno slabša in ni sposobna opravljati nobenega dela. Tožena stranka pa je opozorila, da sodna izvedenka ni opredelila datuma, do kdaj je bila tožnica zmožna za delo v skrajšanem delovnem času. Menila je, da je bila tožnica od 25. 4. 2013 dalje zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zgolj krajše časovno obdobje, kasneje pa zmožna za delo v polnem delovnem času.

Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve dejanskega stanja zaslišalo sodno izvedenko, ki je izpovedala, da bi bila tožnica sposobna svoje delo opravljati v skrajšanem delovnem času do datuma preiskave, ki jo je opravila 23. 11. 2013. Izpovedala je, da pri tožnici ne gre za simptome, ki jih po uveljavljenih merilih klasifikacije zdravstvenih motenj ocenjujejo, da lahko postavijo diagnozo, kot jo je postavil njen lečeči psihiater v izvidu z dne 21. 1. 2014, da gre za hudo epizodo depresivne motnje in osebnostni ter intelektualni regres (tj. umik na manj zrelo obdobje in občutja nemoči). Še vedno je v regresu in narava njenih motenj je konverzivna. Po njeni oceni je bilo stanje pri tožnici na dan glavne obravnave še vedno takšno, kot je bilo v času pregleda, kar pomeni, da bi lahko opravljala delo v skrajšanem delovnem času.

Po prepričanju pritožbenega sodišče je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih, zlasti v v izvedenskem mnenju sodne izvedenke psihiatrične stroke, ki je pregledala celotno dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu ter tožnico tudi osebno pregledala, dovolj podlage za delno ugoditev tožbenemu zahtevku in ugotovitev, da je bila tožnica za delo zmožna v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni od 25. 4. 2013 dalje. Zmožnost za delo v skrajšanem delovnem času, ob ugotovljenem zdravstvenem stanju tožnice in upoštevanju zahtevnosti njenega dela, utemeljuje predvsem ugotovitev sodne izvedenke, da bi bila tudi v terapevtskem smislu zanjo koristna socializacija in večja aktivnost, ob kateri bi si izboljšala tudi samopodobo. Izpovedala je, da bi morala biti glede na simptomatiko vzpodbujana s strani lečečega psihiatra, kot tudi s strani svojcev k aktivaciji, saj bi le-ta izboljšala njeno stanje.

Prav tako pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni zgolj do 12. 6. 2013, tj. do dne, ko je kot brezposelna oseba prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost pri Zavodu RS za zaposlovanje. Zakon za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju ZUJF) je namreč v 90. členu črtal 4. odstavek 9. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS št. 80/2010 s spremembami; v nadaljevanju ZUTD). Citirani odstavek je določal pravico prejemnikov denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost, da med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki traja več kot 30 dni, prejemajo nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prav tako je ZUJF hkrati v 92. členu ukinil mirovanje pravice do denarnega nadomestila iz 4. alinee 1. odstavka 64. člena ZUTD v času, ko je bil zavarovanec nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov za čas, ko je prejemal nadomestilo v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo od 13. 6. 2013 dalje ni utemeljeno, saj od tega dne dalje niso več izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo mora za to imeti pravni interes. Pravni interes je podan, če ima stranka neko pravno korist v pravdi in je brez tega ne bi mogla doseči. Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotoviti obstoj pravnega interesa, ki mora biti podan ves čas postopka in še na koncu glavne obravnave oziroma v času odločanja pred sodiščem.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pravni interes tožnice podan do 12. 6. 2013, tj. do dne, ko je kot brezposelna oseba prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost in da po tem dnevu ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ni utemeljeno, saj od tega dne dalje niso več izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnica torej zaradi prej navedenih določil ZUJF-a po 12. 6. 2013, tudi če bi se ugotovila njena začasna nezmožnost za delo, od tega ne bi imela nobene pravne koristi, pravni interes torej ni bil več podan.

Sodišče prve stopnje bi v danem primeru ravnalo pravilneje, če bi tožbo tožnice v delu, ko je ta zahtevala ugotovitev začasne nezmožnosti za delo po 12. 6. 2013, zavrglo v skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP, vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan citirani 4. odstavek 9. člena ZUTD ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža.(1) Glede pritožbenega očitka, da iz izvida specialista nevropsihiatra z dne 10. 4. 2014 izhaja, da je za delo še vedno nezmožna, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se zavrnitev zahtevka (pravilneje zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na obdobje ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo po 12. 6. 2013) ne nanaša na to, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi bila tožnica v obdobju od 12. 6. 2013 do 13. 3. 2014 sposobna za delo. Nasprotno, iz sprejetega izvedenskega mnenja sodne izvedenke jasno izhaja, da je bila tožnica tudi v tem času sposobna za delo v okviru skrajšanega delovnega časa po 4 ure dnevno. Tožnici ni bilo ugodeno zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kakor je to pojasnjeno v točkah 13. do 16. obrazložitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

(1) VDSS sodba in sklep Psp 566/2013 z dne 20. 3. 2014