Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da ni upošteval postopka izbire novih ponudnikov prevoznih storitev in je sam, brez zahtevane potrditve nadrejenih, izbral nekonkurenčnega prevoznika; da je določeni družbi s potrjevanjem naročilnic omogočil, da je izdala več faktur za en tovorni list; da je izdajal oz. potrjeval naročilnice za opravljanje prevozov v neobičajno velikem številu in z občutno previsokimi cenami ter da je izdajal naročilnice tudi za prevoze z zmanjšanim obsegom tovora, ki so bile obračunane kot prevoz s polnim tovorom.

Takšno ravnanje tožnika naj bi predstavljalo hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi bila storjena najmanj iz hude malomarnosti, njegovo ravnanje pa naj bi imelo tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 oz. kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. členu KZ-1. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik z očitanimi ravnanji želel sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ker to predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja goljufije in tudi zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pri delu naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil delovne obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno odločbo: - ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2014 nezakonita (točka I izreka odločbe) in da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo 31. 3. 2014 (točka II izreka odločbe), - toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika v roku 8 dni za obdobje od 15. 1. 2014 do 31. 3. 2014 prijaviti v vsa zavarovanja, mu obračunati plače v mesečnem znesku 2.338,02 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, mu obračunati in izplačati božičnico v višini kot ostalim delavcem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter mu v višini kot ostalim delavcem obračunati sorazmeren del regresa (3/12) za letni dopust za delo 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (točka III izreka odločbe), - toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v znesku 28.056,24 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2014 do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova, tj. za plačilo 14.461,02 EUR bruto, pa je zavrnilo (točka IV izreka odločbe), - zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odločba o prepovedi opravljanja dela brez datuma nezakonita (točka V izreka odločbe), - ustavilo postopek v delu tožbe, ki se je nanašal na obračun in izplačilo razlike med prejeto plačo in plačo, ki bi jo tožnik moral prejeti, za obdobje od 18. 12. 2013 do 15. 1. 2014, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila (točka VI izreka odločbe) in - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.164,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka VII izreka odločbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe v točkah I do V izreka navedene odločbe ter zoper odločitev o stroških postopka (točka VII izreka odločbe) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe spremeni, oziroma podrejeno, da izpodbijani del odločbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je zoper tožnika 20. 1. 2014 na Okrožno državno tožilstvo v A. podala kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivih dejanj goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) in zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 (dopolnitev kazenske ovadbe v prilogah B21 in B22), državno tožilstvo pa je v tožnikovem ravnanju prepoznalo vse znake suma storitve navedenih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka do prejema anonimnega pisma v zvezi s tožnikovim delom ni opazila nobenih nepravilnosti, je napačna. Velike nepravilnosti pri poslovanju z družbo B. d. o. o. so se namreč začele pojavljati v mesecu avgustu 2013, število izrednih prevozov pa se je nenormalno povečalo v oktobru in novembru 2013. Sodišče prve stopnje je izpovedi prič C.C. in D.D. vzelo iz konteksta, saj sta priči skladno izpovedali, da pri toženi stranki ni bilo običajno, da bi delavci delali na način, kot je delal tožnik. Tudi ugotovitev, da je imela tožena stranka slabo vzpostavljeno organizacijo izrednih prevozov in da so nabavni referenti prosto izbirali prevoznike, je napačna, saj delodajalci z 2000 zaposlenimi delavci ne morejo poslovati brez jasno izdelane organizacije dela. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da tožena stranka ni imela jasnih kriterijev, določenih cen in nadzora nad prevozi, prevozniki in njihovimi ceniki, oprlo le na izpoved priče E.E., čeprav izpoved priče D.D. dokazuje nasprotno. Izpovedi prič D.D. in C.C. dokazujeta, da so imeli nabavni referenti jasna navodila, da morajo tudi za organizacijo izrednih prevozov uporabljati prevoznike, ki so navedeni v tenderju. Tožnik je dobro poznal sistem dela pri toženi stranki, saj je bil pri njej zaposlen 25 let, do avgusta 2013 pa je izredne prevoze naročal pri izbranih prevoznikih in po ceni, določeni v tenderju. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju vsebine delovnih nalog tožnika upoštevalo le izpovedi tožnika in priče E.E., izpovedi prič D.D. in C.C. pa ne. Tožena stranka ni trdila, da so bili napačni vsi računi, izdani s strani družbe B. d. o. o., zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožene stranke cene prevozov, ki jih je zaračunavala ta družba, celo leto niso motile. Sodišče prve stopnje se je pomanjkljivo opredelilo do očitkov tožene stranke v zvezi s ponarejanjem listin in v zvezi z obračunavanjem polnega tovora v primeru le nekaj palet, do njenih navedb v zvezi z naročanjem fiktivnih prevozov in v zvezi s tem, da je družba B. d. o. o. za nekatere prevoze izdala tudi po štiri račune, pa se sploh ni opredelilo. Tožnik je zlorabil svoja pooblastila, ko je družbo B. d. o. o. brez dovoljenja nadrejenih delavcev »aktiviral« tudi za opravljanje prevoznih storitev. Izpovedi prič C.C. in D.D. potrjujeta navedbe tožene stranke, da so referenti v primeru odstopa od izbranih prevoznikov iz tenderja potrebovali soglasje D.D., nato pa še potrditev nabavne službe, ki je novega prevoznika dodala na seznam dobaviteljev. Izpovedi priče E.E., da so prevoze pri njem naročali tudi drugi referenti tožene stranke, ne potrjuje noben drug dokaz. Izpoved priče D.D., da o novih prevoznikih ni bila vedno obveščena, se nanaša izključno na tožnika. Ostali referenti tožene stranke so izredne prevoze organizirali z izbranimi ponudniki, o morebitnih novih prevoznikih pa so se posvetovali z nadrejeno delavko. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je družba B. d. o. o. za prevoz zaračunavala običajne cene. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni cenikov, ki jih je v zvezi s tem predložila tožena stranka, ni upoštevalo, da se pri vožnjah »tour & retour« računa le prevoz v eno smer. Izpovedi prič D.D. in C.C. potrjujeta, da je tovorni list listina, ki označuje tovor in da je tožnik ravnal napačno, ko ga je priložil k prevozu brez tovora. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni očitala ponarejanja tovornih listov ter fiktivnega naročanja izrednih prevozov, je protispisna (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pri presoji očitka, da je tožnik tudi v primeru prevoza le nekaj palet obračunal cel tovor, ni upoštevalo izpovedi D.D. in C.C.. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje prič, ki bi pojasnile potek naročanja prevozov pri toženi stranki. Neutemeljeno je zavrnilo tudi dokazna predloga za postavitev sodnega izvedenca prometne stroke, ki bi podal mnenje o tem, kakšen je običajen način poslovanja v prevoznih poslih in za zaslišanje F.F., ki bi lahko izpovedala o poteku in vsebini sestanka z E.E..

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe. Navaja, da je tožena stranka z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb postopka glede neizvedbe predlaganih dokazov prekludirana, saj jih ni uveljavljala že na naroku za glavno obravnavo (286.b člen ZPP). Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da izvedba teh dokazov ni bila potrebna. Listine, ki jih je tožena stranka priložila pritožbi, so nepomembne, poleg tega pa so bile predložene prepozno. Ne drži, da je Okrožno državno tožilstvo v A. v tožnikovem ravnanju prepoznalo vse znake kaznivega dejanja, poleg tega pa je delovno sodišče vezano le na obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izpovedi prič D.D. in C.C. vzelo iz konteksta, je neutemeljen. Nabavni referenti so imeli glede organiziranja izrednih prevozov proste roke, če je organizacija dela slaba, pa delavcu ni mogoče očitati, da je kršil svoje delovne obveznosti, če ravna tako, kot se mu zdi pravilno. Iz izpovedi priče D.D. sicer res izhaja, da je imela tožena stranka tudi za izredne prevoze oblikovane cenike, vendar tožena stranka teh cenikov v postopku na prvi stopnji ni predložila. Tožnik razmer na trgu ni poznal, glede cene za izredni prevoz pa je upošteval zneske, ki jih je za izredne prevoze plačevala materinska družba v tujini. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navajala, da je družba B. d. o. o. za en prevoz izdala tudi po štiri račune, zato gre v tem primeru za nedopustno širjenje očitkov. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana odločba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih.

7. Pritožba v zvezi z navedbo sodišča prve stopnje, da očitki, vezani na ponarejanje tovornih listov v prilogi B18, v izredni odpovedi niso zajeti, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta navedba naj bi bila namreč v nasprotju z vsebino obravnavane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče po vpogledu v listine v spisu ugotavlja, da je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi nepravilno ravnanje očitala (le) v zvezi z naročili, ki so bila izvedena v mesecu septembru 2013, računi in tovorni listi v prilogi B18 pa se nanašajo na mesec november 2013. Zgoraj povzeta navedba sodišča prve stopnje je zato pravilna, pritožbeni očitek protispisnosti pa neutemeljen. Pritožba absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi v zvezi z navedbo, da tožena stranka tožniku v izredni odpovedi ni očitala naročanja fiktivnih prevozov. Pritožbeni očitek protispisnosti tudi v tem primeru ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje tega v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedlo.

8. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje smiselno očita tudi kršitev načela kontradiktornosti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker naj bi neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o običajnem poteku naročanja prevozov pri toženi stranki. Ker pritožba v zvezi s tem poimensko ne navaja, katere so tiste priče, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo zaslišati, tega pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v pritožbi tudi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje priče F.F.. Po navedbah tožene stranke bi ta priča lahko izpovedala o poteku in vsebini sestanka z E.E. v mesecu januarju 2014, vendar po presoji pritožbenega sodišča za odločitev v zadevi ni bistveno, kaj se je dogajalo na sestanku, na katerem tožnik niti ni bil prisoten. Sodišče prve stopnje je zato ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca prometne stroke. Tožena stranka je ta dokazni predlog podala v zvezi z navedbami o običajnem oz. pravilnem načinu poslovanja v prevoznih poslih, vendar pa postavitev sodnega izvedenca za dokazovanje teh navedb ni primeren dokaz. Sodišče namreč v skladu z določbo 243. člena ZPP izvede dokaz z izvedencem le v primeru, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ker za ugotavljanje običajnega načina poslovanja posebno strokovno znanje ni potrebno, tožena stranka pa je svoje navedbe v zvezi s tem dokazala z izpovedmi prič D.D. in C.C., pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi iz tega razloga ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2009 za nedoločen čas na delovnem mestu samostojni referent nabavne logistike (A1). Tožena stranka je tožniku 18. 12. 2013 vročila pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor (A2) in odločbo o prepovedi opravljanja dela (A3/B2), 15. 1. 2014 pa mu je vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2014 (A9). Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločbe o prepovedi opravljanja dela z reparacijskimi zahtevki, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno povračilo. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, saj je ugotovilo, da izpodbijana izredna odpoved ni bila podana iz utemeljenega razloga.

11. Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji prvega odstavka istega člena pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da za odpoved obstajajo zakonski razlogi in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v obrazložitvi izpodbijane izredne odpovedi kot bistveno očitala: - da ni upošteval postopka izbire novih ponudnikov prevoznih storitev in je sam, brez zahtevane potrditve nadrejenih, izbral nekonkurenčnega prevoznika B. d. o. o., - da je družbi B.. d. o. o. s potrjevanjem naročilnic omogočil, da je izdala več faktur za en tovorni list, - da je izdajal oz. potrjeval naročilnice za opravljanje prevozov v neobičajno velikem številu in z občutno previsokimi cenami ter - da je izdajal naročilnice tudi za prevoze z zmanjšanim obsegom tovora, ki so bile obračunane kot prevoz s polnim tovorom.

Takšno ravnanje tožnika naj bi predstavljalo hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi bila storjena najmanj iz hude malomarnosti, njegovo ravnanje pa naj bi imelo tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) oz. kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. členu KZ-1. 13. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je tožnik z očitanimi ravnanji želel sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ker to predstavlja tako zakonski znak kaznivega dejanja goljufije kot tudi zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v obravnavanem primeru ni bil podan. Ker za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je tožena stranka zoper tožnika na Okrožno državno tožilstvo v A. podala kazensko ovadbo, sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi s tem. Delovno sodišče namreč ob presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sámo preizkusi, ali imajo očitane kršitve znake kaznivega dejanja, v skladu s 14. členom ZPP, ki se na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči, pa je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo. Ker ta zoper tožnika v zvezi z obravnavanimi očitki ni bila izdana (tožena stranka nasprotnega niti ne zatrjuje), ni bistveno, ali je bil kazenski postopek zoper njega sploh uveden, kot tudi ne, ali je Okrožno državno tožilstvo v A. ugotovilo, da je pri tožniku podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja goljufije oz. kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.

14. Tožena stranka v pritožbi pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik z družbo B. d. o. o. začel sodelovati v mesecu januarju 2013, iz obrazložitve obravnavane izredne odpovedi pa izhaja, da je tožena stranka nepravilnosti pri delu tožnika ugotovila šele po pregledu poslovanja v novembru oz. decembru 2013. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožena stranka skoraj celo leto (tj. vse do prejema anonimnega pisma konec meseca novembra 2013) ni opazila nobenih nepravilnosti pri delu tožnika. Pritožba tej ugotovitvi sicer nasprotuje z navedbo, da naj bi se velike nepravilnosti pri poslovanju tožnika začele pojavljati šele v mesecu avgustu 2013, vendar to ne drži. Prvi očitek tožniku v izredni odpovedi se namreč nanaša prav na njegova ravnanja v mesecu januarju 2013, ko naj bi, brez potrebne odobritve nadrejenih delavcev, začel poslovati z domnevno nekonkurenčnim prevoznikom B. d. o. o..

15. Pritožba na več mestih opozarja, da sodišče prve stopnje ni verjelo pričama D.D. in C.C., na drugi strani pa naj bi neutemeljeno verjelo tožniku in priči E.E.. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da sodišče skladno z določbo 8. člena ZPP(1) prosto presoja izvedene dokaze in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila. Sodišče prve stopnje se je o verodostojnosti izpovedi navedenih prič lahko prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, svojo dokazno oceno pa je prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, kot mu to nalaga določba 8. člena ZPP, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je izpovedi prič D.D. in C.C. vzelo iz konteksta.

16. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da nabavni referenti pri toženi stranki niso imeli jasnih navodil za delo oz. da nad njihovim delom ni bilo ustreznega nadzora. To namreč potrjujeta izpovedi tožnika in priče E.E., kot tudi izpoved priče D.D., ki je bila pri toženi stranki zadolžena za dogovarjanje o ceni prevozov z novimi prevozniki. Priča D.D. je v izpovedi priznala, da je nabavni referenti o izrednih prevozih pogosto niso obveščali oz. so se s prevozniki glede prevozov velikokrat dogovarjali brez njene vednosti, zato pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka očitno slabo vzpostavljeno organizacijo izrednih prevozov in da so nabavni referenti imeli proste roke glede izbire prevoznika za izredni prevoz. Bistveno je bilo le, da je roba v tovarno prispela pravočasno. Ker delavcu v primeru slabo organiziranega delovnega procesa ni mogoče očitati kršitve pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, če je ravnal tako, kot so ravnali tudi drugi sodelavci in kot se mu je zdelo pravilno, očitek tožniku, da pri izbiri novih ponudnikov prevoznih storitev ni upošteval pravilnega postopka pri toženi stranki, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bil utemeljen. Pritožba v zvezi s tem še uveljavlja, da se zgoraj povzeta izpoved priče D.D. nanaša izključno na (nepravilno) ravnanje tožnika, vendar pritožbeno sodišče po vpogledu v prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 16. 9. 2014 ugotavlja, da to ne drži, saj se njena izpoved v tem delu nanaša tudi na ravnanje ostalih nabavnih referentov tožene stranke.

17. Ker se izpovedi prič D.D. in C.C. glede običajne cene izrednega prevoza pomembno razlikujeta, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da je bila cena izrednega prevoza odvisna od dogovora s prevoznikom. Navsezadnje je to v izpovedi potrdila tudi priča D.D.. Ta priča je sicer res tudi izpovedala, da so imeli pri toženi stranki cenike oblikovane tudi za izredne prevoze, vendar pa tožena stranka teh cenikov v postopku na prvi stopnji ni predložila, zato sodišče prve stopnje tega dejstva utemeljeno ni štelo za dokazano.

18. Sodišče prve stopnje je tudi glede očitka tožene stranke, da naj bi tožnik izbral nekonkurenčnega prevoznika B. d. o. o., utemeljeno verjelo tožniku, da je bila cena, ki jih je za izredni prevoz zaračunavala ta družba (1,00 EUR za 1 km), primerljiva s cenami prevozov, ki jih je za toženo stranko preko špedicije opravljala matična družba v tujini. Tožena stranka namreč v postopku na prvi stopnji ni uspela dokazati, da je bil prevoznik B. d. o. o., s katerim je v spornem obdobju sodeloval tožnik, bistveno dražji od ostalih prevoznikov, s katerimi je sicer sodelovala tožena stranka. Kot je pravilno ugotovilo sodišča prve stopnje, je družba B. d. o. o. za prevoz na relaciji med Slovenijo in Nemčijo računala 1.000,00 EUR, iz cenikov prevozov, ki jih je sodišču predložila tožena stranka (B12), pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni razvidno, da bi kateri od izbranih prevoznikov tožene stranke izredni prevoz med Slovenijo in Nemčijo opravil za manj kot 1.000,00 EUR. Izjema je bil le prevoznik G. d. o. o., ki je za navedeno relacijo računal 980,00 EUR oz. 986,00 EUR, vendar pa so se nabavni referenti tožene stranke tega prevoznika izogibali, ker je bilo poslovanje z njim težavno (izpovedi tožnika in prič C.C. in D.D.). Prevoznik B. d. o. o. zato ni bil občutno dražji od ostalih prevoznikov, kot je to v izredni odpovedi zatrjevala tožena stranka.

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku neutemeljeno očitala nepravilno potrjevanje naročilnic družbi B. d. o. o. V zvezi s tem sicer pritožba pravilno navaja, da sta priči D.D. in C.C. izpovedali, da je tožnik ravnal napačno, ko je tovorni list priložil tudi k računu za t. i. prazni prevoz (tj. prevoz brez tovora), vendar pa iz izpovedi tožnika in E.E. izhaja, da je imela družba B. d. o. o. pač takšno politiko poslovanja, da je po istih cenah kot vožnje s tovorom zaračunavala tudi povratne vožnje brez tovora. Ker tožniku ni mogoče očitati, da je s tem, ko je izredni prevoz naročil pri prevozniku B. d. o. o., (huje) kršil svoje pogodbene obveznosti, mu tudi ni mogoče očitati, da je ravnal napačno, ko je temu prevozniku naročilnice za opravljene prevoze potrdil v skladu z dogovorjenimi pogoji in ceno. Ker je šlo v primeru, ko je šel prevoznik do namembnega kraja brez tovora, nazaj pa s tovorom, za dva transporta, tožnik pa je razpolagal le z enim transportnim listom, je razumljivo, da je k naročilnici za izplačilo prevoza brez tovora priložil kopijo tovornega lista za prevoz s tovorom, s čimer je bilo omogočeno izplačilo prevozniku za prevoz brez tovora.

20. Sodišče prve stopnje se je v 16. točki obrazložitve izpodbijane odločbe opredelilo do navedb tožene stranke, da naj bi tožnik v letu 2013 izdajal naročilnice v neobičajno velikem številu, zato mu pritožba v zvezi s tem neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je število izrednih prevozov pri toženi stranki v spornem obdobju povečalo zato, ker je ta v letu 2013 začela sodelovati z novimi dobavitelji, potrjuje izpoved priče D.D., se pritožbeno sodišče z njo strinja. Zato je neutemeljen očitek iz izredne odpovedi, da je tožnik v letu 2013 prevozniku B. d. o. o. izdal neobičajno veliko število naročilnic za izredni prevoz. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje pomanjkljivo opredelilo do očitkov v zvezi s ponarejanjem tovornih listin in obračunavanjem polnega tovora v primeru le nekaj palet. Sodišče prve stopnje se je namreč do navedb tožene stranke v zvezi s tem ustrezno opredelilo v 19. in 20. točki obrazložitve izpodbijane odločbe.

21. Ker tožena stranka odločitve o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in višini denarnega povračila ni obrazloženo izpodbijala, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) v zvezi s tem preverilo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

22. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

23. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

(1) Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.