Jedro

Policisti so se sami prepričali o verodostojnosti anonimne informacije in na tej lastni zaznavi policistov ter v nadaljevanju zbranih obvestil je temeljil predlog za odredbo hišne preiskave, ki mu je v sporni odredbi obrazloženo sledil preiskovalni sodnik. Ker utemeljen sum, izražen v predlogu in presojan v odredbi za hišno preiskavo, ni temeljil le na anonimni prijavi, temveč tudi na lastni zaznavi policistov, je pritrditi nižjima sodiščema, da je obrazložitev odredbe skladna z merili, vzpostavljenimi v sodni praksi Vrhovnega sodišča.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Določilo mu je kazen eno leto in pet mesecev zapora ter mu ob upoštevanju te določene kazni ter z drugimi sodbami prej izrečenih kazni izreklo enotno kazen štiri leta in sedem mesecev zapora. Obsojenca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik in uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kršitev 22., 29. in 36. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in kršitev 6. ter 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi, izpodbijani sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da naj izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti očitkov. V bistvenem vložnik trdi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je odredba za hišno preiskavo, na v kateri najdenih dokazih temelji sodba, neobrazložena; da je kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana tudi, ker odredba za pridobitev prometnih podatkov od mobilnih operaterjev temelji na podatkih o IMEI številki obsojenčevega mobilnega telefona, ki jih je policija pridobila s prekoračitvijo pooblastil; da sta izpodbijani sodbi obremenjeni z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zaradi zavrnitve dokaznega predloga obrambe za poizvedbe pri Telekom d.d. glede vstopanja obsojenčevo komercialno bazo; ter da sta izpodbijani sodbi v zvezi z zatrjevanimi kršitvami neustrezno obrazloženi.

3. Na zahtevo, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, odgovor podaja vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. Navaja, da sta se do vseh zatrjevanih kršitev že ustrezno opredelili nižji sodišči, z navedbami v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga pa vlagatelj po tožilčevem mnenju vsebinsko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

4. Odgovor je bil posredovan v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.-1

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).1 Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v svoji zahtevi sklicuje.2 Čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v prvem odstavku 424. člena ZKP ni posebej predpisana, namreč načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.

B.-2

6. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je na območju Kopra vlomil v osebni avto znamke BMW, ga spravil v pogon in ga odpeljal v ... na območju Nove Gorice ter si tako vozilo protipravno prilastil. Ukradeni avtomobil je bil istega dne ob hišni preiskavi najden v garaži v ... na območju Nove Gorice.

7. Vložnik najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj da izpodbijani sodbi temeljita na nezakonito pridobljenih dokazih. Le-ti so bili namreč zbrani v hišni preiskavi, ki ni bila opravljena pri obsojencu, temveč na naslovu stanovanjske hiše v ... ter od hiše ločene garaže ter gospodarskega poslopja, kjer je bil najden ukradeni osebni avtomobil znamke BMW. Po vložnikovem mnenju naj bi bila odredba za to hišno preiskavo I Kpd 43083/2015 z dne 10. 11. 2015 neobrazložena. Navaja, da naj bi preiskovalni sodnik v predmetni odredbi le prepisal navedbe iz predloga za izdajo odredbe in da v obrazložitvi ni zaznati lastne presoje preiskovalnega sodnika. Vložnik trdi, da je bila v posledici navedenega s hišno preiskavo, ki je bila opravljena na podlagi nezakonite odredbe, obsojencu kršena pravica do prostorske zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena URS in 8. člena EKČP, zaradi česar so v hišni preiskavi zbrani dokazi nezakoniti.

8. Vložnik graja obrazložitev odredbe za hišno preiskavo in se pri tem sklicuje na sodbo Ustavnega sodišča RS U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, ki se sicer nanaša na priporne odločbe, v 73. točki pa se splošno opredeli tudi do razsežnosti določbe 25. člena URS, kateri zahteva na konkreten način obrazloženo odločbo, ki v postopku pravnih sredstev omogoča presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zakonske zahteve. Vložnik izpostavlja tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1006/2013 z dne 9. 6. 2016, v kateri je Ustavno sodišče postavilo merila za obrazloženost odredbe za hišno preiskavo in presodilo, da ne zadošča, da se odredba le sklicuje ali prepisuje predlog državnega tožilstva, temveč mora iz odredbe izhajati utemeljitev konkretiziranih in določnih razlogov, na podlagi katerih temelji sodna presoja, in ki razumnega človeka prepričajo, da so izpolnjeni pogoji za hišno preiskavo iz prvega odstavka 214. člena ZKP.

9. V sporni odredbi je preiskovalni sodnik iz predloga za opravo hišne preiskave prepisal 1. da je bil v Kopru dne 10. 11. 2015 ukraden BMW; 2. da je istega dne policija prejela obvestilo anonimnega prijavljitelja, da se ukraden BMW nahaja pri B. B. v ...; 3. da so policisti na tem kraju opravili preverko in v garaži pri hiši v ..., kjer stanuje B. B., res opazili zelo podobno vozilo, kot je bilo istega dne ukradeno v Kopru, z nameščenimi tablicami z isto registrsko številko, ter še eno neznano vozilo. V nadaljevanju odredbe pa je obrazložena tudi lastna presoja preiskovalnega sodnika, da zaradi dejstva, da sta se v istem časovnem okvirju v bližnjih krajih zgodili še dve podobni tatvini, obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je najmanj B. B. (uporabnik preiskanih prostorov) storil kaznivo dejanje in da se vsaj del odtujenih predmetov nahaja v njegovem stanovanju ali pripadajočih prostorih, zato se bodo s hišno preiskavo lahko odkrili sledovi kaznivega dejanja, dokazi oziroma predmeti, pomembni za kazenski postopek. Ob tem gre dodati, da je bilo v predlogu navedeno, da je bilo v garaži opaženo prav ukradeno vozilo, ki je imelo nameščene tudi tablice z isto oznako, vendar je preiskovalni sodnik v odredbi očitno ocenil, da ni bilo z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da gre prav za dotično vozilo, zato je obrazložil, da je bilo vozilo le zelo podobno. Navedeno dodatno priča o tem, da je sodnik opravil lastno presojo zbranega dokaznega gradiva. Ni torej mogoče slediti vložniku, da naj bi obrazložitev odredbe vsebovala le prepis navedb iz predloga. Tako je že prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo da odredba vsebuje vse relevantne ugotovitve in jasne razloge ter jo je mogoče preizkusiti, upoštevaje tudi enostavnost dejanskega stanja, ki ne zahteva širše obrazložitve. Pritožbeno sodišče se je tem razlogom pridružilo in utemeljeno presodilo, da že dejstvo, da je bilo s preverbo policistov ugotovljeno, da naj bi se v garaži na bivališča B. B. nahajalo ukradeno vozilo, samo po sebi utemeljuje razloge za sum in je tako v odredbi navedeno vse potrebno. Takšnim razumnim zaključkom nižjih sodišč, ki so tudi ustrezno obrazloženi, gre v celoti pritrditi. Posledično ni podana niti zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma iz prvega odstavka 395. člena ZKP, oboje v zvezi z 22. členom URS, saj obrazložitev izpodbijanih sodb v celoti ustreza v zahtevi citiranim ustavnosodnim merilom.

10. Vložnik trdi, da je policija podatke, na katerih je utemeljen predlog za izdajo odredbe za hišno preiskavo, pridobila na podlagi anonimne telefonske prijave, pri čemer ni preverila verodostojnosti informacij anonimne osebe, posledično pa tudi sporna odredba za hišno preiskavo ne vsebuje obrazložitve o verodostojnosti anonimne prijave. Pri tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 238/2005 z dne 8. 9. 2005 in I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008 in.

11. V sodbi I Ips 238/2005 z dne 8. 9. 2005 je Vrhovno sodišče presodilo, da zgolj podatki iz anonimne prijave ne predstavljajo zadostne podlage za utemeljene razloge za sum, temveč mora policija preveriti verodostojnost podatkov iz anonimne prijave. Sodba I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008 se ukvarja s podobno situacijo, ko je bila hišna preiskava predlagana le na podlagi izjave informatorja, pri čemer je Vrhovno sodišče ponovno judiciralo, da informatorjevo obvestilo ne zadošča za sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za sum, temveč mora v takšnih primerih policija informatorjevo izjavo „dopolniti“ z dodatnimi dokazi in okoliščinami. Policija mora sodišču posredovati spoznavne vire, ki zadevajo 1. okoliščine, ki so policiste prepričale, da je informator zanesljiv in njegova informacija resnična (subjektivna zanesljivost informatorja), ter 2. okoliščine, ki kažejo, kako je informator prišel do posredovanih podatkov (objektivna resničnost obvestila).

12. V danem primeru, nasprotno od vložnikovih trditev, policija ni predlagala izvedbe hišne preiskave le na podlagi anonimne prijave, temveč je, skladno s citirano sodno prakso, anonimno prijavo preverila na terenu. Policisti Policijske uprave Nova Gorica so po tem, ko so dne 10.11.2015 prejeli anonimno telefonsko obvestilo, da se vozilo, ki ustreza ukradenemu vozilu BMW iz policijske spletne objave, nahaja v garaži osebe B. B. v ..., v namen preverbe anonimne informacije istega dne odšli na naslov ..., kjer prebiva B. B. in si v družbi in s privolitvijo njegove partnerke, ki prebiva na naslovu s B. B., ogledali dvorišče ter skozi odprtino v vratih garaže opazili, da se v njej dejansko nahaja avtomobil znamke BMW, ki je po opisu ustrezal odtujenemu vozilu in imel nameščene tudi tablice z isto registrsko oznako. Policisti so se torej sami prepričali o verodostojnosti anonimne informacije in na tej lastni zaznavi policistov ter v nadaljevanju zbranih obvestil je temeljil predlog za odredbo hišne preiskave, ki mu je v sporni odredbi obrazloženo sledil preiskovalni sodnik. Ker utemeljen sum, izražen v predlogu in presojan v odredbi za hišno preiskavo, torej ni temeljil le na anonimni prijavi temveč tudi na lastni zaznavi policistov, je pritrditi nižjima sodiščema, da je obrazložitev odredbe I Kpd 43083/2015 z dne 10. 11. 2015 skladna z merili, vzpostavljenimi v zgoraj navedeni sodni praksi.

13. Vložnik nadalje trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi zato, ker izpodbijana sodba temelji na dokazih, pridobljenih na podlagi odredbe II Kpd 46839/2015 z dne 16. 12. 2015, le-ta pa temelji na podatkih o IMEI številki obsojenčevega mobilnega telefona, ki naj bi jih policija pridobila s prekoračitvijo pooblastil iz 149.b člena ZKP ter kršitvijo obsojenčeve pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena URS in 8. člena EKČP. Vložnik v zvezi z zakonitostjo pridobivanja IMEI številke uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 22. člena URS, ko trdi, da je obrazložitev sodbe prvostopenjskega sodišča sama s seboj v nasprotju, saj da je prvostopenjsko sodišče v 11. in 13. točki sodbe zaključilo, da je družba Telekom d.d. IMEI številko pridobila iz aneksa, v 9. točki pa je povzelo izpovedbo priče C. C., da je IMEI številko pridobila iz programa Mobile Mercury.

14. Zatrjevani kršitvi nista podani. Po tem, ko je bilo odtujeno vozilo najdeno pri B. B., sta slednji in njegova partnerka navedla, da je vozilo v njuno garažo pripeljal nek „Primorec“, ki je bil na podlagi B. B. prepoznave po fotografijah identificiran kot obsojenec. V namen nadaljnje preveritve B. B. navedb je policija, skladno s 149.b členom takrat veljavnega ZKP-M3 poizvedela, pri katerem mobilnem operaterju ter za katero telefonsko in IMEI številko ima obsojenec sklenjeno naročniško razmerje, na podlagi česar je bilo v nadaljevanju mobilnemu operaterju Telekom Slovenije d.d. odrejeno posredovanje prometnih podatkov, ki so služili za analizo in obsojenčevega gibanja kritičnega dne in njegovo primerjavo z gibanjem vozila.

15. V zvezi z načinom pridobitve IMEI številke je prvostopenjsko sodišče zaslišalo v Telekomu zaposleno C. C. Iz izpodbijanih sodb4 izhaja, da je bistvo izpovedbe priče C. C., ki je policiji posredovala predmetno IMEI številko, v tem, da ni vpogledala v komercialno bazo prometnih podatkov obsojenca, saj do nje ni imela dostopa, temveč je konkretni podatek o IMEI številki pridobila iz programa naročnikov z imenom Mobile Mercury ter hkrati navedla, da je ta podatek razviden tudi iz aneksa. Navedeno je potrdil tudi njen nadrejeni D. D., ki je na splošno izpovedoval o načinu dela v družbi Telekom. Glede konkretne zadeve pa je povedal, da vpogled v prometne podatke ni bil potreben, saj je imela C. C. pred seboj aneks, iz katerega je razvidna IMEI številka, slednjo pa se lahko pridobi tudi iz programa naročnikov. Kot sta pravnomočno zaključili nižji sodišči iz izpovedbe priče C. C., ki je pridobivala IMEI številko v konkretni zadevi, torej izhaja, da številke z gotovostjo ni pridobila z vpogledom v obsojenčeve prometne podatke. Ključno ugotovljeno dejstvo torej predstavlja podatek, da IMEI številka ni bila pridobljena z vpogledom v prometne podatke, podrobnejši način pridobitve IMEI številke (iz aneksa ali iz programa) pa ne predstavlja odločilnega dejstva, zato kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Na podlagi izvedenih dokazov sta nižji sodišči pravnomočno presodili, da ni nobenega dvoma, da je bila IMEI številka pridobljena brez vpogleda v obsojenčeve prometne podatke, torej brez posega v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti, in v skladu s policijskimi pooblastili iz 148. in 149.b člena ZKP. Te razloge nižjih sodišč Vrhovno sodišče v celoti sprejema, kolikor jim vložnik nasprotuje in ponuja lastno oceno dokaznega gradiva, pa po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega stanja.

16. Nazadnje vložnik trdi še, da sta izpodbijani sodbi obremenjeni z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitvijo pravic obrambe iz 29. člena URS ter pravico do poštenega postopka iz 6. člena EKČP, ker je bil zavrnjen dokazni predlog obrambe za opravo poizvedb pri Telekomu d.d., ali je kdo od zaposlenih v zvezi s prošnjo policije vstopil v komercialno bazo prometnih podatkov za potrebe ugotovitve IMEI številke obsojenčevega mobilnega telefona.

17. Na naroku glavne obravnave dne 12. 10. 2020 je obsojenčev zagovornik predlagal, da se opravijo poizvedbe pri družbi Telekom o tem, če so po 16.11.2015 vstopali v komercialno bazo glede podatkov zastopane stranke. Ob tem se je skliceval na izpovedbe prič iz drugih kazenskih postopkov, med drugim na izpoved pri ponudniku A1 zaposlene E. E. Zagovornik je dokazni predlog utemeljil z navedbo, da sicer sprejema, da priča C. C. v komercialno bazo ni vpogledala, saj do nje ni imela dostopa, da pa želi z dokaznim predlogom raziskati, ali je v obsojenčeve prometne podatke vpogledal kdo drug od zaposlenih pri Telekomu.

18. Kot pojasnjeno zgoraj je bila priča C. C. tista, ki je na zaprosilo policije posredovala podatek o IMEI številki, pri čemer je izpovedala, da IMEI številke ni pridobila iz baze prometnih podatkov, saj do nje niti ni imela dostopa. Glede na navedeno se dokazni predlog po dodatnih poizvedbah pri družbi Telekom izkaže za irelevantnega, saj tudi dejstvo, da bi kakšna tretja oseba kasneje vstopila v bazo obsojenčevih prometnih podatkov, ne bi bilo v vzročni zvezi z načinom, kako so organi pridobili IMEI številko v predmetni zadevi in torej ne bi vplivalo na zakonitost dokaznega gradiva, posledično pa ne na zakonitost izpodbijanih sodb. Vložnik tako ni izkazal pravne relevantnosti predmetnega dokaznega predloga. S sklicevanjem na druge kazenske postopke oziroma na izpovedbo E. E., ki je zaposlena v drugi pravni osebi – družbi A1 – in je v drugem postopku izpovedovala o načinu dela v družbi A1, pa skuša vložnik pod videzom kršitve pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP uveljavljati nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

19. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

20. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, upoštevajoč razpoložljive podatke o obsojenčevem premoženju in dohodkih. Ob presoji obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

21. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba VSRS 151/2010 z dne 24. 2. 2011, 5. tč. 2 Sodba VSRS I Ips 28724/2015 z dne 9. 6. 2016. 3 149.b člen ZKP-M je v času izvedbe spornega ukrepa določal, da lahko policija ob podanih razlogih za sum od operaterja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo sporoči podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa, kot so: številka ali druga oblika identifikacije uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, itd. Kasneje je bil, zaradi ESČP sodbe Benedik vs. Slovenija z dne 24. 4. 2018, zakon z novelo ZKP-N v tem delu spremenjen. 4 Glej 12. - 13. tč. prvostopenjske sodbe in 8. tč. drugostopenjske sodbe.