Jedro

Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tožnika omejilo z zahtevo po spremembi tožbenega zahtevka in da ni odločalo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo službeno oceno delavca, kar je tožnik zahteval s primarnim in podrednim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta: izpodbijana službena ocena tožeče stranke za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 z dne 30. 1. 2018, ki jo je izdala tožena stranka Ministrstvo za obrambo RS, in odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 2. 2018 nezakoniti ter se odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in navaja, da je pred sodiščem prve stopnje ostalo nerešeno bistveno vprašanje, tako identitete službene ocene za leto 2017, števila izvodov, načina seznanitve tožnika z oceno, kot tudi pravočasnosti pritožbe tožnika in začetek teka 5-dnevnega roka v primeru postopka vročanj službenih ocen po ZUP. Sodišče ni ugotovilo vseh dejstev potrebnih za začetek sodnega postopka, predvsem ali je rok za ugovor sploh lahko začel teči, če delodajalec ne posreduje pisnega izvoda službene ocene, kar nakazuje na storjene hude procesne nepravilnosti bivših nadrejenih tožnika, ki so bili pristojni za vodenje postopkov ocenjevanja in seznanitev pripadnikov s službeno oceno, kar sta na koncu potrdili tudi priči A. A. in B. B. Komisija ni mogla preizkusiti službene ocene, ker ji ni bila znana njena vsebina, obenem pa tudi ni mogoče ugotoviti, kakšno verzijo ocene, ki ni bila nikoli ustrezno označena, je presojala. Pred sodiščem prve stopnje se je potrdil dvom o zakonitosti službene ocene in je kot tak ostal v celoti neraziskan dejanski stan o zakonitosti podlage za uvedbo tega sodnega postopka. Tožniku se je delovno razmerje za določen čas 10 let izteklo novembra 2018, tožnik pa je bil seznanjen, da mu je prenehalo delovno razmerje pri koriščenju zdravstvene storitve, saj je bil odjavljen iz zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je tudi pravočasno in skladno s predpisi opravičil svoj izostanek z naroka 25. 10. 2019, kljub temu pa je naslovno sodišče njegovo odsotnost označilo za neopravičeno in za potrebe pristranskega procesnega vodstva lažno navedlo, da je sodišču dostavil le bolniški list. Sodišče je zmotno in nepravilno navedlo, da je edini opravičljivi razlog neudeležbe na naroku bolezen, ki je nenadna in nepredvidljiva. Sodišče bi moralo upoštevati pravnomočno odločbo ZZZS, ki jo je tožnik dostavil sodišču prve stopnje, in bi moralo upoštevati kogentne določbe ZZVZZ, katere tožniku prepovedujejo v času bolniškega staleža zapustiti kraj bivanja. Tožnik se je pravočasno in pravilno opravičil, zato je bila zavrnitev opravičila sodišča prve stopnje nepravilna in hudo diskriminatorna ter protipravna. Prav tako je odločitev o tem, ali bo stranka z odvetnikom podpisala pooblastilo ali ne, izključno v pristojnosti stranke in ne odločbe Bpp. Tožnik ima pravni interes za predmetno tožbo, tako zaradi napredovanja v višji plačni razred, kar mu je bilo onemogočeno z izpodbijano oceno, kakor tudi zaradi razjasnitve dogajanj v času pred iztekom pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki, ko so določeni posamezniki tožnika šikanirali in trpinčili. Tožnik izpostavlja, da v tožbi ni zahteval, da mu sodišče prve stopnje določi oziroma poda službeno oceno, kot je to zmotno povzelo sodišče prve stopnje, ampak da izvede zaslišanje strank, med drugim tudi pristojne ocenjevalce in člane drugostopenjske komisije ter da ugotovi, da je izpodbijana ocena nepravilna in nezakonita in ugodi tožbenemu zahtevku tako, da službeno oceno za leto 2017 spremeni iz zadostne v odlično, podredno v prav dobro. Tožnik ni bil seznanjen s kriteriji za službeno ocenjevanje, čeprav bi na podlagi četrtega odstavka 103. člena Pravil službe v slovenski vojski nadrejeni delavci, pooblaščeni za službeno ocenjevanje morali podrejene seznaniti s kriteriji in merili za ocenjevanje. Tožniku nadrejeni stotnik A. A. tega ni storil. Ocene za leto 2017 po vsebini ni mogoče preizkusiti in je posledično nezakonita in neveljavna. Za sam postopek pa je bistveno, da tekom preizkusa ocene zaslišane priče niso potrdile nič od navedenega v sami oceni. Se pa iz posameznih izjav vidi, da so bile izsiljene in sugestivne s strani komisije. Da je bilo delo komisije nepopolno oziroma načrtno vodeno v smeri, ki naj bi protipravno oceno potrdilo, izhaja iz samega zapisnika. Nobena od zaslišanih prič komisije ni izpovedala oz. navedla nobenega primera očitkov iz službene ocene, niti ni navedla ene same kritike tožnika. Komisija ni opravila razgovora s sodelavci tožnika, saj je vedela, da so v izvrstnih odnosih in da so navedbe v sami oceni lažne, ni vpogledala v pisne akte, ki jih je pri svojem delu izpolnjeval tožnik. Tožnik ni bil v letu 2017 v nobenem disciplinskem postopku, opozorjen ni bil na nobeno kršitev pravil, z njim ni bil opravljen noben uradni, niti neuradni razgovor. Razloge za svojo odločitev bi morala komisija za preizkus ocene zapisati v svoji obrazložitvi, in sicer tako da je odločitev moč preizkusiti. Sodišče je povzelo neresnične izpovedi poveljnika C. C. in nadrejenega A. A., spregledalo pa je bistveno v zvezi z ocenjevanjem, da sta dve zaslišani priči povedali, da je bilo delo tožnika v letu 2017 dobro. Priglaša stroške postopka, in sicer povračilo materialnih stroškov vezano na predmetno pritožbo v znesku 20,00 EUR ter vseh ostalih stroškov postopka s pp, v roku 8 dni v izogib izvršbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tožnika omejilo z zahtevo po spremembi tožbenega zahtevka in da ni odločalo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo službeno oceno delavca, kar je tožnik zahteval s primarnim in podrednim zahtevkom. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh dejstev potrebnih za začetek sodnega postopka, in sicer identitete pisnega akta službene ocene za leto 2017 ter števila njegovih izvodov in ali je rok za ugovor sploh lahko začel teči, saj je sodišče ugotovilo, da je tožnik zoper službeno oceno za leto 2017 podal ugovor dne 6. 2. 2018, da je Komisija za preverjanje službene ocene dne 23. 2. 2018 ugovor tožnika zoper službeno oceno zavrnila ter da je izpodbijano odločbo komisije tožnik prejel 14. 3. 2018 in tožbo vložil v 30-dnevnem roku, torej pravočasno.

6. Pritožbene trditve tožnika, da je tožena stranka za potrebne različnih postopkov ustvarila vsakokrat novo verzijo službene ocene in da komisija ni mogla preizkusiti službene ocene, ker je ni posedovala, niti ji ni bila znana njena vsebina, predstavljajo pritožbeno novoto, saj navedenega tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni zatrjeval. Na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP so pritožbene novote nedopustne, zato se pritožbeno sodišče do obsežnih pritožbenih trditev v zvezi s tem ni opredelilo.

7. Neutemeljene so tudi obsežne pritožbene trditve v zvezi z kršitvijo postopka, ker sodišče tekom prvega sojenja ni preložilo poravnalnega naroka dne 25. 10. 2015, kljub temu da se je tožnik pravočasno opravičil. Glede navedenega se je pritožbeno sodišče izjasnilo v sklepu opr. št. Pdp 132/2020 z dne 6. 7. 2020. Sodišče prve stopnje je namreč po razveljavitvi sodbe I Pd 596/2018 z dne 25. 10. 2019 v ponovljenem postopku razpisalo narok dne 2. 7. 2021, ki se ga tožnik ponovno ni udeležil. Dne 5. 7. 2021 je svojo odsotnost z naroka opravičil z zdravniškim potrdilom, zato je sodišče na naroku dne 8. 9. 2021 sklenilo, da se na predlog tožnika dovoli predlagana vrnitev v prejšnje stanje, da se zaradi tožnikove upravičene zamude naroka dne 2. 7. 2021 postopek vrne v stanje pred tožnikovo zamudo in se razveljavita sklepa sodišča v 1. in 2. točki na zadnji strani zapisnika naroka z dne 2. 7. 2021 ter ob spremenjenem senatu glavno obravnavo pričelo znova.

8. Sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožene stranke za zavrženje tožbe in je pravilno obrazložilo, da čeprav tožnik več ni zaposlen pri toženi stranki, ima pravni interes za izpodbijanje službene ocene in da izpodbijana ocena ne posega samo v tožnikov premoženjski položaj, pač pa tožnik z zatrjevano nepravilno službeno oceno za leto 2017, utemeljuje tudi svoj odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo uveljavlja zoper toženko v drugi zadevi. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tudi ves čas trajanja ponovljenega postopka dajalo vtis pristranskosti in da je procesno vodstvo postopka iz neznanega in nerazumljivega razloga povsem prepuščalo izredno motivirani državni odvetnici.

9. Tožnik je izpodbijal službeno oceno z dne 30. 1. 2018, ki sta jo podpisala ocenjevalec A. A. in C. C., in s katero je bil tožnik za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 ocenjen s končno oceno zadovoljivo. Zoper oceno je tožnik podal ugovor dne 6. 2. 2018 in Komisija za preverjanje službene ocene je ugovor tožnika zavrnila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri določitvi službene ocene tožnika za leto 2017 upoštevala vsa merila, ki jih predpisi na obrambnem področju določajo za oceno delovne uspešnosti. Pri tem se je sodišče prve stopnje v točki 19. obrazložitve sodbe pravilno sklicevalo na materialno pravo, ki ureja na obrambnem področju postopek ocenjevanja delovne uspešnosti, v okviru službene ocene. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008), ki je bila sprejeta na podlagi drugega odstavka 17.a člena ZSPJS, v prvem odstavku 4. člena določa, da se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje in ocenjevanje delovne uspešnosti za pripadnike slovenske vojske izvaja v okviru službene ocene, v skladu s predpisi na obrambnem področju. Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) v 11. odstavku 93. člena določa, da se usposobljenost in uspešnost dela vojaških oseb ocenjuje s službeno oceno v skladu s pravili službe in kriteriji, ki jih predpiše minister. Pravila službe v slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in naslednji) službeno oceno opredeljujejo kot oceno usposobljenosti za opravljanje vojaške dolžnosti in uspešnosti pri opravljanju vojaške dolžnosti, ki jo izdela pristojni nadrejeni za podrejenega, na podlagi rednega spremljanja njegovega dela. O pritožbi zoper službeno oceno odloča komisija in odločitev komisije je dokončna. Kriterije za ocenjevanje usposobljenosti in uspešnosti opravljanja vojaške dolžnosti, vsebino in obliko službene ocene ter postopek izvajanja in preizkusa službene ocene za pripadnike slovenske vojske podrobneje uredi minister za obrambo (105. točka Pravil).

10. Tožena stranka je ocenjevanje pripadnikov v SV uredila še s Pravilnikom o službeni oceni (Ur. l. RS, št. 98/2014 in naslednji). V prvem odstavku 18. člena Pravilnika je določeno, da se na podlagi ocen, kompetenc in vojaške usposobljenosti ob upoštevanju 13. člena Pravilnika in ob upoštevanju pomembnosti posamezne kompetence za opravljanje dela na formacijski dolžnosti določi službena ocena, ki odraža doseženo raven opravljanja dela ocenjevanega. Glede ocene zadovoljivo je v Pravilniku določeno, da ta pomeni, da oseba ne dosega nekaterih zastavljenih ciljev in rezultatov ter pod pričakovanji opravlja delo v ocenjevalnem obdobju, v enoti si ne prizadeva za doseganje in ohranjanje standardov, strokovno znanje in usposobljenost je pogosto na nezadovoljivi ravni in ne dosega zahtevane psihofizične pripravljenosti.

11. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo ali je toženka pravilno izvedla postopek podaje službene ocene tožniku za leto 2017 in v ta namen zaslišalo A. A., ki je bil izdelovalec ocene in prvo nadrejeni časnik, C. C., ki je bil prvo nadrejeni poveljnik in je bil poveljnik vojašnice in poveljnik D., ter E. E., ki je bil vodja skupine za varovanje vojašnice in nadrejen tožniku. Tožnik je bil po kriteriju doseganja cilja in izvedbe nalog ocenjen, da naloge izvaja površno, da potrebuje dodatne usmeritve in nadzor za dosego ciljev. Izpovedali so da je bil pri svojem delu v letu 2017 večkrat opozorjen na izvajanje nalog, kot so bile zahtevane in opredeljene v dokumentih (na primer pri dvigovanju vstopne rampe brez kontrole osebe). Izdelovalec ocene je bil A. A., podpisal jo je C. C., ki se je z oceno strinjal in pri oceni sta sodelovala tudi E. E. ter praporščak F. F. A. A. je izpovedal, da je kot ocenjevalec tožnikove naloge označil kot površne, da tožnik potrebuje dodatne usmeritve in nadzor za dosego ciljev. Izpovedal je, da je bil tožnik v letu 2017 večkrat opozorjen na izvajanje nalog, kot so zahtevane in opredeljene v naštetih dokumentih, na primer, da je pri dvigovanju vstopne rampe potrebno vršiti kontrolo oseb. Poudaril je, da je bil tožnik odgovoren za nadzor vstopanja uniformiranih in civilnih oseb v vojašnico in da je pri tem potrebno preverjati identiteto oseb. Pri tožniku pa se je večkrat zgodilo, da je rampo dvignil avtomatsko, ne da bi pri tem preveril identiteto oseb. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče verjelo izključno lažni izpovedi ocenjevalca A. A. in da v ta namen ni izvajalo drugih predlaganih dokazov. Sodišče je verjelo priči izključno zato, ker je navedeno izhajalo tudi iz listinskih dokazov. Hkrati pa je navedeno potrdil tudi zaslišan C. C. 12. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je sodišče verjelo samo A. A. in C. C., ki nista bili verodostojni priči, saj sta tožnika šikanirala in ustrahovala in bi zato moralo sodišče večjo težo dati izpovedi štabnega vodnika E. E., ki je izpovedal, da je bilo tožnikovo delo dobro. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sta pri podani oceni sodelovala tudi E. E. in F. F., in da sta se z oceno zadovoljivo strinjala. Sicer pa tudi priča E. E. ni potrdil trditev tožnika, da bi moral biti ocenjen odlično oziroma najmanj prav dobro.

13. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bil postopek ocenjevanja delovne uspešnosti za tožnika izpeljan zakonito. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva ter pravilno presodilo, da je službena ocena zadovoljivo utemeljena in ni posledica negativnega odnosa ocenjevalcev A. A. in C. C. do tožnika. Oceno po posameznih postavkah, in sicer doseganje cilja in izvedba nalog; ravnanje s sredstvi in viri; ocena v zvezi z komuniciranjem; ocena glede strokovnosti in kvalitete tožnikovega dela ter glede vojaškega vedenja je ocenjevalec A. A. prepričljivo obrazložil in navedeno je potrdil tudi C. C. 14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbi in stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).