Jedro

Ob ustavno skladni razlagi 97. člena ZDavP-2 je v primeru obračuna in plačila davka, ki presega zakonsko določene davčne obveznosti, mogoče zahtevati tudi vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku DIN po 140.a členu ZDavP-2. Taka nezakonitost pa lahko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, torej predpisov o obdavčenju.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 3.204,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.V zadevi je obravnavano vprašanje, ali lahko zavezanci za davek na podlagi 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zahtevajo vračilo davka, ki so ga plačali na podlagi obračuna, v katerem so svojo davčno obveznost izkazali previsoko, torej če kasneje spoznajo, da so obračunali in plačali preveč davka.

2.Tožnica je 31. 3. 2022 zahtevala vračilo plačanega davka in obresti in sicer vračilo napačno obračunane in plačane dohodnine v znesku 200.000,00 EUR ter plačanih obresti na podlagi samoprijave v znesku 38.414,39 EUR. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je z odločbo, št. 0610-1648/2018-16 z dne 3. 5. 2022, navedeno zahtevo zavrnilo. Tudi Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ tožničino pritožbo z odločbo, št. DT-499-01-349/2022-8 z dne 18. 8. 2022, zavrnilo kot neutemeljeno in dopolnilo razloge za odločitev. Zoper odločbo FURS je tožnica vložila tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče).

3.Upravno sodišče je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo FURS o zavrnitvi tožničine zahteve za vračilo plačanega davka in obresti odpravilo in vrnilo zadevo istemu organu v ponoven postopek. V obrazložitvi je glede na stališča Vrhovnega sodišča iz sodbe X Ips 286/2017 ocenilo, da bi morala toženka tudi v tem primeru, ko je tožnica davek plačala na podlagi obračuna, ki ga je predložila v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, v skladu s pravnimi naziranji, ki jih je Vrhovno sodišče kasneje spoznalo za nepravilne, analogno uporabiti 97. člen ZDavP-2 in o tožničini zahtevi odločiti z vračilno odločbo. Le takšno stališče je po presoji Upravnega sodišča v skladu z načelom davčne pravičnosti, saj ni razumnega razloga za razlikovanje med zavezanci, ki obračun predložijo na podlagi samoprijave iz 55. člena ZDavP‑2 in lahko vračilo plačanega davka zahtevajo do zastaranja te pravice, ter tistimi, ki to storijo na podlagi 140.a člena ZDavP-2, med davčnim inšpekcijskim nadzorom (v nadaljevanju DIN).

4.Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 54/2025-3 z dne 2. 7. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja,

ali je lahko spremenjena sodna praksa, ki ugotavlja, da organ materialne določbe ni pravilno uporabil, podlaga za analogno uporabo 97. člena ZDavP-2 v primerih zahteve vračila davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po 140.a členu ZDavP-2.

5.Toženka (v nadaljevanju revidentka) je na podlagi tega sklepa vložila revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj razveljavi sodbo ter vrne zadevo v novo sojenje.

6.Tožnica je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene in zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

7.Vrhovno sodišče je 7. 5. 2026, z namenom razjasnitev pravnih stališč v zadevi, vključno z zatrjevanimi kršitvami drugega odstavka 14. člena Ustave, opravilo javno obravnavo (376. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

K I. točki izreka

8.Revizija ni utemeljena.

Dejanski in pravni okvir spora

9.Iz dejanskega stanja zadeve, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je revidentka leta 2018 pri tožnici izvedla DIN v zvezi z nakupom lastnega poslovnega deleža, ki ga je tožnica kupila od enega svojih družbenikov. V zapisniku o inšpekcijskem nadzoru je ugotovila, da bi morala tožnica v zvezi s tem pravnim poslom obračunati in plačati 200.000 EUR davčnega odtegljaja dohodka iz kapitala, saj naj bi šlo pri tem poslu za prikrito izplačilo dobička, obdavčeno kot dividende, po 25 % davčni stopnji. Obresti od tega zneska naj bi se tožnici obračunale po 7 % letni obrestni meri.

10.Tožnica je po vročitvi tega zapisnika izkoristila možnost iz prvega odstavka 140.a člena ZDavP-2, po kateri lahko zavezanec, ki se strinja z ugotovitvami iz zapisnika, predloži davčni obračun ter hkrati plača davek, ugotovljen v tem predloženem davčnem obračunu, skupaj z obrestmi po 5 % letni obrestni meri. Predložila je obračun davčnega odtegljaja v skladu z ugotovitvami iz zapisnika ter hkrati plačala 238.414,39 EUR v njem obračunanega davka in obresti, revidentka pa je na podlagi četrtega odstavka 140.a člena ZDavP-2 postopek DIN s sklepom ustavila in ni izdala odmerne odločbe, s katero bi tožnici naložila navedeno obveznost v ugotovljeni višini.

11.Leta 2021 je Vrhovno sodišče sprejelo sodbo v zadevi X Ips 61/2021. Eno izmed nosilnih stališč te sodbe je, da ni mogoče šteti, da izplačilo kupnine za nakup lastnih poslovnih deležev v družbi v omejeno odgovornostjo samo po sebi pomeni nedovoljeno davčno izogibanje obdavčitvi izplačila dobička družbenikom. Tožnica je glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča ocenila, da so bile ugotovitve iz zapisnika DIN materialnopravno napačne in da je 238.414,39 EUR davka in obresti obračunala in plačala neutemeljeno. Zato je od revidentke na podlagi 97. člena ZDavP-2 zahtevala vračilo tega zneska.

Revizijske navedbe

12.Revidentka meni, da tožnica tako plačanega davka ne more zahtevati nazaj, ker je bilo s sklepom o ustavitvi postopka o njeni davčni obveznosti že pravnomočno odločeno, v pravnomočne odločitve pa zaradi kasneje spremenjene sodne prakse ni dopustno posegati. To bi terjalo tudi ponovno ugotavljanje dejanskega stanja. Postopek po 97. členu ZDavP-2 je namenjen vračanju preplačil, ki so bila predhodno že ugotovljena v davčnih postopkih. Obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevo X Ips 286/2017, v kateri je Vrhovno sodišče dopustilo uporabo te zakonske podlage za vračilo davka davčnemu zavezancu v specifičnem primeru. Primerjati ni mogoče niti položajev zavezancev, ki obračun predložijo na podlagi samoprijave in ki jim revidentka v skladu s prakso dovoli uveljavljanje vračila po 97. členu ZDavP‑2, s tistimi, ki to storijo na podlagi 140.a člena ZDavP‑2. Prvi so si namreč davčno obveznost odmerili sami, pri čemer so se lahko zmotili, drugi pa so sodelovali v postopku, v katerem so se v zameno za nižje obresti in nekaznovanje za prekršek strinjali z ugotovitvami iz zapisnika DIN in se odpovedali pritožbi. Stališče Upravnega sodišča bi zato vodilo tudi v neenako obravnavo teh zavezancev v primerjavi s tistimi, ki so ugotovitve DIN izpodbijali s pravnimi sredstvi in do enakih ugodnosti niso bili upravičeni.

13.Tožnica v odgovoru na revizijo ugovarja, da pomeni revidentkina razlaga kršitev načela enakosti. Kot prvo, vračilo davka, ki ga glede na spremenjeno sodno prakso ne bi bilo treba plačati, dovoljuje zavezancem, ki so ga plačali s samoprijavo iz 55. člena ZDavP‑2, v skladu z ugotovitvami zapisnika nadzora obračuna ali posameznega področja poslovanja, ne pa tudi zavezancem, ki so ga plačali po 140.a členu ZDavP-2, v skladu z ugotovitvami iz zapisnika DIN. Kot drugo pa ima revidentka za odmero davka na voljo pet let, zavezanci pa za vračilo napačno obračunanega in plačanega davka le 12 mesečni rok za popravek iz 54. člena ZDavP-2. Ni pa kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave podana z vidika, kot ga izpostavlja revidentka, saj zavezanec, ki je obračun predložil na podlagi 140.a člena ZDavP-2, ni v enakem položaju kot tisti, ki ga ni in je lahko odločbo izpodbijal s pravnimi sredstvi. Tožnica ne želi ponovitve DIN, ampak odločitev o tem, ali je davek obračunala pravilno. Zakon mora omogočiti vračilo neutemeljeno obračunanih in plačanih davkov znotraj zastaralnih rokov.

Revizijska presoja

14.ZDavP-2 v prvem do petem odstavku 97. člena z naslovom "vračilo davka", ki so relevantni za presojo v obravnavani zadevi, določa:

"(1) Če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, se preveč plačani znesek, ki presega 10 eurov, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna.

(2) V primerih iz 53., 54., 54.a, 256.c in 258. člena tega zakona razliko med davčno obveznostjo, obračunano in plačano po prvotnem obračunu, in višino obračunane obveznosti po popravku obračuna davčni organ vrne v 30 dneh po prejemu popravljenega obračuna.

(3) Če je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, se preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost.

(4) Če preveč plačani znesek davka iz prvega odstavka tega člena ne presega 10 eurov, se vrne na zahtevo zavezanca za davek v roku 30 dni od vložitve zahteve, če z zakonom ni drugače določeno. Če zahteva ni podana, se preveč plačani davek šteje v naslednja plačila ali v plačila druge vrste davkov.

(5) Terjatev zavezanca za davek po tem členu ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih niti predmet izvršbe.

Iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z 97. členom ZDavP-2 že izhaja, da pojem preplačila iz njegovega prvega odstavka pomeni, da je zavezanec plačal davčno obveznost, ki je ni bil dolžan plačati, torej obveznost, ki ni nastala oziroma ne izhaja ne iz odmerne odločbe oziroma drugega akta davčnega organa, niti iz predloženega davčnega obračuna ali njegovega popravka.

Ob tem ni ovire, da 97. člen ZDavP-2 ne bi bil analogno uporabljiv tudi v primeru, ko davčni zavezanec po vsebini uveljavlja davčno olajšavo in iz tega naslova zahteva vračilo preplačanega davka, ki ga je zanj plačal izplačevalec dohodka. Namen določbe je namreč v tem, da se zavezancu, ki je plačal nekaj, česar mu zakon o obdavčenju ne nalaga, omogoči vračilo tega zneska.

Vprašanje razlage 97. člena ZDavP-2 je v nedavni odločitvi obravnavalo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče). V svojem sklepu, št. U-I-174/22 z dne 23. 10. 2025, je sprejelo stališče, da je 97. člen ZDavP-2 mogoče in treba razlagati na način, da bodo ustavne pravice zagotovljene v čim višji meri. Ustavnopravni razlogi po presoji Ustavnega sodišča narekujejo razlago, po kateri lahko davčni zavezanci, ki jim plačnik davka neposredno na podlagi zakona v breme njihovega dohodka odtegne davčni odtegljaj, vložijo zahtevek za vračilo davka na tej podlagi, ko nimajo na voljo drugega pravnega sredstva, s katerim bi lahko ugovarjali pravilnosti in zakonitosti davčnega odtegljaja, in ko davčni organ o pravilnosti in zakonitosti davčnega odtegljaja ne odloča v posebnem postopku, ki se lahko konča z izdajo odločbe in v katerem lahko davčni zavezanci sodelujejo in se o davčnem odtegljaju izjavijo. V postopku na podlagi zahteve za vračilo davka mora davčni organ, če ugotovi, da davčni zavezanec nima na voljo drugih učinkovitih pravnih sredstev ali da ni mogel sodelovati v postopku, v katerem je davčni organ že preizkušal pravilnost in zakonitost istega obračuna davčnega odtegljaja, po vsebini preizkusiti pravilnost in zakonitost davčnega odtegljaja, ki je bil odtegnjen v breme dohodka davčnega zavezanca. Če davčni organ ugotovi, da je bil obračunan in odtegnjen v previsokem znesku, mora preplačani davek vrniti davčnemu zavezancu. Če oceni, da ni bil preplačan, pa mora zahtevek davčnega zavezanca zavrniti z odločbo, ki jo lahko davčni zavezanec izpodbija s pravnimi sredstvi.

Po stališču Ustavnega sodišča je 97. člen ZDavP-2 treba na enak način razlagati tudi za plačnike davka. Razlago, da lahko zahtevek za vračilo davka po 97. členu ZDavP-2 vložijo tudi plačniki davka, je pravno-sistemske narave. Z vložitvijo obračuna davčnega odtegljaja namreč nastane upravnopravno razmerje zgolj med plačnikom davka in davčnim organom, ne pa med davčnim zavezancem in davčnim organom, zato je iz tega razloga logično priznati pravico do vložitve zahtevka za vračilo po obračunu davčnega odtegljaja preveč plačanega davka plačniku davka; celo bolj logično kot priznanje te pravice davčnemu zavezancu, ki zgolj zaradi obračuna davčnega odtegljaja še ni v upravnopravnem razmerju z davčnim organom. Tudi v primeru plačnika davka pa velja, da taka razlaga izgubi smisel in ni potrebna, če ima plačnik davka namesto zahtevka po 97. členu ZDavP-2 na voljo kakšno drugo učinkovito pravno sredstvo, s katerim lahko ugovarja davku, ki ga je obračunal v obračunu davčnega odtegljaja, ali če je imel plačnik davka možnost sodelovanja v postopku, v katerem je davčni organ preizkušal pravilnost in zakonitost istega obračuna davčnega odtegljaja.

6.Po stališču Ustavnega sodišča besedilo 97. člena ZDavP-2 tako dopušča razlago, po kateri lahko zahtevek za vračilo vloži plačnik davka. Besedilo prvega odstavka 97. člena ZDavP-2 sicer govori o preplačilu davka v zvezi z "davčnim obračunom". S tem pojmom ZDavP‑2 poimenuje davčne obračune, ki jih sestavljajo davčni zavezanci (glej prvi odstavek 51. člena ZDavP-2). Obračune, ki jih sestavljajo plačniki davka, poimenuje "obračune davčnega odtegljaja" (prvi odstavek 57. člena ZDavP-2). Vendar se zdi, da to ne preprečuje razlage, da je mogoče vložiti tudi zahtevek za vračilo v zvezi z obračunom davčnega odtegljaja. Zakon namreč v četrtem odstavku 49. člena ZDavP-2 za obe vrsti obračunov uporablja enoten pojem "obračun davka", kar pomeni, da vse vrste obračunov na splošno enači. Poleg tega četrti in peti odstavek 97. člena ZDavP-2 govorita o zahtevi za vračilo davka, ki jo vloži "zavezanec za davek". Ta pojem je v zakonu opredeljen kot krovni pojem, ki zajema tako davčnega zavezanca kot plačnika davka (prvi odstavek 12. člena ZDavP-2). Iz tega izhaja, da 97. člen ZDavP-2 govori tudi o zahtevi za vračilo davka, ki jo vloži plačnik davka.

7.Ustavno skladna razlaga zakona, kot jo je v zadevi U-I-174/22 zavzelo Ustavno sodišče, torej pritrjuje stališčem tožnice v obravnavani zadevi, da je 97. člen ZDavP-2 mogoče uporabiti tudi kot "pravno sredstvo", s katerim plačnik davka uveljavlja, da je z obračunom obračunal in plačal preveč davka, ter zahteva vračilo tega preplačila. Tej razlagi se glede na prepričljive argumente tožnice pridružuje tudi Vrhovno sodišče.

8.V skladu s skupnim stališčem tako Ustavnega sodišča kot Vrhovnega sodišča je na podlagi 97. člena ZDavP-2 mogoče zahtevati vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna, v katerem je izkazana previsoka davčna obveznost. Pri tem je z vidika stališč Ustavnega sodišča, ki je v zadevi presojalo procesne predpostavke za vložitev pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti, navedeno možnost treba šteti za subsidiarno v navedenem kontekstu. Izven postopka pred Ustavnim sodiščem pa je mogoče smiselno enakovredno šteti, da navedeni postopek iz 97. člena ZDavP‑2 ne pride v poštev (le) tedaj, ko je po (napačnem) davčnem obračunu prišlo do odločitve o davčni obveznosti zavezanca za davek z odmerno odločbo, saj tako urejeno razmerje postane pravnomočno, hkrati pa imata zoper tak akt tako davčni zavezanec kot tudi plačnik davka možnost uporabe ustreznih rednih in izrednih pravnih sredstev, ki po izčrpanju vodijo do možnosti vložitve ustavne pritožbe.

9.Situacija, ko plačnik davka davčni obračun predloži na podlagi 140.a člena ZDavP-2, skladno z navedenim torej ne izključuje uporabe pravne možnosti iz 97. člena ZDavP-2. Noben davčni obračun, torej tudi tisti, ki je predložen na podlagi prvega odstavka 140.a člena ZDavP-2, ni upravna odločba iz 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki bi se lahko izpodbijala s pravnimi sredstvi, ali upravni akt v smislu 2. člen ZUS-1. Davčni obračun je sicer izvršilni naslov (2. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2), vendar pa ne pridobi narave dokončnosti in pravnomočnosti, saj gre za akt plačnika davka in ne za izvrševanje oblasti s ciljem naložiti (drugemu) davčno obveznost. Pravnomočne odločitve o davčni obveznosti tudi ne pomeni sklep o ustavitvi postopka DIN na podlagi 140.a člena ZDavP-2, saj po vsebini ni in tudi ne more postati materialno pravnomočen, plačnik davka pa s pravnimi sredstvi zoper njega ne more ugovarjati pravilnosti in zakonitosti obračunanega davčnega odtegljaja. Zato pri uporabi možnosti iz 140.a člena ZDavP-2 ne gre za izjemo pravnomočno urejenega pravnega razmerja, ki bi izključevala pravico zahtevati vračilo davka na podlagi 97. člena ZDavP-2.

10.Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o neenakem obravnavanju zavezancev, ki jim je je bila izdana odmerna odločba, v primerjavi s tistimi, ki so predložili obračun davka na podlagi 140.a člena ZDavP-2, ki naj bi nastalo ob razlagi 97. člena ZDavP-2, kot izhaja iz zgornjih stališč Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča. Oboji lahko namreč iz razloga spremenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča zahtevajo vračilo preveč plačanega davka - prvi z izrednim pravnim sredstvom, drugi pa na podlagi 97. člena ZDavP-2. Če bi zavezanec ugovarjal davku, ki izhaja iz revidentkinih ugotovitev v DIN, bi mu bila izdana odločba na podlagi 141. člena ZDavP‑2. V tem primeru bi imel poleg pravice do pritožbe, tudi možnost uporabe izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici iz 88. člena ZDavP-2. Očitna kršitev materialnega zakona v smislu drugega odstavka te določbe je v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča namreč podana tudi, če odmerna odločba temelji na pravnem stališču, ki je v nasprotju z razlago materialnega zakona, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče. To pa je prav razlog za uporabo 97. člena ZDavP-2, za katero se v obravnavani zadevi zavzema tožnica.

11.Prav tako je treba zavrniti argument revidentke, da uporaba možnosti iz 140.a člena ZDavP-2 po vsebini pomeni posebno obliko poravnave med strankama, ki bi hkrati pomenila tudi odpoved vsem nadaljnjim pravnim možnostim, s katerimi bi davčni zavezanec lahko uveljavljal vračilo davka, ki ga je obračunal in plačal nepravilno, torej v višini, ki presega njegovo zakonsko določeno obveznost. Res je sicer, da zavezanec v primeru uporabe možnosti predložitve davčnega obračuna oziroma popravljenega davčnega obračuna na tej podlagi pridobi možnost uporabiti nižjo obrestno mero, vendar ni mogoče spregledati, da je moral v celoti slediti stališčem davčnega organa iz zapisnika o DIN in torej sprejeti celotno davčno obveznost, ki jo je davčni organ enostransko ugotovil ob presoji dejstev ter uporabi predpisov v javnem interesu. Tudi taka obveznost pa je lahko temeljila na napačni pravni razlagi davčnega organa in je torej davčni zavezanec obračunal in plačal obveznost v nasprotju z zakonom. Da bi bila (zgolj) njemu odvzeta možnost uveljaviti vračilo davka bi bilo z vidika zgoraj navedenih izhodišč nesprejemljivo, še posebej zato, ker je utemeljeno mogoče pričakovati, da bi naknadno spremenjena stališča sodne prakse, ki bi odstopala od razlag davčnih organov, praviloma vodila do nižje in ne višje odmere davčne obveznosti.

12.Takšna razlaga vzpostavlja tudi načelno enakost s položajem revidentke z vidika možnosti odmere oziroma vračila davka znotraj zastaralnih rokov. Pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti (prvi odstavek 125. člena ZDavP‑2), pravica zavezanca za davek do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, pa prav tako v petih letih od dneva, ko ga je plačal oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati (četrti odstavek 125. člena ZDavP-2).

Odgovor na revizijsko vprašanje

25.Glede vse navedeno se odgovor na revizijsko vprašanje glasi, da je ob ustavno skladni razlagi 97. člena ZDavP-2 v primeru obračuna in plačila davka, ki presega zakonsko določene davčne obveznosti, mogoče zahtevati tudi vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku DIN po 140.a členu ZDavP-2. Taka nezakonitost pa lahko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, torej predpisov o obdavčenju.

Uporaba v obravnavani zadevi

26.To v obravnavanem primeru pomeni, da bi morala revidentka o tožničinem zahtevku za vračilo plačanega davka odločiti z vračilno odločbo, s katero bi utemeljenost zahteve presojala po vsebini, ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča iz sodbe X Ips 61/2021. Če bi ugotovila, da je bil davek obračunan in plačan v previsokem znesku, bi morala s takšno odločbo ugotoviti preplačilo, če pa bi ocenila, da ne, pa zahtevek zavrniti. Ker je izpodbijana sodba po obrazloženem torej pravilna in zakonita (četudi iz delno drugačnih razlogov od tistih, ki jih je navedlo Upravno sodišče), je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

27.O stroških postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP, po kriteriju uspeha strank glede na izid odločitve o glavnem zahtevku - ker revidentka z revizijo ni uspela, mora tožnici povrniti z njo povezane stroške.

28.Te je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Izhajalo je iz predpostavk, da znaša vrednost točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), da gre za ocenljivo zadevo iz prve alineje 1. točke tar. št. 34, katere vrednost storitve se določi po 1. točki tar. št. 19, da znaša vrednost predmeta 238.414,39 EUR oziroma 397.357 točk in da znaša vrednost storitve po 1. točki tar. št. 19 OT 1.700 točk. Upoštevaje navedeno je tožnici za odgovor na revizijo priznalo 2.550 točk (5. točka tar. št. 34 OT), za zastopanje na naroku 1.700 točk (prva alineja 3. točke tar. št. 34 OT), za materialne stroške 52,5 točk (2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1% od presežka nad 1.000 točk, kot to določa tretji odstavek 11. člena OT) ter za odsotnost iz pisarne v času potovanja 40 točk (četrti odstavek 6. člena OT), skupno torej 4.342,5 točk oziroma 2.605,5 EUR. Z 21,5 EUR kilometrine (0,43 EUR za vsak prevožen kilometer; drugi in tretji odstavek 10. člena OT v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja) in 22% DDV je to 3.204,94 EUR.

29.Revidentka mora tožnici navedene stroške povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Glasovanje

30.Senat Vrhovnega sodišča, ki je naveden v uvodu te sodbe, je odločitev sprejel z dvema glasovoma proti enemu. Za sprejeto odločitev sta glasovala vrhovna sodnika dr. Erik Kerševan in Andrej Kmecl.