Jedro

Ker zasebni tožilec odloga ali obročnega plačila sodne takse ni predlagal, se sodišču prve stopnje s tem utemeljeno ni bilo treba ukvarjati.

Na zasebnem tožilcu kot prosilcu za oprostitev plačila sodne takse je tako trditveno kot dokazno breme, da izkaže upravičene razloge, ki bi sodišču omogočali sklepanje, da obstajajo razlogi iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1.

Izrek

Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zasebnega tožilca A. A. za oprostitev plačila sodnih taks.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa „toženi stranki“ v plačilo naloži potrebne stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pooblaščenec neutemeljeno uveljavlja „bistveno kršitev določb postopka“ z navedbami, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks, medtem ko o prošnji za odlog ali obročno plačilo sploh ni odločalo. Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v prvem odstavku 12. člena jasno določa, da o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke. Ker zasebni tožilec odloga ali obročnega plačila sodne takse ni predlagal, se sodišču prve stopnje s tem utemeljeno ni bilo treba ukvarjati. Tudi sicer pa je v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje določno in tehtno ocenilo, da s takojšnjim plačilom sodne takse v višini 360,00 EUR ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se zasebni tožilec preživlja, zlasti upoštevaje podatke o razpoložljivem stanju na njegovem transakcijskem računu, ki je na dan 31. 1. 2021 znašalo 1.651,22 EUR.

5. Prav tako neutemeljeno pooblaščenec zatrjuje „bistveno kršitev določb postopka“ z očitkom sodišču prve stopnje, da o prošnji zasebnega tožilca ni odločalo na podlagi dejansko obstoječih okoliščin, temveč na podlagi ugibanj in hipotetičnega razmišljanja, saj oddaja nepremičnin v najem predstavlja negotovo bodoče dejstvo, ki nima podlage v dejanskem stanju. Ob tem pooblaščenec v bistvenem še navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno oziroma zmotno, saj pri odločanju ni upoštevalo, da gre za zaščiteno kmetijo in da imajo vse nepremičnine predznamovano hipoteko, kar pomeni, da ne gre za hitro unovčljivo premoženje.

6. Pooblaščenec nima prav. Prezre, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi povsem konkretnih podatkov, v okviru katerih je ob upoštevanju določbe šestega odstavka 11. člena ZST-1 pravilno ugotovilo, da zasebni tožilec sicer izpolnjuje dohodkovni kriterij za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči (zato je pooblaščenčevo vnovično in obširno poudarjanje dohodkov zasebnega tožilca odveč), ne izpolnjuje pa premoženjskega kriterija. Slednje je sodišče prve stopnje (po ugotovitvi, da je zasebni tožilec lastnik enajstih nepremičnin) pravilno utemeljilo zlasti na podlagi vrednosti stanovanjske hiše na nepremičnini parc. št. ..., k.o. ..., v kateri zasebni tožilec ne živi in posplošena vrednost katere (29.640,39 EUR) presega znesek 19.304,64 EUR. Šele na tej podlagi je sodišče prve stopnje skladno s tretjim odstavkom 12.a člena ZST-1 presojalo možnosti razpolaganja zasebnega tožilca s tem premoženjem in v odsotnosti kakršnihkoli navedb o tem, zakaj nepremičnin ne bi mogel oddati v najem, utemeljeno izpostavilo možnost unovčenja premoženja z njegovo oddajo v najem. Višje sodišče ugotavlja, da je zasebni tožilec šele v obravnavani pritožbi podal navedbe v zvezi z okoliščinami, zakaj svojega premoženja naj ne bi mogel oddati v najem. Posplošene in neizkazane navedbe o tem, da gre za zaščiteno kmetijo, kakor tudi obširne navedbe o lastnostih in stanju nepremičnin (dostopnost terena, težavnost košnje travnatih površin, neustreznost gozda za sečnjo in uporaba stanovanjske stavbe), ki bi naj zasebnemu tožilcu onemogočale oddajo nepremičnin v najem, tako predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih ni dopustno upoštevati (četrti odstavek 369. člen ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), zato z njimi pooblaščenec ne more izpodbiti pravilnih in argumentiranih zaključkov sodišča prve stopnje. Na zasebnem tožilcu kot prosilcu za oprostitev plačila sodne takse je namreč tako trditveno kot dokazno breme, da izkaže upravičene razloge, ki bi sodišču omogočali sklepanje, da obstajajo razlogi iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1. Kar zadeva pritožbene navedbe glede vpisane hipoteke, pa je zgolj pripomniti, da je sodišče prve stopnje to okoliščino ustrezno upoštevalo in v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi pojasnilo.

7. Neutemeljeno pooblaščenec sodišču prve stopnje še očita, da je zanemarilo dejstvo, da zasebni tožilec redno uporablja nepremičnino, na kateri se nahaja stanovanjska stavba, zaradi česar se ta ne sme upoštevati pri presoji kriterijev za oprostitev plačila sodnih taks. S takšnimi pritožbenimi navedbami pooblaščenec očitno meri na nepremičnino parc. št...., k.o. ..., katero pa je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo in upoštevalo na način, pojasnjen v točkah 8 in 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ugotovitev sodišča prve stopnje pooblaščenec zato ne more omajati z golimi pritožbenimi navedbami o uporabi nepremičnine s strani zasebnega tožilca. Med drugim namreč prezre, da se v skladu s 1. točko prvega odstavka 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Nič od tega zasebni tožilec, ki ima stalno prebivališče prijavljeno na drugem naslovu, ne zatrjuje, medtem ko posplošene pritožbene navedbe o uporabi nepremičnine navedenemu pogoju ne morejo zadostiti. V tej zvezi podane pritožbene navedbe, da nepremičnina ni primerna za oddajo v najem, ker jo zasebni tožilec uporablja, in sicer v obdobju, ko je potrebno izvesti posamezna dela na kmetiji in ko se želi spočiti, pa ne vzdržijo resne presoje.

8. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Sodna taksa zaradi neuspešne pritožbe ni bila odmerjena, ker se v postopku odločanja o predlogu za oprostitev ali odlog plačila sodnih taks sodna taksa ne plača (četrti odstavek 10. člena ZST-1).