Jedro

Ali je prav toženec opravil nakupe, ni bistveno, glede na to, da se je toženec s pogodbo o uporabi plačilnih kartic zavezal, da bo nakupe, ki bodo opravljeni s temi karticami, tudi plačal. Nedvomno je toženec že v zamudi s plačilom svoje denarne obveznosti, zato mora plačati tudi zamudne obresti od zapadlosti do plačila. Obveznost plačila nakupov je nastala že v trenutku, ko je (uporabnik) prejel blago oziroma storitev (Splošna pravila uporabe plačilnih kartic), torej neodvisno od prejema obračunov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57804/2012 z dne 24. 4. 2012 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka v celoti, v tretjem odstavku izreka pa za izvršilne stroške v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2012 dalje do plačila; razveljavi pa se v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2012 dalje do plačila in se v tem delu zahtevek zavrne; odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 3.344,20 EUR pravdnih stroškov, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati predloga toženca in njegovega pooblaščenca za preložitev naroka dne 6. 9. 2013. Predloga sta bila podana pravočasno, za dejstvo, da se toženec ni mogel udeležiti naroka, pa je bilo predloženo tudi ustrezno dokazilo. Glede na to, da je bilo predvideno zaslišanje toženca, bi sodišče narok moralo preložiti, ker ga ni, je kršilo načelo enakopravnosti strank, tožencu pa je tudi odvzelo možnost izjaviti se o zahtevku, kršilo pa je tudi načelo kontradiktornosti. Sicer pa o tem v sodbi sploh ni razlogov. Tožnik ni dokazal, da je nakupe dejansko opravil toženec, saj ni predložil nobene listine, na kateri bi bil njegov podpis. Na listinah, ki jih je predložil tožnik, gre le za izpise, ki jih je napravil on sam, ne kažejo pa dejanskih nakupov s strani toženca. Povsem jasno je, kaj je mislil z navedbo glede DDV – da ni jasno, ali vtoževani znesek vsebuje DDV ali ne, in bi se sodišče do tega moralo opredeliti. Sodišče se ni v ničemer opredelilo do njegovih navedb v zvezi z obračunoma zamudnih obresti, v tem delu se sodbe ne da preizkusiti. V posledici je napačna odločitev tudi glede povrnitve pravdnih stroškov.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti ne ostalih tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče sprejema in jih ne ponavlja. Glede na pritožbene trditve pa še dodaja:

6. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 6. 9. 2013 je jasno razvidno, zakaj sodišče prve stopnje naroka ni preložilo (zapisnik si tudi toženec lahko kadarkoli vpogleda – 150. člen ZPP). Sodišče prve stopnje na naroku ni nameravalo zaslišati toženca in so drugačne pritožbene navedbe protispisne, zato je pravilno in zakonito zaključilo, da toženčeva prisotnost, upoštevaje tudi dejstvo, da ima pooblaščenca, ni bila potrebna. Predlog za preložitev je podal tudi pooblaščenec toženca, zaradi udeležbe na drugih obravnavah, pri čemer za te druge obravnave ni predložil nobenega dokaza, zato tudi njegov predlog ni bil upravičen predlog. Pravilno in zakonito je sodišče prve stopnje narok opravilo (115. člen ZPP).

7. Tudi za pritožbo ni več sporno, da so bili vsi nakupi opravljeni s karticami, ki so bile knjižene na toženca. Ali je prav toženec opravil nakupe ni bistveno, glede na to, da se je toženec s pogodbo o uporabi (P.) plačilnih kartic zavezal, da bo nakupe, ki bodo opravljeni s temi karticami, tudi plačal. Nedvomno je toženec že v zamudi s plačilom svoje denarne obveznosti, zato mora plačati tudi zamudne obresti od zapadlosti do plačila, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da je obveznost plačila nakupov nastala že v trenutku, ko je (uporabnik) prejel blago oziroma storitev (Splošna pravila uporabe plačilnih kartic, kot jih citira sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve), torej neodvisno od prejema obračunov, zato ni bila relevantna trditev toženca, v pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2012, da obresti ni dolžan plačati, ker tožnik ni predložil dokaza, da so bili računi izdani na njegovo ime (kaj drugega v zvezi z obračunom obresti toženec ni zatrjeval). V isti vlogi je tudi trdil, da iz obračunov ni razvidno „ali se s samimi zneski upošteva tudi DDV“, pri čemer je sodišče prve stopnje povsem upravičeno izpostavilo, da je takšna trditev nekonkretizirana in ni jasno „na kaj je toženec s svojim ugovorom meril“, zato na takšno trditev sodišče ni moglo odgovoriti. Sicer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je iz obračunov razvidno, da je bil DDV obračunan (priloge A29 do A46), kjer pa ni bil, pa je to tudi zapisano (prilogi A49, A50).

8. Pravilno in zakonito je tako sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen delno glede izvršilnih stroškov) ugodilo (125. člen v zvezi z 9. členom OZ, 378. člen OZ).

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne stroške, zato jih tudi tožnik nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).