Jedro

Prelom desne nadlahtnice z 2 mesečnim nošenjem kotnega mavca in za 15 % zmanjšano gibljivostjo desnega komolca in grobe moči desne roke - ocena primernosti denarne odškodnine za negmotno škodo zaradi fizičnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 82.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je upoštevalo delež tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo v višini 1/4. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožencu naložilo, da mora poleg dosojenega zneska plačati tožniku še 45.000,00 SIT. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno, v celoti pa je zavrnilo kot neutemeljeno toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v preostalem delu.

Toženec je proti tej sodbi vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj jo revizijsko sodišče ustrezno spremeni z znižanjem odškodnine. Zatrjuje, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi najmanj v višini 1/2, poleg tega pa je odškodnina zaradi fizičnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoko odmerjena. Nezadovoljen je tudi z odločitvijo o pravdnih stroških.

Tožnik je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Podlaga za toženčevo odškodninsko odgovornost je v določbi 1. odstavka 154. člena ZOR, pri čemer je zaradi očitane soodgovornosti tožnika treba uporabiti določbo 205. člena v zvezi s 1. odstavkom 192. člena ZOR. Oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ugotovljena dejanska podlaga nižjima sodiščema ni dopuščala sklepanja o višjem deležu tožnikove soodgovornosti od 1/4. Vstop tožnika na toženčev svet in vile v tožnikovih rokah so sicer lahko izzvale toženca k agresivnejšemu ravnanju, vendar njegove odgovornosti ne morejo tako opazno znižati, da bi tožnik sam za nastalo škodo odgovarjal več kot do 1/4. Razmerje odgovornosti v odnosu, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, je sprejemljivo zaradi tožnikove izrazite napadalnosti. Sprememba pravne presoje, ki jo predlaga revizija, bi torej ne imela podlage v ugotovljenem dejanskem stanju.

Pravilna je tudi odločitev o višini odškodnine. Sodišče druge stopnje je ob dejanski podlagi, ugotovljeni na prvi stopnji, dalo večji poudarek dejstvu, da je tožnik imel kar dva meseca desno roko v kotnem mavcu, kar predstavlja veliko nevšečnost, posebej zaradi kasnejšega razgibavanja in spremljajočih težav. Ob sicer pravilnem vrednotenju škode zaradi bolečin ob dogodku in kasneje je ta okoliščina tako tehtna, da je omogočila zvišanje na prvi stopnji dosojene odškodnine od 40.000 SIT na 80.000 SIT. Utemeljeno je bila zvišana tudi odškodnina zaradi škode kot posledice duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti (od 60.000 SIT na 80.000 SIT). Razloge sodbe sodišča druge stopnje, da je tožnik postal zaradi omejene gibljivosti desne podlehti, omejene gibljivosti desnega komolca lažje stopnje in zmanjšane grobe moči stiska desne roke 15 % invalid, je treba povezovati z dejanskim sklepanjem sodišča prve stopnje, temelječim na izvedenskem mnenju, da se navedeni odstotek nanaša na povečan trud in čas, ki ga mora tožnik vlagati za dosego enakih delovnih rezultatov kot pred poškodbo. Dejanska podlaga, iz katere izvira navedba citiranega odstotka, torej ne utemeljuje ocene o invalidnosti, vendar pa gre kljub temu za v odstotkih konkretizirano telesno prikrajšavo, ki tožniku povzroča duševne bolečine zaradi povečanih naporov.

Sicer pa ob odločitvi o glavni stvari ni mogoče vložiti revizije proti odločitvi sodišča o stroških postopka. Takšna sodna odločba se vedno šteje za sklep (5. odstavka 125. člena ZPP), zaradi česar je treba revizijo v tem obsegu presojati v okviru določbe 400. člena ZPP. Zahteva za vrnitev pravdnih stroškov je akcesorne narave, saj je ni mogoče uveljavljati samostojno. Zato odločba o pravdnih stroških ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Revizije v tem obsegu torej ni mogoče obravnavati.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).