Jedro

Pritožbi je pritrditi v navedbah o zmotni uporabi materialnega prava pri odločitvi o pričetku teka zamudnih obresti od izvršilnih stroškov, ker so te prisojene od naslednjega dne od izdaje sklepa o izvršbi dalje, čeprav so v predlogu za izvršbo zahtevane, in tako tudi odmerjene v sklepu o izvršbi, od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje, kar je tudi materialnopravno pravilno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba se glede izvršilnih stroškov v znesku 71,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2013 dalje do plačila razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prave stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi nalog o plačilu v sklepu o izvršbi VL 71217/2013 z dne 10.5.2013 tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 6.888,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2013 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 71,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2013 dalje do plačila, ter pravdne stroške v znesku 1.102,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo ustrezno spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožeča stranka svoje navedbe na ugovor tožene stranke popravila šele na naroku za glavno obravnavo, na katerem je predložila tudi več dokaznih listin, katere je šteti za prepozne in jih sodišče ne bi smelo upoštevati in nanje opreti svoje odločitve. Po prepričanju pritožbe tožeča stranka ni dokazala zneska 438,33 EUR obračunanih zamudnih obresti na dan 21.9.2012. Iz njenega izračuna teh obresti namreč ne izhaja, od katerih zneskov so zamudne obresti računane in to tudi ni pojasnjeno, ampak se šteje za nesporno. Tudi sicer vse obresti tečejo od 25.9.2012, iz obračunov v spisu pa izhaja, da so zamudne obresti zaračunane do 21.9.2012. Glede zamudnih obresti v znesku 295,74 EUR na dan 23.4.2013 iz dokazov v spisu ni jasno, na kaj se nanašajo. Prav tako iz dokaznih listin ni razvidno, niti ni pojasnjeno, zakaj je tožeča stranka upravičena do 3,57 EUR DDV-ja. V izpodbijanem sklepu ni obrazložitve glede izvršilnih stroškov v višini 71,00 EUR, čeprav je tej višini tožena stranka ugovarjala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, zamudne obresti od izvršilnih stroškov pa so priznane od 11.5.2013, kar je od naslednjega dne po izdaji sklepa o izvršbi, to pa je materialnopravno zmotno. Pravdni stroški v izpodbijani sodbi niso obrazloženi in odločitve v tem delu ni možno preizkusiti.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Res je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno in argumentirano oporekala odmerjenim izvršilnim stroškom v sklepu o izvršbi, ker se z njimi ni strinjala, saj jih je sodišče priznalo, ne da bi jih upnik izkazal, kar zlasti velja za priglašenih 50,00 EUR za pripravo predloga. Sodišče o tem ugovoru oziroma nasploh glede odmerjenih izvršilnih stroškov v sklepu o izvršbi v izpodbijani sodbi ni podalo nobenega razloga, posledično čemur se pravilnosti odločitve v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbi je pritrditi tudi v navedbah o zmotni uporabi materialnega prava pri odločitvi o pričetku teka zamudnih obresti od izvršilnih stroškov, ker so te prisojene od naslednjega dne od izdaje sklepa o izvršbi dalje, čeprav so v predlogu za izvršbo zahtevane, in tako tudi odmerjene v sklepu o izvršbi, od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje, kar je tudi materialnopravno pravilno.

6. V preostalem delu je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse navedbe pravdnih strank in z njihove strani predlagane in predložene dokaze, tudi podane in predložene na glavni obravnavi dne 6.2.2014. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, je sodišče na naroku opozorilo pravdni stranki na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, po kateri morajo stranke najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in ponuditi dokaze ter se izjaviti o navedbah nasprotne stranke. Narok 6.2.2014 je bil prva in edina glavna obravnava v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je sicer s pozivom z dne 26.11.2013 res pozvalo stranki, da v roku petnajst dni podata morebitne navedbe z dokazili, ker po tem roku danih navedb in dokazil ne bo upoštevalo. Vendar po petem odstavku 286. a člena ZPP lahko sodišče upošteva tudi navedbe in dokaze, podane po danem roku, če presodi, da njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Z opozorilom na glavni obravnavi, da stranki podata morebitne navedbe in predlagata dokaze do konca te obravnave, je sodišče prve stopnje očitno presodilo, da dodatne navedbe in dokazi ne bodo zavlekli reševanja spora in jih je zato utemeljeno upoštevalo.

7. Ko šteje sodišče prve stopnje za dokazano višino zamudnih obresti v znesku 438,33 EUR na dan 21.9.2012 in v znesku 295,74 na dan 23.4.2013, se opre na dokazne listine v prilogi A15, o čemer poda razloge v drugem odstavku na peti strani izpodbijane sodbe. Tako dokazno oceno pritožbeno sodišče sprejema za pravilno, saj dokazov, ki bi temu oporekali, v spisu ni. Iz vseh teh listin je razvidno, od katerega zneska glavnice so zamudne obresti računane (glej predzadnji odstavek na vseh 20-ih računih v prilogi A15), obresti v znesku 438,33 EUR pa so izračunane na dan 21.9.2012, čeprav je bil datum plačila 25.9.2012, torej še pozneje. Glede obresti v znesku 295,74 EUR pa je celoten izračun le teh razviden iz prve strani dodatnega obračuna obresti v prilogi A15. 8. Utemeljenost terjatve glede zneska 3,57 EUR DDV-ja je sodišče prve stopnje pravilno štelo zato, ker tožena stranka vtoževani terjatvi v tem delu v postopku pred sodiščem prve stopnje ni opredeljeno oporekala, v kolikor pa ji oporeka v pritožbi, je to skladno prvemu odstavku 37. člena ZPP neupoštevna pritožbena novota, ker ni izkazano, da teh navedb tožena stranka ne bi mogla podati že v postopku na prvi stopnji.

9. Odmera pravdnih stroškov je pojasnjena v zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je naveden uspeh strank v postopku, skupen znesek odmerjenih stroškov in pravna podlaga za njihovo odmero na podlagi podatkov v spisu. To so razlogi, s katerimi se pravilnost odmere da preizkusiti. Navedba pravne podlage namreč omogoča preizkus materialne pravne pravilnosti odmere po temelju in po višini. Iz podatkov v spisu, konkretno iz priglašenih stroškov tožeče stranke na glavni obravnavi, pa so razvidni s strani stranke v povrnitev zahtevani stroški.

10. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke, v kolikor je ta utemeljena (glede izvršilnih stroškov in zamudnih obresti od njih) ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), medtem ko je pritožbo v preostalem, neutemeljenem delu zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj o izvršilnih stroških ponovno odloči, pri čemer pred tem ni potrebno opraviti nove glavne obravnave. Ob ponovni odločitvi mora podati takšne razloge, s katerimi bo možno preizkusiti pravilnost odločitve. Čeprav je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev o glavni stvari, je razveljavilo izpodbijano sodbo v tako minimalnem delu, da to ni imelo za posledico poseganja v odločitev o dosedanjih stroških v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.