Jedro

Pri inšpekcijskem ukrepu po 73. členu ZUN je predmet presoje le okoliščina, ali tožnik ima ali pa nima za poseg v prostor ustrezno dovoljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2983/97-8 z dne 30.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 27.10.1997. Z njo je tožena stranka delno ugodila tožnikovi pritožbi zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota M. z dne 17.6.1996, s katero je v 1. točki izreka določeno, da mora tožnik kot investitor do dne 14.7.1996 na svoje stroške odstraniti montažne stene pri proizvodnih prostorih v tlorisni izmeri 3.50 m x 2.50 m, vključno s pomičnimi dvižnimi vrati (prostor za pečenje mesnih izdelkov) in v izmeri 8.00 x 3.60 m, vključno s hladilnimi vrati, vse višine 3 m, katere je postavil na zemljišču s parc. št. 2361 k.o. T., brez lokacijskega dovoljenja, ter vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje. V izreku pod točko 2 je določeno, da za navedeni objekt veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Pod točko 3 je odločeno, da če investitor do 14.7.1996 ne bo opravil naloženega dejanja, bo to opravilo pooblaščeno podjetje. V 4. točki izreka je določeno, da bo stroške postopka plačal investitor na podlagi posebnega sklepa, v 5. točki izreka pa, da pritožba ne zadrži izvršitve. Tožena stranka je odpravila 2. točko izreka prvostopne odločbe in jo nadomestila z novo 2. točko, v kateri je konkretizirala prepovedi, v ostalem je pritožbo zavrnila. Odločitev utemeljuje z določilom 73. členom ZUN, po katerem organ urbanistične inšpekcije na stroške investitorjev odredi, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, v primeru, da se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o priglasitvi del. Na podlagi podatkov v spisu in zapisnika o opravljenem pregledu z dne 19.5.1996 je bilo ugotovljeno, da je tožnik na navedeni parceli zgradil steni in vrata, za kar bi moral, skladno z določilom 50. člena ZUN, pred posegom v prostor pridobiti lokacijsko dovoljenje. Zavrača pritožbeni ugovor tožnika, da je že zaprosil za lokacijsko in gradbeno dovoljenje. To ga ne opravičuje. Dovoljenje bi moral dobiti še pred posegom. Če organ ni izdal zaprošenega lokacijskega dovoljenja, bi lahko tožnik vložil pritožbo zaradi molka organa, česar pa ni storil. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke zakonita. Sodišče, sklicujoč se na določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), sledi utemeljitvi izpodbijanega akta. Zato v obrazložitvi sodbe ne ponavlja razlogov. Poudarja, da je v zadevi bistveno, da je tožnik posegel v prostor brez ustreznega dovoljenja - bodisi lokacijskega dovoljenja, bodisi odločbe o priglasitvi del. To pa je bilo v upravnem postopku nesporno ugotovljeno.

Tožnik v pritožbi navaja, da gre za montažni objekt. Tožena stranka zato zmotno napotuje na pridobitev lokacijskega dovoljenja. Sicer pa je postopek za izdajo ustreznega dovoljenja sprožil vendar se je njegova vloga (spis) očitno izgubila. Veljati bi moralo načelo enakosti v postopku. Če mora v ustreznemu roku pribaviti ustrezno dovoljenje, bi moralo biti v enakem roku odločeno tudi o njegovih vlogah, ne pa da se te izgubijo in se ne obravnavajo štiri leta.

Ravnal je v samopomoči, sicer bi mu nastala ogromna gospodarska škoda. Zaposluje namreč številne delavce, ki bi na ta način izgubili zaposlitev. S temi vprašanji se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Vprašanje, ali gre za priglasitev ali pa je potrebno lokacijsko in gradbeno dovoljenje, je predhodno vprašanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik izvedel navedeni poseg v prostor in da zanj nima ustreznega in veljavnega upravnega dovoljenja. Pri tem je sodišče prve stopnje tožniku pravilno pojasnilo, da pri odločanju o inšpekcijskem ukrepu niti ni pomembno, kakšno dovoljenje je potrebno, temveč je bistveno, da je bil poseg v prostor upravljen brez ustreznega dovoljenja. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo zavrnilo s sklicevanjem na 1. odstavek 59. člena ZUS.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Že tožena stranka je sodišču pravilno pojasnila (te razloge pa smiselno povzema tudi izpodbijana sodba), da lahko tožnik v primeru molka ravna po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, ki urejajo molk organa. Da je tožnik tako ravnal pa v pritožbi niti ne zatrjuje, sicer pa ko gre za inšpekcijski ukrep, v zadevi to niti ni bistveno, saj gre za dva ločena in različna postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.