Jedro

Tožena stranka je kot imetnik stavbe objektivno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ko mu je na roko s fasade stavbe padla plošča, in to ne glede na dejstvo, da se je tožnik v trenutku nesreče nahajal ob avtu, ki je bil parkiran na nedovoljenem mestu. Takšno ravnanje bi namreč tožena stranka morala pričakovati, saj so tudi drugi kurirji parkirali na istem mestu, nesreči pa bi se lahko izognila ali da bi bolje pritrdila plošče na fasado ali da bi preprečila parkiranje ob stavbi – na primer s postavitvijo zabojev ali palic. Le v tem primeru bi ravnala dovolj skrbno. Parkiranje na mestu, ki za to ni predvideno, namreč nikakor ni primerljivo z dolžnostjo imetnika stavbe, da zavaruje mimoidoče pred padajočimi predmeti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da se v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2007 do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine v višini 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2006 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine v višini 10.000,00 EUR od 21. 1. 2006 do 30. 1. 2007) se zavrne.

2. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 789,13 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 70,22 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2006 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (1. točka izreka) in odločilo, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 912,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del in zoper odločitev o stroških postopka v navedeni sodbi (2. odstavek 1. točke in 2. točka izreka) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo bistveno prenizko odškodnino glede na naravo in težo poškodb, ki jih je utrpel, intenzivnost in trajanje fizičnih in psihičnih bolečin ter številne nevšečnosti, ki so spremljale dolgotrajno zdravljenje, trajne posledice in intenziven strah. Sodni izvedenec prof. dr. J.P., dr. med., specialist kirurg in travmatolog je večino težav bagateliziral. V izvedenskem mnenju se je skliceval na ultrazvočno preiskavo, ki je tožnik ni opravil, ker ga niti osebni zdravnik niti lečeči zdravnik nista ustrezno pozvala in opozorila na morebitne posledice. Poleg tega izvedensko mnenje ni obrazloženo v delu, v katerem se ocenjuje zmanjšanje življenjskih aktivnosti, sodni izvedenec se ni izjavil v zvezi s posledicami, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi, niti do dejstva, da zaradi bolečin ni sposoben za delo kurirja. Delodajalec mu je priskrbel novo zaposlitev, v kateri opravlja lažja dela, vendar popoldne in ponoči, dela žigosanja poštnih pošiljk je duhamorno in slabše plačano. Obravnavana nesreča pri delu je povzročila težave s hrbtenico, glede katerih bi moral sodni izvedenec pridobiti ustrezno dokumentacijo oziroma bi moral k sodelovanju pri izdelavi izvedenskega mnenja pritegniti specialista ortopeda. Gibljivost poškodovanega ramenskega sklepa in zapestja bistveno odstopa od normale, ob škodnem dogodku se je prestrašil, bil je zaskrbljen za izid zdravljenja. Sodni izvedenec je prenizko ocenil zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ker ni upošteval, da ni sposoben opravljati številnih vsakodnevnih aktivnosti, ker se hitro utrudi, ter da je moral zamenjati zaposlitev, ker ni mogel dvigovati težjih bremen. Pred nesrečo pri delu ni imel zdravstvenih težav, po nesreči pa ni sposoben niti za enostavne aktivnosti, za številna domača opravila najema tujo delovno silo, kar je povezano s precejšnjimi materialnimi stroški Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo odškodnine za materialno škodo, ni upoštevalo, da taksisti običajno ne izdajajo računov in da se je tožnik prijateljem, sorodnikom in znancem za pomoč moral oddolžiti na ustrezen način, največkrat z nakupom daril. Poleg tega je zmotno odločilo o stroških postopka, ker ni upoštevalo, da je s temeljem tožbenega zahtevka uspel v celoti in ker neutemeljeno ni priznalo stroškov za prvi razgovor z odvetnikom za sestavo odškodninskega zahtevka ter za sestavo nekaterih pripravljalnih vlog.

Tožena stranka se je pritožila (zoper ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka v navedeni sodbi) iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da ugotovitvi, da so bila parkirna mesta pred Ministrstvom za ... zasedena in da ni bilo mogoče parkirati z namenom izročanja pošiljk, temelji na izpovedi tožnika, ki ni bila preverjena z izvedbo ostalih dokazov. Ker je parkiral na prepovedanem mestu, bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je za škodo vsaj delno odgovoren oziroma bi moralo toženo stranko v celoti razbremeniti odgovornosti. Poleg tega ni upoštevalo, da je plošča s fasade padla zaradi višje sile – orkanskega vetra. Dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca meteorologa ni izvedlo, ampak je samo presodilo, da hitrost vetra ni povzročila padca plošče. Glede višine odškodnine je tožena stranka navedla, da je tožniku priznan previsok znesek za fizične bolečine, saj se med zdravljenjem ni ravnal po navodilih zdravnikov in ni opravil preiskav, na katere so ga napotili. Višini prisojene odškodnine za strah in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa tožena stranka v pritožbi ni ugovarjala.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke je tožnik predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Navedel je, da je sodišče prve stopnje utemeljeno in argumentirano verjelo izpovedi, s katero je pojasnil, kako je škoda nastala. Kljub temu, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki bi izpoved potrdile, očitek tožene stranke, da niso bili izvedeni predlagani dokazi, ni utemeljen. Stališče, da je tožnik sokriv za nastanek škode, nima osnove v izvedenih dokazih. Nastala je pri rutinskem opravilu, ki ga je izvajal vsaj stokrat letno. Ker je bilo prepovedano ustavljanje in parkiranje avtomobila pred glavnim vhodom Ministrstva za ... in ker je bilo dostavljanje pošiljk oteženo, je vedno parkiral na južni strani stavbe, približno šestdeset centimetrov od roba pločnika, oziroma vzporedno z ... ulico. Takšnega načina parkiranja nista prepovedala niti vojaška policija niti varnostniki. Po predaji pošiljk se je odpeljal po enosmerni izvozni poti okoli stavbe do izhodne rampe, s čimer je skrajšal pot in zmanjšal časovni termin zadrževanja na območju Ministrstva za ... V sporu so bili ugotovljeni vsi elementi, ki potrjujejo odgovornost tožene stranke, tožnika s Pravilnikom o hišnem redu v objektih ... z dne 12. 7. 2005 in s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah citiranega pravilnika pred spornim dogodkom ni nihče seznanil, omenjenih dokumentov ni dobil na vpogled, saj je šlo za predpise internega značaja, ki so bili namenjeni le delavcem Ministrstva za ... Tudi z dejstvom, da sta v neposredni bližini dve parkirni mesti, ki sta namenjeni kurirjem, ni bil seznanjen. Vozilo ni oviralo prometa, kot je razvidno iz fotografije št. 1. Promet na dvorišču Ministrstva za ... se odvija enosmerno, hitrost je omejena na dvajset kilometrov na uro. Na mestu, kjer je parkiral, ni nobene talne ali podobne oznake, ki bi prepovedala ustavljanje in parkiranje. Navedbe tožene stranke, da je plošča s fasade padla zaradi orkanskega vetra, so neutemeljene, saj v tem primeru ne bi padla navzdol na tožnika, ampak bi jo zanesel sunek vetra. Poleg tega je iz fotografije št. 3 razvidno, da je bila plošča v fasado vzidana v istem nivoju kot preostale plošče, tako da ni predstavljala ovire vetru. Sodišče prve stopnje tožniku za fizične bolečine ni priznalo previsoke odškodnine, pri tem so protispisne trditve tožene stranke, da so bile bolečine hujše, ker se ni ravnal po navodilih zdravnikov.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki sta jih uveljavljali stranki v pritožbah, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala, ko je 23. 1. 2006 s fasade stavbe Ministrstva za obrambo padla težka marmorna plošča. Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) določa, da je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, škodo povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odstavek 131. člena OZ). Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma izvajalec nevarne dejavnosti ne glede na krivdo (2. odstavek 131. člena OZ v povezavi s 150. členom OZ). Odgovornosti je prost, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (1. odstavek 153. člena OZ), če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena OZ). Deloma pa je imetnik prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (3. odstavek 153. člena OZ).

Posebni primeri odgovornosti so poleg opisanega splošnega pravila vsebovani v 156. do 163. členu OZ. Skladno s 159. členom OZ je za škodo, ki nastane, če s stavbe pade nevarno postavljena ali vržena stvar, odgovoren imetnik stavbe oziroma prostora, iz katerega je stvar padla.

V konkretnem primeru gre za objektivno odgovornost tožene stranke kot imetnika stavbe, s katere je padla plošča, ki je poškodovala tožnika. Tožnik se je v trenutku nesreče nahajal ob avtu, ki je bil parkiran na nedovoljenem mestu, kar pa ne vpliva na odgovornost za škodo oziroma ne pomeni, da je prispeval k nastanku škode. Tožena stranka bi takšno ravnanje tožnika glede na ugotovljena dejstva morala pričakovati. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika na naroku za glavno obravnavo dne 16. 4. 2008, ki je povzeta v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ugotovilo, da so drugi kurirji prav tako parkirali na mestu, na katerega je s fasade padla plošča. Za potrditev tega dejstva utemeljeno ni izvedlo drugih predlaganih dokazov (ni zaslišalo drugih kurirjev), saj tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je obstajala možnost in praksa parkiranja drugje. Poleg tega bi se tožena stranka lahko izognila posledicam – ali tako, da bi bolje pritrdila plošče na fasado ali da bi preprečila parkiranje ob stavbi – na primer s postavitvijo zabojev ali palic. Le v tem primeru bi ravnala dovolj skrbno. Parkiranje na mestu, ki za to ni predvideno, namreč nikakor ni primerljivo z dolžnostjo imetnika stavbe, da zavaruje mimoidoče pred padajočimi predmeti.

Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na višjo silo – orkanski veter, ki naj bi po navedbah v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi, povzročil padec plošče s fasade. Iz poročila o vremenu Ministrstva za okolje in prostor, Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 9. 3. 2007 izhaja, da so 23. 1. 2006 na merilnem mestu ... zabeležili pojav močnega vetra, kar je v zimskem času redko, vendar upoštevaje, da je bilo v letu 2006 devet dni s tako veliko ali večjo maksimalno močjo vetra, ni bilo nepričakovano. Tožena stranka bi morala ob gradnji stavbe oziroma ob vgradnji plošč v fasado računati z možnostjo takšnega vetra. Posledici – padcu plošče s fasade oziroma nesreči, ki jo je tožnik utrpel – pa bi se lahko izognila s skrbnejšo gradnjo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je za škodo, ki jo je tožnik utrpel, v celoti odgovorna tožena stranka. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je upoštevalo izpoved tožnika, predvsem pa mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke dr. J.P., dr. med., specialista kirurga in travmatologa, ki je obrazloženo, objektivno in temelji na pravilih znanosti in stroke. Za telesne bolečine in za strah je odmerilo primerno in pravično odškodnino, pri čemer je upoštevalo odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb.

Tožnik je izvedenskemu mnenju ugovarjal s pripravljalno vlogo z dne 2. 9. 2008 z navedbami, ki jih ponavlja v pritožbi. Kot dodatni dokaz je predlagal pridobitev dopolnitve izvedenskega mnenja, vendar pri predlogu na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12. 9. 2008 ni vztrajal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo dokazni predlog za umaknjen. Čeprav svoje odločitve v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno meni pritožba, saj je treba v obrazložitvi sodbe navesti le razloge o odločilnih dejstvih.

Dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca ortopeda, ki bi sodeloval pri izdelavi izvedenskega mnenja, je tožnik prvič podal v pritožbi, tako da skladno z določbo 1. odstavka 337. člena ZPP predstavlja nedovoljeno novoto in ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prisojeni znesek odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter za duševne bolečine zaradi strahu neskladen s sodno prakso. Zaradi škodnega dogodka dne 23. 1. 2006 je tožnik utrpel lažjo poškodbo vezi in sklepnih ovojnic v predelu levega ramenskega sklepa in levega komolca, opravil je deset pregledov v travmatološki ambulanti, osemnajst rentgenskih slikanj, tomografijo navikularne kosti, deset ambulantnih fizikalnih terapij in enajst pregledov pri osebnem zdravniku, šest mesecev je nosil imobilizacijo za levo zapestje. Trajne srednje hude telesne bolečine so bile izražene osem tednov, občasne hude bolečine štiri tedne, trajne lahke bolečine deset tednov, občasne lahke bolečine so še vedno prisotne. Prisojeni znesek 5.000,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino, saj je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako intenzivnost in trajanje bolečin kot potek in čas zdravljenja. Neutemeljen je očitek tožene stranke, da bi moralo prisoditi nižji znesek odškodnine zaradi neupoštevanja navodil zdravnikov, saj je edino navodilo, ki ga tožnik ni upošteval, napotitev na ultrazvočni pregled leve rame, kar ni vplivalo na potek zdravljenja, ampak le onemogoča razmejitev med trajnimi posledicami, ki jih je pustila poškodba mehkih delov, in trajnimi posledicami, ki izvirajo iz koreninskega živčnega draženja v predelu vratne hrbtenice.

Primerna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi strahu znaša 3.000,00 EUR, kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje, saj je bil pri tožniku ugotovljen krajši hud primarni strah, hud sekundarni strah, ki je bil izražen ob pregledu v specialistični ambulanti in ob dodatnih diagnostičnih preiskavah in lahek sekundarni strah ob ambulantni fizikalni terapiji in ob pregledih pri osebnem zdravniku. Po izvedenskem mnenju je bil tožnik srednje hudo zaskrbljen za izid zdravljenja približno pet mesecev, nato je bil do zaključka zdravljenja blažje zaskrbljen.

Je pa sodišče prve stopnje premalo upoštevalo, da je sodni izvedenec, kljub temu da tožnik ni opravil ultrazvočnega pregleda leve rame, kot posledico obravnavane nesreče ugotovil omejeno gibljivost v levem zapestju, zaradi česar je ocenil zmanjšanje življenjskih aktivnosti na 4 %, in da je tožnik izpovedal o omejeni gibljivosti v večji meri oziroma o nemožnosti dviga roke nad višino ramen, zaradi katere ne more plavati ali opravljati fizičnih del, v rokah na primer nima niti dovolj moči, da bi zaprl pipo. Zaradi posledic nesreče je tudi zamenjal zaposlitev. Upoštevaje navedeno pritožba utemeljeno opozarja, da je odmerjeni znesek 2.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizek. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje premajhno težo pripisalo subjektivnemu doživljanja zmanjšanja življenjskih aktivnosti in znaša pravična denarna odškodnina 3.000,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni utemeljen, saj težave, ki jih navaja tožnik, po izvedenskem mnenju ne izvirajo v celoti iz obravnavane nesreče. Takšno ugotovitev so potrdile opravljene meritve gibljivosti zapestja in rame, ki so pokazale skoraj enake rezultate za levo in desno stran telesa.

Glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je delno utemeljena pritožba tožnika, glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine pa je delno utemeljena pritožba tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo, da je dolžna tožena stranka odškodnino za nematerialno škodo plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zaključka zdravljenja dne 8. 8. 2006 do plačila. Ker zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zapadejo z nastankom zamude, to je ko povzročitelja škode oškodovanec prvič opomni na plačilo (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002, ki se pri opredelitvi zamude sklicuje na 299. člen OZ), je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dopisa z dne 31. 1. 2007, s katerim je uveljavljal odškodninski zahtevek.

Za ugotovitev dejstev, povezanih z domnevno številnimi prevozi s taksi vozili in obsežno plačano pomočjo pri vsakodnevnih opravilih, tožnik ni predlagal dokazov. Ker škode ni dokazal in ker višine odškodnine, ki jo je zahteval, niti ni obrazložil, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode utemeljeno zavrnilo. Nebistvene so navedbe v pritožbi tožnika, da taksisti običajno ne izdajajo računov, kot navedbe, da se je moral prijateljem in znancem za pomoč oddolžiti, med drugim z nakupom daril. Zaradi nesreče povečane stroške bi moral dokazati, ne pa le nespecificirano zatrjevati.

V zvezi z odločitvijo o stroških postopka sta delno utemeljeni obe pritožbi. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka, ki ga je pred tožbo naslovil na toženo stranko, in stroškov za sestavo pripravljalne vloge z dne 2. 9. 2008, s katero je podal pripombe k izvedenskemu mnenju in delno umaknil tožbo. Poleg tega ni upoštevalo, da je s pripravljalno vlogo delno umaknil tožbo, tako da je skrčil tožbeni zahtevek. Glede na tožbeni zahtevek po tožbi je njegov uspeh v postopku 21 %, glede na skrčeni tožbeni zahtevek pa 24 %. Poleg tega je za čas do delnega umika tožbe treba upoštevati višjo vrednost spornega predmeta. Skladno z navedenim je tožnik upravičen do 1000 točk za sestavo odškodninskega zahtevka, 1000 točk za sestavo tožbe, 1000 točk za prvi narok za glavno obravnavo, dvakrat 750 točk in enkrat 675 točk za sestavo treh pripravljalnih vlog, dvakrat 500 točk in 450 točk za pristop na tri naroke za glavno obravnavo, 150 točk urnine in 2 % (135,5 točk) materialnih stroškov. Poleg tega je upravičen do povrnitve stroškov sodne takse za sodbo in sodne takse za tožbo ter stroškov sodnega izvedenca, ob upoštevanju delnega uspeha v višini 21 % oziroma 24 % znašajo potrebni stroški postopka skupno 1.090,15 EUR.

Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo stroške za zastopanje v prenizkem znesku. Utemeljeno je priglasila 1000 točk za sestavo odgovora na tožbo, dvakrat 750 točk za dve pripravljalni vlogi, 1000 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, dvakrat 500 točk in 450 točk za pristop na nadaljnje naroke za glavno obravnavo, 150 točk urnine in 2 % (102 točki) materialnih stroškov, kar glede na delni uspeh v postopku v celoti pomeni znesek 1.879,28 EUR, do katerega je upravičena. Po pobotu je tako dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 789,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru morebitne zamude.

Pri odločanju o stroških postopka je pritožbeno sodišče upoštevalo določbo 2. odstavka 154. člena ZPP o načelu uspeha v postopku, določbo 1. odstavka 155. člena ZPP o povrnitvi potrebnih stroškov postopka in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03).

Pritožbeno sodišče je pritožbama delno ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je zvišalo prisojeni znesek odškodnine na 10.000,00 EUR (namesto 9.000,00 EUR), od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od 31. 1. 2007 (ne od 8. 8. 2006) do plačila, in tako da je znižalo znesek stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki ga je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, na 789,13 EUR (namesto 912,96 EUR).

Ker v preostalem niso bili podani razlogi, ki sta jih uveljavljali stranki v pritožbah oziroma na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem obsegu zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Tožniku je pritožbeno sodišče priznalo 125 točk za sestavo pritožbe, saj je njegov uspeh v pritožbenem postopku minimalen (3 % glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe) z materialnimi stroški (2 % ali 2,5 točke). Upoštevaje vrednost točke (0,459 EUR) in 20 % davka na dodano vrednost, je upravičen do povrnitve 70,22 EUR. O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker niso bili priglašeni.