Jedro

Ker spor v zvezi s predlogom za izrek ničnosti upravne odločbe ni spor, izražen v denarni vrednosti, že iz tega razloga ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazala s povzemanjem zakonskega besedila 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niti s pavšalno navedbo, da škodne posledice izpodbijane odločitve presegajo vrednost 20.000,00 EUR.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku dne 18. 1. 2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti se sklicuje na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 14. 2. 2007, s katerim je ta zavrgla revidentkin predlog za izrek ničnosti delne odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 13. 11. 1996, ker revidentka ni upravičena vlagateljica predloga za izrek ničnosti navedene denacionalizacijske odločbe. Tožena stranka je z odločbo z dne 10. 5. 2007, zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi s predlogom za izrek ničnosti upravne odločbe, to pa ni spor, izražen v denarni vrednosti, zato že iz tega razloga ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz navedene določbe ZUS-1. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi dovoljenost revizije tudi ni podana po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zatrjevanega obstoja zelo hudih posledic namreč revidentka ni izkazala s povzemanjem zakonskega besedila navedene določbe ZUS-1 niti s pavšalno navedbo, da škodne posledice izpodbijane odločitve presegajo vrednost 20.000,00 eurov.

7. Glede na to, da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.