Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Napaka, zaradi katere je na avtomobilu počil zadnji most, ni tiste vrsta napaka, na katero bi povprečen kupec moral biti ob običajnem pregledu avtomobila ob nakupu pozoren.
Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnica trpi sama svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati znesek 19.968,00 SIT s pripadki in razveljavilo sklep o izvršbi, s katerim je naložilo pod I 924/96 dne 10. 10. 1996 na podlagi verodostojne listine tožencu plačilo tega zneska. To odločitev je oprlo na člen 478 Zakona o obligacijskih razmerjih (dalje ZOR), ki določa, da ob pogojih, določenih v tem zakonitem določilu in naslednjih prodajalec odgovarja kupcu za skrite stvarne napake. Štelo je, da je tožeča stranka tožencu s popravilom prodanega avtomobila odpravila skrito napako na toženčevem osebnem avtomobilu. Ocenilo je tudi, da je v smislu člena 18 ZOR tožeča stranka, ki se profesionalno ukvarja s prodajo avtomobilov, dolžna rabljeno vozilo pred prodajo pregledati z večjo skrbnostjo.
Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/I ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Trdi, da je toženec pri tožeči stranki kupil vozilo po sistemu videno - kupljeno, kar pomeni izključitev tožnikove odgovornosti za stvarne napake. Poudarja, da tožnik ob pregledu avtomobila ni pred njegovim nakupom našel nobene napake, ampak je napaka nastala po nekaj mesecih. Napake ob sklepanju prodajne pogodbe ni bilo, saj bi toženec avtomil z zatrjevano napako ne mogel uporabljati. Tožeča stranka je res poskušala mimo garancijskih pogojev napako odpraviti, jo je tudi odpravila, vendar je to storila mimo svojih obveznosti, zato je upravičena do plačila svoje storitve.
Odgovora na pritožbo ni bilo.
Pritožba ni utemeljena.
Med strankama ni spora o tem, da je toženec od tožeče stranke, ki se bavi profesionalno tudi s prodajo rabljenih avtomobilov, kupil avtomobil in ga pred nakupom pregledal. Vedel je, da gre za avtomobil star več kot 2 leti in ga prevzel. Po poteku kakih dveh mesecev je na avtomobilu počil zadnji most. Toženec je to takoj javil tožeči stranki, kjer so skušali pri uvozniku avtomobila doseči, da bi izven garancijskih pogojev priznali popravilo te napake iz naslova garancije. Uvoznik garancije ni priznal. Tožeča stranka je napako odpravila.
Pravni temelj za odločitev o sporu med pravdnima strankama ni v pravilih o garanciji, ampak tako kot sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, v pravilih o odgovornosti za stvarne napake, ki jih določa Zakon o obligacijskih razmerjih v čl.478 in nadaljnjih. V čl. 482 ZOR je določeno, da so skrite napake tiste, ki jih z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti. V čl. 488 pa, da lahko kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca zahteva, da prodajalec napako odpravi.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da pri 2 leti starem avtomobilu ni mogoče pričakovati, da bo počil zadnji most in da je napaka, zaradi katere je zadnji most počil tiste vrste napaka, na katero povprečen kupec ob običajnem pregledu avtomobila ni mogel biti pozoren. Tožeča stranka je sicer trdila v pritožbi, da bi toženec moral biti na to napako pozoren, če bi obstajala, vendar te svoje trditve z ničemer dokazno ni podkrepila. Svoje trditve, da bi toženec s skrito napako na zadnjem mostu ne mogel voziti, tudi ni podkrepila z kakšnim dokazom, prav tako pa tudi ne trditve, da je tožnik kupil avto po sistemu "videno-kupljeno". Zato pritožbeno sodišče teh dveh trditev v smislu člena 352 ZPP ni upoštevalo.
Po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da gre za skrito napako, pravilna in odločitev, da za njeno odpravo odgovarja prodajalec skladna s citiranima zakonitima določiloma Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato pritožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).
Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, trpi skladno s čl. 154 v zvezi s čl. 166 ZPP sama pritožbene stroške.