Jedro

Pri odločanju o obliki denacionalizacije se upošteva stanje nepremičnine v času vračanja. Zemljišče, ki je sedaj dejansko pozidano, je treba šteti za zazidano stavbno zemljišče, ne glede na to, ali je investitor pridobil za gradnjo vsa ustrezna dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Mestne občine A in odpravila delno odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 12. 1. 2001, s katero je prvostopni organ odločil: da se upravičencu AA vzpostavi lastninska pravica na parc. št. 1204/1 dvorišče v izmeri 3590 m2, vl. št. 857 k.o. B, v deležu do 3390/3590, kar v naravi predstavlja vzhodni del parc. št. 1204/1 k.o. B, razen zahodnega dela parc. št. 1204/1 k.o. B, ki meji na parcelo št. 1204/10 k.o. B, št. 1212/12 k.o. B; in na katerem delu je na severni strani zgrajen robnik pločnika (sega do parc. št. 1212/13 k.o. B) ter se nato zaokroži in nato poteka robnik pločnika približno 2 m vzporedno ob objektu F (zgrajen na parc. št. 1204/10 in 1212/15, obe k.o. B) proti parc. št. 1207/3 k.o. B (1. točka izreka); zavezanec Mestna občina A, Mestna uprava, Oddelek za gospodarjenje z zemljišči, je dolžna izročiti z dnem pravnomočnosti odločbe nepremičnine iz 1. točke izreka odločbe v posest skrbniku za posebne primere (2. točka izreka); za skrbnika za posebne primere za denacionalizirano premoženje iz 1. točke izreka po pokojnem upravičencu AA st. se določi BB, Italija (3. točka izreka); vknjižbo lastninske pravice na nepremičnem premoženju iz 1. točke izreka izvede po uradni dolžnosti Okrajno sodišče v A (zemljiška knjiga) (4. točka izreka); upravičencu AA st., nazadnje stanujočem v A, pripada odškodnina v obliki obveznic SOD v višini 5.358,00 DEM, izplačljiva v tolarski protivrednosti, za podržavljeni del nepremičnin (danes je to v naravi del parc. št. 1204/1, dvorišče 1590 m2, št. ZKV 857, k.o. B, v deležu do 200/3590), katerega je uporabljalo podržavljeno podjetje AAA d.z.o.z., L 35, A in ki je bilo v lasti upravičenca AA st. (5. točka izreka); za prejemnika obveznic iz 5. točke izreka se določi skrbnik za posebne primere za denacionalizirano premoženje po pokojnem upravičencu AA st. BB (6. točka izreka); zavezanec za plačilo odškodnine Slovenska odškodninska družba je dolžna obveznice iz 5. točke izreka v pripadajoči vrednosti, upoštevaje tudi obresti v skladu z veljavnimi predpisi, izročiti prejemniku obveznic BB v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (7. točka izreka); vrednost nepremičnin iz 1. točke izreka te odločbe znaša 90.818,10 DEM preračunano v tolarje po srednjem tečaju nemške marke, kot ga določa Banka Slovenije na dan izdaje te odločbe (8. točka izreka). V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je nepravilno vračanje v naravi v obsegu in na način, kot ga določa prvostopna odločba. Po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov prostor (v nadaljevanju: ZUN) je funkcionalno zemljišče objekta fundus in del zemljišča, ki je potrebno za njegovo redno rabo. Na parceli 1204/10 je zgrajen objekt F v izmeri 981 m2, parcela 1204/11 pa predstavlja dvorišče v izmeri 318 m2. Po Odloku o spremembah zazidalnega načrta za del ureditvenega območja BS 3/2 (v nadaljevanju: Odlok) del parcele 1204/1 šteje za skupno funkcionalno zemljišče stanovanjskega objekta E in trgovsko poslovnega objekta F ter drugih objektov, ki mejijo na to parcelo. Po določilih Odloka so parkirišča na terenu locirana levo in desno od dovozne poti iz T ulice. Prvostopni organ pa ni obrazložil pogoja, ki je bistvenega pomena za ugotovitev obsega vračanja parcele 1204/1 v naravi. Po določbi 9. in 12. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) deli funkcionalno zemljišče enako pravno usodo kot stavbišče ter skupni deli stavbe in naprave. Funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše je po tem zakonu tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno njeni redni rabi in brez katerega ne more funkcionirati. Lastniki stanovanj pa so ex lege po samem zakonu postali tudi solastniki na funkcionalnem zemljišču. Zato ni mogoče vračati v naravi tistih zemljišč, ki so po Odloku opredeljena kot funkcionalna zemljišča (dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake) navedenih objektov, ker gre za pozidana stavbna zemljišča v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen. Organ prve stopnje je oprl svojo dokazno oceno na podatke iz izvedeniškega mnenja izvedenca CC, čeprav v mnenju ni podatkov o dovoznih poteh, parkirnih površinah, prostorih za smetnjake, ki po navedenem Odloku pripadajo kot funkcionalno zemljišče objektu F, niti ni pojasnjeno, da je navedena parcela dejansko dovozna pot do vhodov v poslovne prostore in stanovanja v objektu F. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, da bi bila navedena parcela v naravi parkirišče, kar se zatrjuje v pritožbi, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Iz upravnih spisov ni mogoče zaključiti, katero zemljišče je mogoče vračati v naravi, katero zemljišče se šteje za pozidano (funkcionalno), ker katastrsko in dejansko stanje očitno ni usklajeno oziroma ažurirano. Skici katastrskega načrta, ki je bila podlaga za izvedeniško delo izvedenca CC, ni moč slediti in jo šteti kot verodostojen posnetek dejanskega stanja, saj med sicer vrisanimi objekti M 10 do 20 ni vrisanega niti javnega cestnega omrežja, javnih poti in pločnikov, ter tudi ne parkirišča na parceli 1204/1, za katero pritožnik zatrjuje, da je bilo že prej zgrajeno. Iz vsega navedenega izhaja utemeljen dvom o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava. Podatki iz izvedeniškega mnenja tudi ne morejo biti zanesljiva podlaga za ugotavljanje funkcionalnega zemljišča na objektu F v smislu 10. člena Odloka in 9. člena Stanovanjskega zakona, niti ne morejo biti podlaga za ugotavljanje funkcionalnega zemljišča drugim objektom, ki mejijo na omenjeno parcelo, saj ni niti ugotovljeno, katere izmed parcel v navedenem območju so javne cestne površine, na katere se v postopkih denacionalizacije z vračanjem v naravi ne more posegati. Če bo organ prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovil, da je parc. št. 1204/1 v celoti funkcionalno zemljišče objekta F in drugih objektov, ki mejijo na navedeno parcelo, ter da navedena parcela potemtakem predstavlja pozidano stavbno zemljišče, bo ugotovil, da gre za zemljišče iz 2. odstavka 32. člena ZDen in skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem odločil o stvari. V okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijane delne odločbe pa je tožena stranka odpravila celotno delno odločbo, saj je ugotovila, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je imelo za posledico, da je organ prve stopnje nepravilno uporabil zakon.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da je v izpodbijani odločbi nepravilno uporabljeno materialno pravo, storjene so bistvene kršitve pravil postopka, ter v posledici napačnega sklepa o dejanskem stanju predlaga, da sodišče razpiše javno obravnavo in po izvedenem postopku tožbi ugodi, ter odloči tako, da pritožbo Mestne občine A zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je nepravilno stališče tožene stranke, da je pri vračanju parcele 1204/1 v naravi bistveno, da je to zemljišče funkcionalno zemljišče, ker je tako opredeljeno po Odloku in po Stanovanjskem zakonu. Za tako nadziranje tožene stranke ni podlage v materialnih predpisih, saj zato, ker je zemljišče v zazidalnem načrtu določeno kot stavbišče in funkcionalno zemljišče oziroma parkirišče, ni mogoče na njem pridobiti lastninske pravice. To izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS, da določbe Stanovanjskega zakona le opredeljujejo pomen funkcionalnega zemljišča, niso pa podlaga za pridobitev lastninske pravice. Določbo 32. člena ZDen je potrebno tolmačiti po pravnem in dejanskem stanju ob uveljavitvi ZDen. Bistveno je, da parcela 1204/1 ob uveljavitvi ZDen ni bila pozidano stavbno zemljišče in ni bila oddana za gradnjo. Mestna občina A v pritožbi navaja, da je na parceli 1204/1 zgrajeno parkirišče, kar pa v postopku ni trdila, niti ni predložila dokazila v pritožbi. V naravi za ta del, kjer Mestna občina A trdi, da je parkirišče, ne obstaja veljavno dovoljenje, v naravi je divje parkirišče, razen v delu, ki je asfaltiran. Investitor je namreč takoj ustavil dela, ko je bila odpravljena odločba Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja z dne 19. 1. 1994. Tožeče stranke vztrajajo, da je treba presojati stanje na parceli po pravnem in dejanskem stanju ob uveljavitvi ZDen in samo okoliščine, da so po zazidalnem načrtu na navedeni parceli predvidena parkirišča in dostopne poti, na vračanje zemljišč v postopku denacionalizacije ne morejo vplivati. Vsakršno razpolaganje (pravno in dejansko) z zemljišči, za katere je ob uveljavitvi ZDen obstajala obveznost vračila, je nedopustno. V dopolnitvi tožbe vztrajajo pri razpisu obravnave iz razloga, da bi lahko na njej zahtevali izločitev sodnika. V odgovoru na odgovor tožene stranke pa ponavljajo trditve iz tožbe in dosedanjega postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnikov. Navaja, da so neutemeljene trditve v tožbi, da lokacijska in gradbena dovoljenja, ki so bila izdana, ne obstajajo in tudi ni dvoma, da v naravi obstaja objekt F, v katerem živijo številni stanovalci. Ni dvoma tudi temu, da objektu pripada funkcionalno zemljišče in javne površine, kot so dostopne poti, dovozni parkirni prostori, prostori za smetnjake, pa tudi parkirišča, ki pripadajo temu objektu. Tožena stranka ponavlja svoje mnenje iz odločbe, da izvedensko mnenje, na katero je organ prve stopnje oprl svojo dokazno oceno, ni popolno. Kopija katastrskega načrta ni ažurirana s stanjem v naravi, na njej ni nikakršnih dovoznih poti in pločnikov, kakor že tudi zgrajenih drugih objektov, kar pomeni, da se v pritožbenem postopku ni moglo preizkusiti odločitve organa prve stopnje glede vračanja pozidanega stavbnega zemljišča. Tožena stranka poudarja, da ni nepomembna okoliščina, da so lastniki stanovanjskih in poslovnih prostorov v objektu F te prostore pridobili na podlagi pogodbe, ki je pravno veljavna in katero ni nihče izpodbijal, kakor tudi to, da se je družba BBB v času sklepanja omenjene pogodbe izkazovala z verodostojnimi listinami, iz katerih je bilo mogoče zanesljivo sklepati, da pravno in veljavno razpolaga tako z zemljiščem kot tudi s poslovnimi in stanovanjskimi prostori, ki so bili predmet pravno poslovnega prometa. V času sklepanja pogodb sta bila pravno veljavna tako lokacijsko kot gradbeno dovoljenje. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku priglasil. Stranki z interesom v tem postopku Slovenska odškodninska družba in Mestna občina A na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali glede dela parc. št. 1204/1 k.o. B obstajajo pogoji za vračilo v naravi, kot je odločil prvostopni organ, ki je del v denacionalizaciji zahtevane parcele vrnil v naravi.

Po določbi 32. člena ZDen se ne vračajo v naravi nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila oddana za gradnjo zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta že ob uveljavitvi tega zakona, oziroma zazidana stavbna zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti, ki niso v lasti upravičenca. Dejstva, ki narekujejo uporabo navedenih materialnih določb in obliko denacionalizacije, pa so med strankami sporna, neraziskano dejansko stanje spornih dejstev pa izhaja tudi iz upravnega spisa, zato je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno, iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, odpravila odločbo prvostopnega organa. Tožena stranka je glede na prakso tega sodišča, potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča (U 1147/96 z dne 19. 2. 1999) pravilno presojala, da se upošteva pri odločanju o obliki denacionalizacije stanje nepremičnine v času vračanja. Zemljišče, ki je sedaj dejansko pozidano, je treba šteti za zazidano stavbno zemljišče, ne glede na to, ali je investitor pridobil za gradnjo vsa ustrezna dovoljenja. Dejansko stanje na parc. št. 1204/1, presojano na čas izdaje prvostopne odločbe, pa je tudi po mnenju sodišča nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka pravilno opozarja, da iz izvedeniškega mnenja v spisu in iz ostalih listin, ki so bile podlaga za izdelavo izvedeniškega mnenja (katastrski načrt), na katerega je oprl svojo odločitev prvostopni organ, ni razviden obstoj parkirišča, za katerega Mestna občina A zatrjuje, da je obstojalo na tej parceli že pred izgradnjo "objekta F". Da pa sporno parkirišče obstoji oziroma, da je v izgradnji, smiselno priznavajo celo tožeče stranke, ko v tožbi navajajo, da se je z izgradnjo parkirišča pričelo, gradnjo pa je investitor ustavil. Sporne so tudi dovozne poti in prostori za smetnjake, katerih obstoj bi kazal na pravilno opredelitev tožene stranke, da gre pri obravnavanem zemljišču za funkcionalno zemljišče in s tem v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen za zazidano stavbno zemljišče, ki se v postopku denacionalizacije ne vrača. V zvezi z opredelitvijo funkcionalnega zemljišča pa sodišče opozarja na napačno stališče tožene stranke, ki enači funkcionalno zemljišče z lastninsko pravico stanovalcev oziroma lastnikov poslovnih prostorov. Določba 9. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) le opredeljuje pojem funkcionalnega zemljišča, ni pa podlaga za ex lege določitev lastninske pravice na tem zemljišču, ki po obsegu ni določeno. Določitev zemljišča, ki je potrebno za redno rabo objekta ali naprave (funkcionalno zemljišče) je v denacionalizacijskem postopku potrebna takrat, kadar dela podržavljenega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, ker je funkcionalno zemljišče v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača. Z določitvijo zemljišč, ki jih je šteti za zazidano zemljišče, pa se odloča o obliki in obsegu zemljišč, ki se vračajo v denacioalizacijskem postopku. Pristojnost za to odločanje pa ima organ, ki odloča o denacionalizacijskem postopku (1. odstavek 66. člena ZDen), ki odmero opravi ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca (odločba Ustavne sodišča RS, št. U-I-205/97 z dne 12. 11. 1998). Vse navedeno, na kar opozarja že tožena stranka, in na kar opozarja sodišče v svoji sodbi, pa bo potrebno opraviti v ponovljenem postopku pred ponovno odločitvijo, saj je nesporno dejstvo, da "objekt F" stoji, ter ni v lasti tožeče stranke, pri čemer bo moral organ prve stopnje upoštevati tako mnenje tožene stranke, kot pravno mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi. V primeru, da bo menil, da del parcele 1204/1 lahko vrne v naravi, pa bo moral pri svoji odločitvi odgovoriti na ugovore, ki jih je stranka z interesom Mestna občina A uveljavljala že v postopku pred izdajo prve odločbe, na katere je opozorila v pritožbi in na katere opozarja tožena stranka (dovozne poti, smetnjaki, parkirišča).

Sodišče kljub predlogu tožeče stranke ni opravilo javne obravnave, ker je presojalo le pravilnost in zakonitost drugostopne - izpodbijane odločbe, ki je že sama opozarjala na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, z njeno odločitvijo, da gre v samem postopku za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje se sodišče strinja, razlogi za to pa so razvidni iz sodbe. Zato je v tej smeri neutemeljen tožbeni ugovor, da je ocena o neugotovljenem dejanskem stanju posledica napačnega sklepa o dejanskem stanju, ki ga je v izpodbijani odločbi ugotovila tožena stranka. Glede na navajanje v dopolnitvi tožbe pa sodišče še pripominja, da sodišče ne razpisuje javne obravnave z namenom, da ima stranka možnost izločati sodnika, ker to ni njen namen, ki ga ima v postopku. Tožnik navaja dva konkretna dogodka, za katerega meni, da bi lahko bila utemeljen izločitveni razlog, vendar pa ne navede na katerega sodnika se nanašajo. Postopkovne določbe o izločitvi pa zahtevajo, da je zahteva s katero se izločitev zahteva, konkretna tako pa razlogu kot po osebi sodnika.

Glede na navedeno je sodišče v obravnavani zadevi tožbo tožnika zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.