Jedro

Tožnik je rentni zahtevek uveljavljal kot izgubo dohodka zaradi invalidske upokojitve v posledici delovne nezgode. Za presojo zastaranja rente kot oblike sukcesivno nastajajoče škode se uporabljajo določbe OZ, zato uporaba 206. člena ZDR v tem odškodninskem sporu ne pride v poštev.

Tožniku je zdrsnilo na spolzkih tleh pri čiščenju čoka (mesarskega tnala). Čiščenje čoka v mesnici ne predstavlja nevarnega dela, saj nima vplivov, ki bi presegli običajne meje tolerance in bi zaradi tega obstajala neobičajno velika možnost, da pogosto in v znatnem obsegu povzroči škodo in te škode kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče vselej preprečiti. Ker je druga toženka zagotovila varne pogoje dela, ni ne njene krivdne ne objektivne odgovornosti za nastanek nezgode. Poškodba je nastala zaradi izključno tožnikovega lastnega napačnega (neskrbnega) ravnanja, ker je v nasprotju z varnostnimi pravili odstranil protizdrsno pohodno podlago in čistil čok tako, da je stal na ploščicah.

Izrek

Pritožbi toženk se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. in II. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne ter - v stroškovni odločitvi (IV. točka izreka) tako, da je tožnik dolžan povrniti prvi toženki stroške postopka v znesku 3.479,19 EUR in drugi toženki v znesku 6.398,44 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila, svoje stroške za zastopanje po odvetniku pa krije sam.

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni del (III. točka izreka) izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženkama povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila; svoje stroške zastopanja po odvetniku v pritožbenem postopku pa krije sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta dolžni toženki v roku 15 dni solidarno plačati tožniku znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2006 do plačila (I. točka izreka) in da sta mu dolžni solidarno plačevati mesečno rento v znesku 41,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega zneska rente od 19. dne v mesecu dalje, pri čemer znaša obveznost prve toženke po sodbi največ do višine dogovorjene z zavarovalno pogodbo št. ... (II. točka izreka). V presežku (tj. plačilo rente od 13. 6. 2007 dalje do dneva izdaje sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu, presežka vtoževane rente nad prisojenim zneskom v višini 10,36 EUR, presežka vtoževane nematerialne škode nad prisojenim zneskom v višini 44.432,31 EUR z obrestmi, obresti od nematerialne škode od 1. 8. 2006 do vključno 3. 8. 2006) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan prvi toženki povrniti stroške postopka v višini 2.695,59 EUR in drugi toženki v višini 5.265,40 EUR, v 15 dneh od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da sodbe v II. točki izreka ni mogoče preizkusiti, saj ni določen datum, od katerega sta toženki dolžni solidarno tožniku plačevati rento. Izpodbijana sodba nima razlogov o izvedenskem mnenju z dne 28. 11. 2006 niti o mnenju Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 13. 6. 2007. Sodišče prve stopnje je zmotno razsodilo, da lahko tožnik zahteva rento zaradi prikrajšanja pri plači le vnaprej, ne pa od 13. 6. 2007 dalje, ko mu je prikrajšanje začelo nastajati. S tem, ko sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke in dopolnitvi izvedenskega mnenja nevrologa prof. dr. B.B., dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker izvedenca nista vpogledala v spis socialnega sodišča opr. št. Ps 2153/2005, v katerem se nahaja mnenje izvedencev medicinske stroke z dne 28. 11. 2006. To mnenje bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Zdravljenje tožnika zaradi padca je trajalo do 28. 5. 2008, torej več kot štiri leta in sedem mesecev, kar izhaja iz izvida nevrološke ambulante z dne 28. 5. 2008. Zmotna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje zaradi poškodbe končano že 8. 3. 2004. Meni, da je odškodnina zaradi prestanega strahu dosojena v prenizkem znesku, saj je tožnik doživel intenziven primarni in sekundarni strah. Tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prisojena v prenizkem znesku. Tožnik opozarja, da pred padcem ni imel nobenih psihičnih težav, težav z ravnotesžjem, z vidom in sluhom. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje z dne 18. 11. 2006 popolnoma druga stvar in da je tožnik utrpel le lahko telesno poškodbo. Izvid magnetne resonance ne omenja nobenih degenerativnih sprememb, težave z ravnotesžjem pa je tožnik poudarjal ves čas zdravljenja. Zato sodišče ne bi smelo brezpogojno upoštevati mnenj sodnih izvedencev v tem postopku. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj mu niso bili priznani stroški za posamezna dejanja v postopku, drugi toženki pa je sodišče priznalo za 300 odvetniških točk preveč stroškov. Pri poračunanju stroškov bi moralo sodišče upoštevati 80-odstotni uspeh tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Toženki se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navajata, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o utemeljenosti ugovora zastaranja rentnega zahtevka zmotno uporabilo 206. člen ZDR. Rentni zahtevek po vsebini predstavlja način povračila škode zaradi izgubljenega dohodka, zato bi moralo sodišče uporabiti določbe Obligacijskega zakonika o zastaranju odškodninskih terjatev. Upoštevaje datum seznanitve z obsegom prikrajšanj (14. 8. 2007), je rentni zahtevek zaradi izgube dohodka zastaral po preteku treh let, tj. 14. 8. 2010, in ne 14. 8. 2012. Toženki opozarjata, da je bil prvotni rentni zahtevek umaknjen, in je bil na dan ponovne vložitve (4. 11. 2011) že dobro leto zastaran. Poleg tega je bil tožnik s trditvami v zvezi s ponovnim uveljavljanjem rentnega zahtevka prekludiran, o čemer se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ravno tako se sodišče ni opredelilo do ugovora obstoja vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek po temelju v celoti zavrniti. V obravnavanem primeru je sodišče pravilno zaključilo, da druga toženka za škodo ne odgovarja krivdno, saj ji ni mogoče očitati nikakršne protipravnosti v zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom. Toženki opozarjata, da je opis poteka škodnega dogodka tožnik pogosto spreminjal in prilagajal sodnemu postopku, česar ni mogoče pripisati njegovim zdravstvenim težavam in časovni oddaljenosti dogodka. Toženki se ne strinjata s presojo sodišča prve stopnje, da so v času zatrjevanega škodnega dogodka tla predstavljala nevarno stvar. Sodni izvedenec je po ogledu ugotovil, da granitogrezne ploščice ustrezajo dejavnosti mesnice. Sodišče je kot nesporno med strankama zaključilo, da je druga toženka poskrbela za dodatno protizdrsno podlogo, ki se je nahajala v prostoru, kjer naj bi se škodni dogodek pripetil. Tožnik je trdil, da do začetka čiščenja čoka tla sploh niso bila spolzka. Potem pa je tožnik sam odstranil protizdrsno podlago in izrecno izjavil, da je slednja namenjena preprečevanju zdrsa. Sicer pa v postopku tožnik ni dokazal, da bi bila tla mastna. Če bi na tla iztekla tekočina, ki bi naredila manjši del tal masten, takšnih tal ni mogoče šteti za nevarno stvar. Tekočina na tleh ni posledica tal, pač pa ravnanja tožnika. Tla so bila po ugotovitvah izvedenca ustrezna in nenevarna. Hipotetično drsnost tal je s protipravnim ravnanjem povzročil tožnik sam. Kljub ustrezni izobraženosti, izkušenosti ter dobremu poznavanju delovnega procesa je tožnik samovoljno odmaknil talno protizdrsno podlogo in čistil čok tako, da je stal na ploščicah. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo tožnikovo ravnanje v nasprotju z varnostnimi predpisi, torej protipravno. Tla so bila namreč spolzka izključno zaradi krivdnega ravnanja tožnika, protizdrsna podloga pa je drsnost preprečevala. Zato tal, na katerih naj bi prišlo do zdrsa, ni mogoče kvalificirati za nevarno stvar. Iz previdnosti toženki opozarjata, da je tožnikov prispevek k škodi premajhen. Opisano ravnanje tožnika je, če ne že izključno, bistveno prispevalo k nastanku škodnega dogodka in bi moralo protipravnost ravnanja tožnika sodišče bolj strogo presoditi. Poleg tega tla niso bila mastna povsod, temveč le na mestu, ki ga je za mastnega naredil tožnik ob zatrjevanem čiščenju na način, ki je bil v nasprotju z varnostnimi pravili. V zvezi s prisojeno odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem toženki menita, da iz sodbe ne izhaja, katere telesne bolečine in nevšečnosti je sodišče upoštevalo. Pretiran pa je tudi prisojeni znesek zaradi prestanega strahu. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi pri tožniku nastale kakšne posledice, ki bi trajno zmanjševale njegovo življenjsko aktivnost. Zahtevek iz tega naslova bi moralo sodišče zavrniti, saj posledice z ničimer niso objektivizirane. Tožnik ni uspel dokazati ne obstoja zatrjevane škode, ne njene vzročne povezanosti z zatrjevanim škodnim dogodkom. Nepravilna je tudi odločitev o prisojenem znesku denarne rente. Toženki sta podali ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti za obdobje več kot tri leta pred 4. 11. 2011, v preostalem pa je bil obrestni zahtevek nesklepčen. Sodišče bi lahko eventualno priznalo zamudne obresti le od 4. 11. 2008 dalje. Zaradi vsega navedenega je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Uveljavljata povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženk pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih stranki uveljavljata, in na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja rentnega zahtevka in temelja odgovornosti toženk.

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo ugovor toženk glede zastaranja rentnega zahtevka. Ugotovilo je, da je tožnik za obseg prikrajšanj na plači dokončno izvedel z dnem izdaje odločbe Zavoda za pokojninsko invalidsko zavarovanje, s katero mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 13. 6. 2007 dalje. Odločba je bila izdana dne 14. 8. 2007. Ob uporabi 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je štelo, da petletni zastaralni rok za vtoževanje rente ni potekel. Rentni zahtevek je tožnik uveljavljal kot izgubo dohodka zaradi invalidske upokojitve v posledici delovne nezgode. V drugem odstavku 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) je določeno, da kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti med ostalim izgubljen zaslužek zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem in tudi v primeru popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubljen zaslužek v obliki rente kot povračilo za nastalo škodo. Gre za uveljavljanje sukcesivno nastajajoče (premoženjske) škode, za katero je značilno, da je njen vzrok že nastal, škodne posledice pa še nastajajo in bodo nastajale tudi v prihodnje. V sodni praksi ni sporno, da lahko oškodovanec odškodnino za sukcesivno nastajajočo škodo uveljavlja bodisi v obliki rente, bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje, pri čemer se zastaralni roki računajo po določilih 352. člena OZ in rok prične teči z dnem, ko tožnik izve za storilca in začetek nastanka take škode. Pri tem velja, da je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Če oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 570/2002 z dne 18. 12. 2003, opr. št. II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007, opr. št. II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007, opr. št. II Ips 933/2008 z dne 8. 4. 2010, opr. št. II Ips 977/2007 z dne 16. 9. 2010, opr. št. II Ips 919/2007 z dne 17. 9. 2009 in opr. št. III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010).

Iz navedene ustaljene sodne prakse izhaja, da se za presojo zastaranja rente kot oblike sukcesivno nastajajoče škode uporabljajo določbe OZ, zato uporaba 206. člena ZDR v obravnavanem odškodninskem sporu ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je škodni dogodek zgodil 14. 10. 2003, tožnik pa je zvedel za obseg prikrajšanja ob izdaji odločbe dne 14. 8. 2007. Takrat je začelo teči zastaranje za že nastalo škodo v obliki izgube na zaslužku, hkrati pa tudi za vso škodo, ki bo iz tega naslova nastala v prihodnje. Tožnik je rentni zahtevek prvič postavil 13. 6. 2008, dne 29. 1. 2009 pa ga je v celoti umaknil. Po določbi prvega odstavka 366. člena OZ se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe, če upnik umakne tožbo. Zaradi umika rentnega zahtevka se šteje, da do pretrganja zastaranja sploh ni prišlo. Zahtevek za plačilo rente je tožnik ponovno postavil 4. 11. 2011, torej po izteku triletnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ, ki se je iztekel 14. 8. 2010. Zato je njegov zahtevek za plačilo mesečne rente zastaral. Toženki v pritožbi utemeljeno grajata stališče sodišča prve stopnje, da druga toženka za škodo, ki jo je tožnik utrpel, odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Odškodninsko pravo temelji na pravilu o krivdni ali subjektivni odgovornosti. Zato je objektivna odgovornost izjema, ki jo je treba, kot vse izjeme, ozko razlagati. Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Čiščenje čoka v mesnici ne predstavlja nevarnega dela, saj nima vplivov, ki bi presegli običajne meje tolerance in bi zaradi tega obstajala neobičajno velika možnost, da pogosto in v znatnem obsegu povzroči škodo in te škode kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče vselej preprečiti. Sodišče prve stopnje se pri tem neutemeljeno sklicuje na sodno prakso (brez njene navedbe), po kateri naj bi spolzka tla predstavljala nevarno stvar. Toženki utemeljeno opozarjata, da je uveljavljena aktualna sodna praksa v resnici takšna, da se v tovrstnih primerih ugotavlja krivdno odgovornost, in se ne šteje, da bi spolzka tla predstavljala nevarno stvar. V določenih okoliščinah lahko sicer stvar ali dejavnost postane nevarna (iz njihove uporabe izvira večja nevarnost zdrsov in padcev ter s tem povezan nastanek škode), vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja. Delo na spolzkih tleh bi namreč moglo predstavljati nevarno dejavnost, če bi se na takšnih tleh moralo opravljati (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. II Ips 520/2008 z dne 12. 9. 2008 in opr. št. II Ips 396/2006 z dne 9. 10. 2008).

Tožniku je zdrsnilo na spolzkih tleh pri čiščenju čoka (mesarskega tnala) pri drugi toženki. V konkretnem primeru so bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje tla spolzka zaradi tega, ker se je pri čiščenju čoka cedila tekočina, mešanica krvi in maščobe. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je delodajalec poskrbel za protizdrsno pohodno podlogo in da se je ta nahajala v prostoru, kjer je prišlo do zdrsa tožnika. Slednji je povedal, da je bil čok pred nastopom dela v popoldanski izmeni čist, ker so ga očistili v prvi izmeni. Tožnik je povedal, da tla, ki so sicer po ugotovitvah sodnega izvedenca s področja varnosti pri delu B.A. ustrezala varstvenim predpisom za delo v mesnici, niso bila spolzka do trenutka, ko je začel čistiti mesarski čok po izkoščičevanju mesa. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil za red in čistočo (redno brisanje tal) zadolžen vsak delavec na svojem delovnem mestu. Po ugotovitvi sodišča je tožnik kršil varnostne predpise z odstranitvijo talne protizdrsne podloge in čiščenju čoka na način, da je stal na ploščicah. Protizdrsna podloga je bila tam ravno zato, da delavcu tudi med čiščenjem čoka ne bi drselo, kar je sodišče štelo kot odločilno dejstvo.

V zvezi s temeljem odškodninske obveznosti toženk je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bil tožnik obut v primerne čevlje z nazobčanim podplatom. Tožnik je kvalificirani mesar z opravljenim preizkusom znanja iz varnosti in zdravja pri delu in je bil podučen s strani delodajalca. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je druga toženka svojim zaposlenim zagotavljala vsa potrebna in predpisana varovalna sredstva za delo. Ob ugotovitvi, da je druga toženka zagotovila varne pogoje dela, ni njene krivdne ne objektivne odgovornosti za nastanek delovne nezgode. Vzrok poškodbe ni povečana nevarnost, ki bi izhajala iz stvari (granitogreznih tal) ali dela (čiščenja mesarskega čoka), temveč izvira iz načina čiščenja. Poškodba je na podlagi navedenih ugotovitev posledica izključno tožnikovega lastnega napačnega (neskrbnega) ravnanja, ker je v nasprotju z varnostnimi pravili odstranil protizdrsno pohodno podlogo in čistil čok tako, da je stal na ploščicah.

V nastali situaciji, ko je rentni zahtevek zastaran, zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode pa neutemeljen, ker ni podana odgovornost druge toženke, posledično pa tudi ne prve toženke, pri kateri ima druga toženka sklenjeno zavarovanje odgovornosti, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti do preostalih pritožbenih očitkov pravdnih strank (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih razlogov pritožbam toženk ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in pete alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka delno spremenilo tako, da je tudi v tem delu zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Sprememba odločitve o glavni stvari je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (IV. točka izreka). V zvezi s priznanjem potrebnih stroškov postopka je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje drugi toženki za obravnavo 13. 6. 2008 in za tretjo pripravljalno vlogo priznalo preveč stroškov. Na prvem naroku za glavno obravnavo se je obravnavala glavna stvar oziroma so se sprejemali dokazi, zato je sodišče prve stopnje drugi toženki za zastopanje po odvetniku glede na vrednost spornega predmeta utemeljeno priznalo 700 odvetniških točk (3. a točka tarifne številke 15 Odvetniške tarife, OT, Ur. l. RS, št. 67/2003). Prav tako je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta drugi toženki pravilno priznalo priglašenih 600 točk za sestavo pripravljalne vloge (2. točka tarifne številke 15 OT). Tožnik s tožbo v celoti ni uspel, zato je ne glede na to, da je bil s sklepom opr. št. I Pd 215/2007 z dne 2. 10. 2007 oproščen plačila stroškov postopka, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti toženkam njune stroške postopka na prvi stopnji, obračunane ob uporabi določbe 155. člena ZPP in OT, ki za prvo toženko znašajo 3.479,19 EUR, za drugo toženko pa 6.398,44 EUR. Stroške za zastopanje po svojem odvetniku pa krije tožnik sam.

Ker v pritožbi tožnika niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (III. točka izreka).

Toženki sta s pritožbi uspeli, zato jima je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžan tožnik povrniti priglašene poštne stroške, ki znašajo 2,00 EUR. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe, nastale z zastopanjem po odvetniku (prvi odstavek 165. člena ZPP).