Jedro

Zaradi reorganizacije in racionalizacije poslovanja tožene stranke je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno, dela pa prerazporejena med druge delavce, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je pravni prednik tožene stranke A. d.o.o., to je družba B. d.o.o., podala tožeči stranki ..., dne 30. 9. 2011, je nezakonita.

Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2011 še traja ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, na delovno mesto operativni vodja, z osnovno bruto plačo ... EUR, za nedoločen čas.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko prijaviti v socialna zavarovanja in ji za čas do vrnitve na delo obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku ... EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka po vročitvi sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni, vse pod izvršbo“, (točka I izreka sodbe) in podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je pravni prednik tožene stranke A. d.o.o., to je družba B. d.o.o., podala tožeči stranki ... dne 30. 9. 2011, je nezakonita.

Sodišče ugotavlja, da nadaljevanje delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki ni več mogoče. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko od 1. 5. 2012 dalje do razsoje prijaviti v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti ter ji za čas od 1. 5. 2012 do razsoje obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku ... EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino, zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v znesku 53.494,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka po vročitvi sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo“ (točka II izreka sodbe).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka sodbe).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odloči o prvostopnih pravdnih in pritožbenih stroških, ki jih je dolžna tožena stranka tožniku plačati v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje pa do plačila oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika z vpogledom v elektronska sporočila, z zaslišanjem tožnika, priče A.A in B.B., kakor tudi s pribavo in vpogledom v nadaljevanju navedene pravdne spise. S prepričljivo izpovedbo priče C.C. se sploh ni ukvarjalo in je ni ocenilo. Tožena stranka ni dokazala, katera dela, ki jih je opravljal tožnik, naj ne bi bila zadostna in katera dela je razporedila med druge delavce. Tožnik poudarja, da del, ki jih je opravljal, sploh ni mogoče razporediti med druge delavce, saj ti nimajo znanja in kvalifikacij zanje. Tako ukinitev delovnega mesta operativni vodja in še zlasti razporeditev dela med druge delavce, ki sploh niso zaposleni pri toženi stranki, ni zakonita. Tožena stranka ni dokazala razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi ne razlogov in pravne podlage, da bi tožnikovo delo lahko opravljali drugi delavci, ki naj bi to delo prevzeli zaradi neke navidezne racionalizacije pri toženi stranki. Sodišče je tudi v celoti prezrlo tožnikove trditve, da je v resnici dobil odpoved iz diskriminatornih razlogov, ker je bil moteč faktor v podjetju, saj je bil kot bivši lastnik, ki je podjetje prodal družbi A., grobo izigran, ko je verjel Č.Č. da bosta z ženo ohranila zaposlitev. Sodišče prve stopnje se tudi ni ukvarjalo z več kot očitno izkazanim ravnanjem direktorja tožene stranke Č.Č., ki je s samostojnimi družbami v T., M. in M. S. posloval kot z eno družbo in delavcem, zaposlenim v navedenih družbah, odrejal delovne naloge v drugi družbi, kot da je to samo po sebi umevno. Na tak način so delavci v resnici delali na črno. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikova dokazna predloga po zaslišanju prič A.A. in B.B., na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornih razlogov. Ker tega ni storilo, dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Materialno pravo pa je kršilo tudi zato, ker je zavzelo stališče, da za toženo stranko kot malega delodajalca po 4. odstavku 88. člena ZDR ne velja zaveza za preverjanje možnosti oziroma iskanje zaposlitve po 3. odstavku 88. člena ZDR. Glede na to, da je Č.Č. lastnik in direktor treh družb, bi moral ugotavljati možnosti zaposlitve tožnika v vseh družbah. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožeče stranke. Ker meni, da je pritožba neutemeljena predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, medtem ko se pritožba nanje le pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožba dopustna, saj je dogovor z dne 30. 9. 2011, po katerem naj bi se tožnik odpovedal sodnemu varstvu, ničen, - da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka, zakonita, saj je: * tožena stranka tožnika o nameravani odpovedi obvestila, * tožniku izdala pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in sicer je bil podan ekonomski in organizacijski razlog po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, * odpovedni razlog utemeljen, ker je bilo zaradi racionalizacije, glede na to, da tožniku ni bilo mogoče zagotavljati dela za poln delovni čas, to delovno mesto ukinjeno, delo pa se je razporedilo med druge zaposlene delavce, * kljub temu, da je tožena stranka manjši delodajalec, ki zaposluje deset ali manj delavcev (3. odstavek 5. člena ZDR), tožena stranka ugotavljala, ali ima zanj na razpolago ustrezno delo in ugotovila, da zanj primernega dela ni.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišče prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se je pri toženi stranki zmanjšala potreba po delu tožnika, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot operativni vodja. Ugotovljeno je bilo, da je struktura ljudi, ki so bili zaposleni pri družbi v M., T. in pri toženi stranki, lahko opravljala vsa dela, ki jih je opravljal tožnik. Njegovo delo pa je bilo pogajanje s kupci, skrb za reklamo in obiskovanje poslovnih partnerjev. Glavnino dela sedaj opravlja prokurist D.D., nekaj tudi poslovodja E.E. (naročila in nabave), knjiženje nabave, izterjavo kupcev in pripravo pogodb za kupce dela F., zaposlena pri družbi B., G.G. in H.H. obiskujeta kupce, osnovne pogoje za kupce pa pripravlja I.I.,, ki je vodja nabave pri družbi C.. Tako so bila tožnikova dela delno razporejena med zaposlene pri toženi stranki, delno pa med zaposlene pri drugih družbah ... Zaradi reorganizacije in racionalizacije poslovanja tožene stranke je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno, dela pa prerazporejena med druge delavce. Pri tem ni pomembno ali so bili ti zaposleni pri toženi stranki ali ne, kot zmotno meni tožeča stranka v pritožbi, bistveno je, da je tožena stranka sprejela poslovno odločitev za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja in to izpeljala z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta ter prerazporeditvijo dela med zaposlene tako pri toženi stranki kot v drugih družbah ..., kar je njena zakonita odločitev.

Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je bil moteč faktor, kot to navaja v pritožbi, ampak je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da je bil ta razlog utemeljen, ker je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika po pogodbi o zaposlitvi, kar izhaja iz točke 7 obrazložitve te sodbe. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Tožnik je šele v pritožbi navajal, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika za vpogled v elektronska sporočila, zaslišanje prič A.A. in B.B. ter tožnika. Skladno s členom 286.b ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, saj se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravdnih sredstvih, upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla predhodno navesti. Tožnik razlogov, zaradi katerih teh kršitev ni mogel navesti na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo, ni navedel. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je stališče sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka mali delodajalec, materialnopravno zmotno, saj bi moralo sodišče upoštevati zaposlene pri vseh družbah katerih lastnik je Č.Č.. Ker je vsaka izmed treh družb samostojni pravni subjekt po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji), je vsaka zase tudi samostojni delodajalec delavcem, ki so pri njej zaposleni. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo le zaposlene pri toženi stranki, materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP), poleg tega pa se ta individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.