Jedro

Če tožena stranka, v sporu majhne vrednosti, v odgovoru na tožbo trdi zgolj, da je poravnala terjatev, tožeča stranka pa ne nasprotuje dejanskim trditvam nasprotne stranke (temveč glede plačila terjatve le opozarja na 313. čl. ZOR), med strankama ni sporno dejansko stanje in sodišče izda odločbo o sporu brez razpisa naroka.

Izrek

Zavrne se pritožba in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijani sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 15.098,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2001 do plačila ter ji povrniti njene prevdne stroške v znesku 36.275,00 SIT, vse v 15 dneh. Tožena stranka se po pooblaščenki pravočasno pritožuje proti navedeni sodbi in zatrjuje pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je 23.4.2001 plačala tožeči stranki 15.098,00 SIT kot plačilo sodne takse in zakonskih zamudnih obresti, dne 27.2.2001 pa zavarovalno premijo po zavarovalni polici v višini 20.425,00 SIT. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni razpisalo naroka za glavno obravnavo. Sodišče je tožeči stranki priznalo pravdne stroške v višini 36.975,00 SIT, čeprav jih je tožeča stranka že obračunala v tožbenem zahtevku v višini 20.425,00 SIT. Pri tem sodišče tudi ni navedlo, koliko odvetniških točk in kakšna višina takse je bila podlaga za izračun pravdnih stroškov. Vprašljiva je tudi krajevna pristojnost sodišča v Ljubljani, saj je v pogodbi za zavarovanje avtomobilskega kasa navedeno, da je pristojno sodišče po kraju sklenitve zavarovalne pogodbe, pogodba pa je bila sklenjena v Litiji. Tožena stranka ni podala ugovora krajevne nepristojnosti. Pritožba ni utemeljena. Sodbe v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (458. čl. Zakona o pravdnem postopku) in zato ni mogoče upoštevati pritožbene trditve, da je tožena stranka dne 23.4.2001 plačala tožeči stranki tudi znesek 15.089,00 SIT. Tega dejstva pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval in ga zato sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Toženec je na vročitev tožbe reagiral z vlogo, v kateri sporoča, da je dne 28.2.2001 plačal zavarovalno premijo v znesku 20.425,00 SIT. S tem v zvezi je tožeča stranka skrčila tožbeni zahtevek na znesek 15.098,30 SIT, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je plačilo tožene stranke obračunala v skladu z 313. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče prve stopnje je ob takšnem stanju stvari pravilno ugotovilo, da med strankami ni sporno dejansko stanje in tudi ni drugih ovir za izdajo odločbe. Zato je pravilno izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka (454. čl. ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno pravilna, saj je v toženčevo plačilo pravilno vračunalo obresti in stroške na podlagi 313. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o pravdnih stroških in svojo odločitev tudi primerno obrazložilo. Pri tem ne drži, da je tožeča stranka že obračunala pravdne stroške v znesku 20.425,00 SIT, saj je bila obračunana le taksa za tožbo, ta pa v stroškovni odločbi ni bila upoštevana. Tožena stranka je podala ugovor krajevne nepristojnosti šele v pritožbi in je zato takšen ugovor prepozen (22. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni storilo drugih kršitev, ki bi jih bilo potrebo upoštevati po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).