Jedro

Odločitev o stroških je mogoče preizkusiti, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, kje v spisu se nahaja izračun, po katerem je sodišče prve stopnje odmerilo stroške.

Odvetniku, ne glede na morebitno razveljavitev prvotne sodbe in ponovno sojenje pred prvostopenjskim sodiščem, pripada zgolj ena nagrada za postopek.

Izrek

I. Pritožba zoper I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov v višini 280,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo 4.051,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2011 do plačila ter izročitev izvlečka poslovnih knjig za obdobje 31. 10. 2011 do 17. 2. 2012 o poslih, ki opravičujejo tožečo stranko do plačila provizije (I. in II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 2.556,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta Pogodbo o posredovanju z dne 17. 2. 1997 (A2) sklenili tožena stranka in A. - Handelsvertretungen, ki jo zastopa B. ter, da je pogodbo dejansko izvajala v času od leta 2003 do odpovedi pogodbe leta 2011 kot trgovski zastopnik tožeča stranka C. OHG. Glede na trditve tožeče stranke, da je bila tožena stranka obveščena o spremembi pogodbene stranke v letu 2003, je pri presoji spornega dejstva, s kom je bila tožena stranka v pogodbenem razmerju kot odločilno štelo dejstvo, da je tožena stranka sporno pogodbo odpovedala v letu 2011 prav tožeči stranki, česar tožena stranka ni prerekala. Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da ji tožena stranka upravičenje do provizije ni zanikala ter da je njej tudi poslala dokumente za obračun provizije.

5. Na podlagi dejstva, da je tožena stranka sporno Pogodbo z dne 17. 2. 1997 z dopisom z dne 30. 9. 2011 odpovedala prav tožeči stranki (A3), in da je tožeča stranka očitno razpolagala z dokumenti potrebnimi za obračun provizije (A6), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor zgrešene aktivne legitimacije. Tožena stranka je namreč tista, ki bi morala logično pojasniti, zakaj je sporno pogodbo odpovedala ravno tožeči stranki in ne B., česar ni storila. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do trditve, da je B. pred vložitvijo tožbe plačilo provizije uveljavljal v svojem imenu in ne kot zastopnik tožeče stranke, in da je v dopisu z dne 17.11.2011 tožena stranka pripravljenost za plačilo izrazila njemu in ne tožeči stranki. Sodišče se sicer res ni neposredno opredelilo do teh trditev, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve, saj iz pravilne dokazne ocene, da je tožeča stranka dokazala odstop sporne pogodbe nanjo, izhaja, da tožena stranka neutemeljeno vztraja pri ugovoru zgrešene aktivne legitimacije. Tožena stranka je tista, ki bi morala tudi pojasniti, zakaj je tožeča stranka razpolagala z dokumenti za obračun provizije, kar ji zgolj z navedbo, da je plačilo provizije zase uveljavljal B., ni uspelo. S tem pa se izkaže, da ji ni uspelo uveljaviti pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Prav tako tožena stranka neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi iz listine A3 izhajalo, da se odpoveduje pogodba sklenjena med toženo stranko in subjektom A. - Handelsvertretungen, sodišče prve stopnje pa naj bi napačno povzelo vsebino listine, ko je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo, ki je veljala med njima. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo z dne 17. 2. 1997 in ne katere druge pogodbe. Iz tega dejstva je le sklepalo, da je tožeča stranka tista, ki je namesto prejšnje pogodbene stranke A. - Handelsvertretungen, nadaljevala pogodbeno razmerje s toženo stranko (sprememba trgovskega zastopnika). Ker pri tem ne obstoji nobeno nasprotje med tem, kar je zapisano v razlogih sodbe o vsebini listine A3 s samo vsebino listine, očitana absolutna kršitev določb postopka ni podana.

7. Skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka relativne kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje grajati takoj, ko je to mogoče. Ker se pritožbene trditve o prekluziji nanašajo na trditve tožeče stranke o izvrševanju sporne pogodbe iz njene pripravljalne vloge z dne 20. 3. 2015, je imela tožena stranka možnost oziroma dolžnost prekluzijo uveljavljati na naroku za glavno obravnavo 10. 4. 2015. Ker tega ni storila, v pritožbi pa ni navedla zakaj tega brez njene krivde ni mogla storiti, pritožbeno sodišče navedb tožene stranke v zvezi s prekluzijo ni upoštevalo.

8. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zoper I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in jo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi v stroškovnem delu. Pri tem neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev o stroških mogoče preizkusiti, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, kje v spisu se nahaja izračun, po katerem je sodišče prve stopnje odmerilo stroške. Ob primerjavi podatkov iz odmere in specificiranih stroškov tožeče stranke v tožbi ter v pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 2015 je mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki za prvo sojenje (pred razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje VII Pg 4452/2012 z dne 7. 5. 2013 in vrnitvijo v novo sojenje) priznalo nagrado za postopek v znesku 230,10 EUR (tarifna št. 3100), nagrado za narok v znesku 212,40 EUR (tarifna št. 3102), administrativne stroške v znesku 20,00 EUR (tarifna št. 6002), nagrado za izvensodne storitve oziroma nagrado za posel in sicer za sestavo poziva na izpolnitev obveznosti v znesku 487,50 EUR (tarifna št. 2200) in 22 % DDV, vse skupaj nagrado v znesku 1.159,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki nadalje priznalo 608,64 EUR stroškov sodnih prevodov in stroške sodne takse za tožbo v znesku 225,00 EUR. V novem sojenju pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo nagrado za postopek v znesku 231,1 EUR (tarifna št. 3100), nagrado za narok v znesku 212,4 (tarifna št. 3102), administrativne stroške v znesku 20,00 EUR (tarifna št. 6002) in 22 % DDV, skupaj nagrado v znesku 564,25 EUR. Stroškov iz stroškovnika z dne 16. 8. 2013 ji ni priznalo. Vse skupaj je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo pravdne stroške v višini 2.556,89 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo zahtevanih 608,64 EUR za prevode. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo tožeči stranki za prevod listin priznati zgolj neto znesek brez davka. Iz predloženih računov na list. št. 27-29, ki jih tožena stranka ni prerekala, izhaja, da so izstavljeni v višini 19,38 EUR, 322,75 EUR in 266,51 EUR (skupaj 608,64 EUR), kolikor je sodišče tudi priznalo tožeči stranki. Na navedeni znesek še dodatnega DDV ni obračunalo, zato pritožbeni očitek v to smer ni utemeljen.

11. Utemeljeno pa tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je tožeči stranki napačno priznalo dve nagradi za postopek. Iz četrtega odstavka 3. opombe tretjega dela Odvetniške tarife namreč izhaja, da se v primeru novega sojenja, že nastala nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje, všteje v nagrado za postopek v novem sojenju. To pomeni, da odvetniku, ne glede na morebitno razveljavitev prvotne sodbe in ponovno sojenje pred prvostopenjskim sodiščem, pripada zgolj ena nagrada za postopek (tarifna št. 3100). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožeči stranki preveč priznalo nagrado za postopek v znesku 230,1 EUR z 22 % DDV, torej skupaj 280,72 EUR. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v stroškovnem delu (III. točka izreka) delno spremenilo tako, da je prisojene stroške tožeče stranke ustrezno znižalo na 2.276,17 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožena stranka je uspela le s pritožbo zoper odločbo o stroških in še to delno, pri čemer zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, odgovor tožeče stranke pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. in s prvim odstavkom 155. člena ZPP).