Jedro

Stroški začasnega zastopnika so del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP) in se o njih (v nadaljevanju) odloča glede na uspeh v pravdi. Ker pa ti stroški v času izdaje sodbe po višini še niso bili znani, ne morejo biti predmet izdaje dopolnilnega sklepa. Ker je sodišče prve stopnje v sodbi odločilo o vseh potrebnih zahtevkih, pogoji za izdajo dopolnilne sodbe niso izpolnjeni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijani I. in IV. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za dopolnitev sodbe P 2/2024 z dne 24. 1. 2025 (I. točka izreka) ter sodbo P 2/2024 z dne 24. 1. 2025 popravilo tako, da se v I. točki na koncu namesto pike zapiše vejica in doda "v roku 15 dni, pod izvršbo.", tako da se prva točka izreka sodbe pravilno glasi tako, da mora toženec plačati tožniku znesek 3.000 EUR z zakonskimi zamudnim obrestmi, ki tečejo od 1. 10. 2023 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo." (II. točka izreka); in da se v II. točki pred "v primeru zamude" doda "v roku 15 dni", in na koncu namesto pike zapiše vejica in se doda "pod izvršbo", tako da se druga točka izreka sodbe pravilno glasi tako, da mora toženec tožniku povrniti njegove stroške pravdnega postopka v znesku 1.367,47 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti, pod izvršbo." (III. točka izreka), ter odločilo, da ostane v ostalem obravnavana sodba nespremenjena (IV. točka izreka).

2.Tožnik vlaga zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, s katero izpodbija sklep v I. in IV. točki izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožnikovemu predlogu za dopolnitev sodbe z dne 24. 1. 2025 ugodi in izreče, da bo o stroških, ki jih je tožnik uveljavljal še v zvezi s postavitvijo začasne zastopnice, sodišče odločalo naknadno; tožencu pa v plačilo naloži tudi nadaljnje stroške postopku, ki jih mora toženec povrniti tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi, tožencu pa naloži v roku 15 dni povrniti tožniku njegove nadaljnje stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Navaja, da je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve sodbe z dne 24. 1. 2025 navedlo: "O stroških, ki jih je tožeča stranka uveljavljala še v zvezi s postavitvijo začasne zastopnice, pa bo sodišče odločalo naknadno.", vendar pa to ne izhaja iz izreka sodbe, zato je sodba v delu stroškov pomanjkljiva in jo je treba dopolniti tudi s stroški v zvezi s postavitvijo začasne zastopnice. Tožnik je sodišču prve stopnje utemeljeno predlagal izdajo dopolnilne sodbe odločbe, hkrati je tožnik v postopek priglasil še nadaljnje stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje se nepravilno sklicuje na šesti odstavek 164. člena ZPP, po katerem sodišče med postopkom odloči s posebnim sklepom o stroških le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Stroški začasnega zastopnika so namreč odvisni od odločbe o glavni stvari. To so stroški, ki jih začasno trpi tožnik, ki je založil predujem, in ne gre za strošek sodišča, ampak strošek, ki nastaja tožniku in deli usodo uspeha odločitve o glavni stvari. Zato bi ti stroški morali biti zajeti v sodbi. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo tretji odstavek 324. člena ZPP. Stroški začasnega postopka so stranska terjatev in bi moralo biti o tej terjatvi odločeno s sodno odločbo. Uveljavlja tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med obrazložitvijo sodbe in njenim izrekom, tako tudi v izpodbijanem delu sklepa. Izpodbijani sklep je nejasen in nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo prvi odstavek 325. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je s tem, ko ni odločilo tudi o temelju za povračilo stroškov začasnega zastopnika, tožnika finančno prikrajšalo za povračilo teh stroškov od toženca. Odločiti bi moralo tudi o tožnikovih stroških v zvezi s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe.

3.Pritožba je bila v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v delu, ki se izpodbija s pritožbo in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

6.Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za dopolnitev sodbe P 2/2024 z dne 24. 1. 2025.

7.Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni (prvi odstavek 325. člena ZPP). Prepozen ali neutemeljen predlog za dopolnitev sodbe sodišče zavrže oziroma zavrne brez naroka (drugi odstavek 325. člena ZPP). Določbe, ki urejajo dopolnilno sodbo, veljajo smiselno tudi za sklepe (332. člen ZPP).

8.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja (kar ni pritožbeno izpodbijano), da je sodišče prve stopnje 24. 1. 2025 izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 3.000 EUR in stroške postopka naložilo v plačilu tožencu ter da je tožnik po izdaji sodbe s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe z dne 6. 2. 2025 med drugim predlagal, da se izrek dopolni s točko III z navedbo "O stroških, ki jih je tožeča stranka uveljavljala še v zvezi s postavitvijo začasne zastopnice, bo sodišče odločalo naknadno."

9.Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za dopolnitev sodbe zavrnilo, ker je zaključilo, da je v sodbi odločilo o vseh potrebnih zahtevkih in pogoji za izdajo dopolnilne sodbe niso izpolnjeni. Pojasnilo je, da se stroški toženčevega začasnega zastopnika po ustaljeni sodni praksi štejejo kot strošek dela sodišča; da ti stroški niso odvisni od odločbe o glavni stvari, zato je treba o njih odločiti s posebnim sklepom (šesti odstavek 164. (pravilno 163.) člena ZPP) ter da, ker (končna) višina stroškov toženčeve začasne zastopnice ob izdaji sodbe še ni bila znana, sodišče o tem še ni izdalo posebnega sklepa, ko pa bo sodišče stroške začasne zastopnice odmerilo, bodo ti stroški del pravdnih stroškov, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP).

10.Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega predloga za dopolnitev sodbe je pravilna, vendar iz drugačnih razlogov. Pritožnik ima sicer prav, da se sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na šesti odstavek 164. (pravilno 163) člena ZPP, po katerem sodišče med postopkom odloči s posebnim sklepom o stroških le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Stroški začasnega zastopnika namreč niso takšni stroški (ki bi bili neodvisni od odločbe o glavni stvari), saj so tudi ti stroški del pravdnih stroškov; gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP) in se o njih (v nadaljevanju) odloča glede na uspeh v pravdi. Vendar pa niso utemeljene nadaljnje pritožbene navedbe, da bi stroški začasne zastopnice morali biti zajeti v sodbi, saj ti stroški v času izdaje sodbe po višini še niso bili znani (sklep o njihovi odmeri še ni (bil) izdan), zato tudi ne morejo biti predmet izdaje dopolnilnega sklepa (v ZPP je odločitev o stroških po temelju zgolj možnost sodišča prve stopnje in ne obveznost). Sodišče prve stopnje je torej v sodbi odločilo o vseh potrebnih zahtevkih, zato pogoji za izdajo dopolnilne sodbe niso izpolnjeni. Bo pa sodišče prve stopnje moralo, ker je bila tožnikova zahteva za povrnitev stroškov toženčeve začasne zastopnice (ki jih je tožnik vnaprej kril) pravočasno podana, o njihovi povrnitvi med strankama odločiti takoj, ko bo znana njihova višina, in sicer po splošnih načelih povrnitve pravdnih stroškov, določenih v 154. členu ZPP (načelo uspeha v pravdi).

11.Tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožnikovih stroških v zvezi s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe. S tem ko je tožnikov predlog za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo, je zavrnilo tudi njegov predlog za povrnitev stroškov v zvezi s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe, saj je odločitev o zavrnitvi teh stroškov že zajeta v odločitvi o glavni stvari.

12.Glede na navedeno je tožnikova pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP ).

13.Kadar sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 163, 163/6, 151, 151/1, 325, 325/1, 325/2, 332

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.