Jedro

Po osamosvojitvi RS poveljstva garnizije bivše JLA niso bila več upravičena razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega fonda.

Ni pomembno, da je toženka pred preselitvijo v sporno stanovanje že imela stanovanjsko pravico na stanovanju, ki ji je bila dodeljena z odločbo Občine z dne 11.6.1964.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja št. 6 v hiši. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ker v obrazložitvi omenja tudi listine, ki jih v spisu ni. Sodišču druge stopnje pa očita, da je bistveno kršilo določbe ZPP, ker je razlagalo dogovor z dne 18.10.1991 ter s tem poseglo v obravnavanje dejanskega stanja. Nadalje se ne strinja s presojo, da ni pomembno, da je toženka pred sporno dodelitvijo že imela stanovanjsko pravico na drugem stanovanju. Od toženke ni možno zahtevati izpraznitve stanovanja, če se ji hkrati zanika pravica vrniti se v njeno stanovanje. Pojasnjuje, da tožena stranka prejšnjega stanovanja ne bi izpraznila, če ji ne bi bilo dodeljeno drugo primerno stanovanje ter dodaja razloge za svoje ravnanje. Meni, da stanovanjski organ na občini ne bi smel sprejeti ključev toženkinega prejšnjega stanovanja. Poleg tega se ne strinja z razlago o pomenu moratorija. Zmotna uporaba materialnega prava je podana nadalje zato, ker sodišči nista upoštevali dogovora med JLA in Ministrstvom za obrambo o dokončnem umiku JLA iz RS, po katerem je RS od JLA prevzela stanovanja šele 23.10.1991. Drugačno stališče pomeni, da je RS enostransko odvzela stanovanja JLA.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP,Zakona o pravdnem postopku). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Res sodišče prve stopnje v razlogih (na str. 3 obrazložitve sodbe) med drugim omenja tudi odločbo stanovanjskega organa poveljstva garnizije in pogodbo z dne 26.8.1991, ki nimata nobene zveze z obravnavno zadevo. Toda sodišče prve stopnje kljub temu ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve. Izpodbijana sodba namreč zato še ni tako nerazumljiva, da se ne bi dala preizkusiti. Sodišče namreč, v delu, v katerem ugotavlja odločilna dejstva (na str. 2 obrazložitve), citira sporno odločbo Poveljstva garnizije Maribor z dne 27.8.1991, na podlagi katere se je toženka vselila v sporno stanovanje. Tudi sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane kršitve postopka. Razlaga dogovora o dokončnem umiku JLA iz RS pomeni uporabo materialnega prava, ne pa posega v presojo neposredno izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Revizijsko sodišče se pridružuje stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na razlago osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije in njihovih pravnih posledic v zvezi s pravicami na premoženju, s katerim so upravljali zvezni organi, poveljstva, enote in zavodi JLA na ozemlju Republike Slovenije.

Glede na revizijska izvajanja je potrebno ponovno poudariti, da je bila dne 25.6.1991 na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3.odstavek I.točke cit. listine). S sklepom Skupščine (Ur.l.RS 5/91-I) je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija. S sprejemom Skupne deklaracije pa ni bilo na vseh področjih vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Priloge k Skupni deklaraciji urejajo le določena področja (npr.režim na meji, varnost meja, carine). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so preje upravljali zvezni organi (konkretno s stanovanji), pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. Opore za drugačno razlago glede prenehanja razpolagalne pravice stanovanjskega organa bivše JLA 25.6.1991 po presoji revizijskega sodišča ni ne v 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ne v Dogovoru o dokončanju umika JLA iz RS. Po 1. odst. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Ob takšnem besedilu 1. odst. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije določil 2. in 3. odstavka istega člena ni mogoče razlagati tako, da bi zveznim organom, t.j. v konkretnem primeru organu JLA, ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem fondu, ki se nahaja na območju RS, vse do konca leta 1993, ampak je bila dana le možnost postopnega izvajanja sicer jasno določenega prevzema kot ga določa 1.odstavek 9.člena cit. zakona in do katerega je prišlo 25.6.1991. Enako velja za Dogovor o dokončanju umika JLA iz RS.

Zato po uveljavitvi omenjenih določb Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (po 25.6.1991) poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji. Tako je potrebno šteti, da tožena stranka z dodelitvijo spornega stanovanja ni pridobila nikakršnih upravičenj do spornega stanovanja. Zato zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. čl. ZSR, Zakona o stanovanjskih razmerjih, v zvezi z 2. odst. 159. SZ, Stanovanjskega zakona). Na drugačno odločitev namreč po presoji revizijskega sodišča ne morejo vplivati trditve, da je toženka pred preselitvijo v sporno stanovanje že imela stanovanjsko pravico na stanovanju, ki ji je bila dodeljena z odločbo Občine z dne 11.6.1964. Ker tožeča stranka nima upravičenj do tega, toženkinega prejšnjega stanovanja, ji ni moč naložiti, da toženki omogoči preselitev vanj. Zato sklicevanje na pridobljene pravice v konkretnem primeru po presoji revizijskega sodišča ne more biti uspešno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).