Jedro

Dokazno breme za trditve, da je ravno toženec poškodoval tožnika, je na tožnikovi strani. Hkrati pa bi moral toženec dokazati, da ni poškodoval tožnika oziroma, da je bil potek dogodka drugačen od tistega, ki je zatrjevan v tožbi. Pravna usodnost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako porazdeljena med obe stranki, zaradi česar je med njiju porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti dokaznega bremena ob enaki pravni usodnosti odločitve pa ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoj strošek pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj toženec tožniku plača denarno odškodnino v znesku 27.985,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrne pravdne stroške. Hkrati je odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 2.033,13 EUR.

2. Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj izpodbijano sodbo razveljavi. Poudarja, da je bila naloga sodišča, da temeljito oceni izpovedbe prič in ugotovi, ali je tožnikov zahtevek utemeljen. Izhodišče za presojo je ugotovitev izvedenca medicinske stroke dr. J. F., da je lahko tožnikova huda telesna poškodba nastala pri padcu s klopi ali pa pri padcu, ko je bil sunjen. Od tu dalje bi moralo sodišče posvetiti večjo pozornost razlikam v izpovedbah zaslišanih prič. Opozarja na izpovedbi prič A. A. in B. B., ki sta tožnika spravila do njegove hiše in nista zaznala, da bi bil vinjen. Glede na vedenje tožnika pred poškodbo bi bila reakcija toženca s poškodovanjem tožnika celo razumljiva in sprejemljiva. Nesprejemljiv je potek dogajanja, kot ga je ugotovilo sodišče in po katerem je tožnik najprej žalil partnerico toženca, nato mu je ta zagrozil, ko pa je tožnik padel s klopi, mu je pomagal nazaj na klop. Po ugotovitvah sodišča naj bi to videl tudi A. A., vendar pa iz uvodnega stavka njegovega zaslišanja izhaja, da je prišel na kraj, ko je bilo že vse končano. Zaključek sodišča, da ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da je do fizičnega obračuna prišlo, je protispisen in neživljenjski. Na to kaže okoliščina tožilčevega umika obtožnega predloga v kazenskem postopku zoper tožnika, okoliščina, da je pričam, ki so prišle na kraj dogodka tožnik povedal, da ga je toženec poškodoval, kot tudi okoliščina, da sta R. in N. B., ko sta prišla do tožnika na njegovem domu, poklicala policijo, s čimer očitno meri na to, da je tudi njima povedal, da ga je tožnik poškodoval. Navaja, da je absolutno sprejemljiva ugotovitev izvedenca dr. C. C., da je modrica na notranji strani desnega stegna posledica izliva krvi zaradi preloma kosti, vendar pa izvedenec ni pojasnil ali ni ta zelo huda poškodba prekrila tiste manjše, nastale z brco. Sodišče prve stopnje je tudi napačno presojalo obnašanje tožnika po poškodbi, ki naj bi kazalo, da je bil v času obravnavanega padca vinjen. Sodišče se je torej postavilo na stran tistih prič, ki so potrjevale stališče tožene stranke. Hkrati pa govori o skladnosti izpovedi tudi tistih, ki utemeljuje stališče tožnika. Ni pa povedalo, katerim od teh verjame. Izpodbijana sodba je zato pomanjkljiva in temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in bistveni kršitvi določb postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je temeljil tožbeni zahtevek na dejanskih trditvah, da ga je toženec telesno poškodoval, ko ga je sunil ali brcnil, da je padel na tla, ko pa je bil na tleh, ga je obrcal. V zatrjevanem škodnem dogodku je zadobil hudo telesno poškodbo, in sicer zlom stegnenice. Toženec pa je v odgovoru na tožbo zatrjeval, da tožnika ni telesno poškodoval, ampak je ta poškodbo zadobil ob padcu, ki je bil posledica njegove vinjenosti.

5. Pritožbeno sodišče je v svojem razveljavitvenem sklepu (sklep III Cp 981/2015 z dne 13. 5. 2015) poudarilo, da je dokazno breme za trditve, da je ravno toženec poškodoval tožnika, na tožnikovi strani. Hkrati pa bi moral toženec dokazati, da ni poškodoval tožnika oziroma, da je bil potek dogodka drugačen od tistega, ki je zatrjevan v tožbi. Pravna usodnost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako porazdeljena med obe stranki, zaradi česar je med njiju porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti dokaznega bremena ob enaki pravni usodnosti odločitve pa ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti.

6. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati toženčevega protipravnega ravnanja niti ob znižanju dokaznega standarda, in sicer na dokazni standard pretežne verjetnosti. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ustreza standardom skrbnosti oziroma je preverljivo obrazložena. Obrazložitev tudi s svojo izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nobena od prič ni potrdila tožnikove izpovedi o poteku dogodka. Nobena ni videla oziroma neposredno zaznala, da bi toženec tožnika sunil na tla in ga na tleh ležečega obrcal. Da naj bi toženec tožnika brcal, je tožnik dokazoval na posreden način, in sicer z izpovedmi prič A. A., B. B. in D. D., ki so izpovedale, da so prišle na kraj dogodka po tožnikovi poškodbi, tožnik pa naj bi dejal, da naj bi ga toženec brcnil. Vendar pa je sodišče izključilo možnost, da naj bi toženec podrl tožnika z brco oziroma ga obrcal. Iz izvedenskega mnenja dr. C. C. namreč ne izhaja, da bi bile pri tožniku prisotne modrice, kot vidne sledi poškodb po brcah in ki se pojavijo na mestu, kjer topa sila zadene okončino. Pritožbena trditev, da naj bi oteklina na notranji strani stegna prekrila modrice od brcanja, predstavlja pritožbeno dejansko novoto, ki ne more biti upoštevna, saj tožnik ni navedel opravičljivih razlogov za njeno nenavajanje že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

7. Toženec in priča E. E. (natakarica v lokalu, kjer je prišlo do škodnega dogodka) sta skladno izpovedala, da je tožnik zadobil poškodbo ob padcu (da je poškodba nastala ob padcu sta potrdila tako izvedenec dr. J. F., kot tudi izvedenec C. C.) v posledici tožnikove vinjenosti. Pri tem sodišče prve stopnje ni dvomilo v resničnostno vrednost izpovedi omenjene priče, ki naj bi bila sedaj (v letu 2014) toženčeva partnerica, kot je izpovedala priča B. B. v kazenskem postopku I K 50933/2012, vendar pa je bila v času svoje izpovedi v kazenski zadevi 51845/2011 (v letu 2012) brez razmerja s tožencem. Navedena priča je izpovedala, da je tožnik prišel v lokal že močno vinjen in da mu sprva ni hotela postreči pijače in da se je tožnik zaradi vinjenosti zvrnil s klopi. Sodišče prve stopnje tudi ni podvomilo v tožnikovo vinjenost, kar naj bi izhajalo iz njegovega postopanja potem, ko sta ga lastnik lokala B. B. in A. A. odpeljala domov. Pritrditi je treba prepričanju sodišča, da bi trezen človek ob zlomljeni stegnenici po prihodu domov poskrbel, da pride v hišo in si čim prej zagotovi medicinsko pomoč. O tožnikovem nezdravem odnosu do alkohola pa je sklepalo tudi na podlagi dejstva, da so pri tožniku po sprejemu v bolnišnico zaradi obravnavane poškodbe diagnosticirali odtegnitveno stanje in delirij zaradi uživanja alkohola.

8. Glede na dokazno oceno sodišča prve stopnje je resničnostna vrednost trditev o poteku škodnega dogodka, kot jih je navedel tožnik, manjša od tistih, ki jih je navedel toženec. Takšna dokazna ocena izkazuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je nastanek zatrjevane škode posledica toženčevega protipravnega ravnanja. Ker s tem ni podana podlaga za toženčevo odškodninsko odgovornost (131. člen Obligacijskega zakonika) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Iz navedenih razlogov je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).