Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, če je vložena zoper sklep o odreditvi in podaljšanju hišnega pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega E.Š. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 21.4.2000 na podlagi 2. odstavka 205. člena v zvezi s 7. odstavkom 199.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega E.Š. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšal hišni pripor še za en mesec, to je do 23.5.2000 do 13.40 ure. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 11.5.2000 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je dne 17.5.2000 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP zagovornik obdolženega E.Š. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, sodišči pa tudi nista navedli tistih posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj ponovitvene nevarnosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočen sklep spremeni tako, da zoper obdolženca "pripor kot nezakonit in neutemeljen" odpravi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov navedenih v 1. odstavku 420. člena ZKP. Izjemo od tega pravila predpisuje 4. odstavek 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, vendar izrecno samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. Glede na tako vsebino navedenih zakonskih določil zoper (pravnomočno) odločbo o odreditvi in podaljšanju hišnega pripora zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Določno predpisane izjeme ni mogoče širiti s tako razlago 4. odstavka 420. člena ZKP, da je to izredno pravno sredstvo dovoljeno tudi zoper pravnomočni sklep o odreditvi ali podaljšanju hišnega pripora, ker tudi ukrep hišnega pripora, tako kot pripor, posega v ustavno pravico posameznika do svobode, četudi v bistveno blažji meri.

Za odreditev ali podaljšanje hišnega pripora morajo biti podani enaki razlogi kot za pripor, z izjemo, da odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka (1. odstavek 199.a člena ZKP). Določba 6. odstavka 199.a člena ZKP, po kateri se glede odreditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave hišnega pripora, kakor tudi glede vštevanja hišnega pripora v izrečeno kazen, smiselno uporabljajo določbe ZKP o priporu, ne navaja ničesar glede zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi vsebina te določbe je podlaga za sklepanje, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi in podaljšanju hišnega pripora ni dovoljena.

Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva zagovornika obdolženega E.Š. za varstvo zakonitosti ni dovoljena in jo je zato v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.