Jedro

Glede na to, da je odobreni kupec solastnik treh parcel, ki mejijo na dve prodajani parceli, ter ob tem, da je prodajalec v ponudbi za prodajo kmetijskih zemljišč navedel vseh šest parcel skupaj ter določil za vse parcele, ki so predmet prodaje, enotno ceno (enotna ponudba), je odobreni kupec kot predkupni upravičenec na najvišjem mestu, to je pred tožnikom, ki ima status drugega kmeta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške.

Obrazložitev

1. Upravna enota Šentjur pri Celju je odobrila pravni posel med A. A. in prodajalcem B. B. za nakup parcel 264/1, 264/2, 277, 278/2, 278/3, 884/7, vse k. o. 111 F., za ceno 26.000,00 EUR. Hkrati pa je tudi zavrnila vlogo za odobritev pravnega posla za navedene parcele med B. B. kot prodajalcem in C. C. kot kupcem ter zavrnila zahtevo A. A. za povračilo stroškov postopka.

2. V obrazložitvi odločbe je upravna enota pojasnila, da so predmet pravnega posla navedene parcele, ki so kmetijska zemljišča, in da je upravni organ v predhodnem postopku že odobril pravni posel C. C., vendar je ob pritožbi pooblaščenca A. A. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ugodilo pritožbi in odpravilo odločbo prvostopenjskega organa ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku prvostopenjski organ ugotavlja, da so na oddano ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, ki je bila objavljena od 4. 7. 2018 do 30. 8. 2018, podali izjavi o sprejemu ponudbe D. D. in A. A. ter E. E. Vlogo za odobritev pravnega posla sta pravočasno podala 22. 8. 2018 C. C. in 29. 8. 2018 A. A. Sklicuje se na 23. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa predkupno pravico po določenem vrstnem redu. Po ponovni preučitvi dejanskega stanja ugotavlja, da A. A. izpolnjuje predkupno upravičenje kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj in ima predkupno pravico po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, medtem ko C. C. sicer ima status kmeta, vendar njegovo zemljišče ne meji na prodajane parcele. Uspešna kupka je predložila potrdilo z dne 12. 11. 2018 o prihodkih s kmetijo: subvencije in tržni viški, ter mnenje Javne svetovalne službe v čebelarstvu, o možnih vrednostih čebeljih pridelkov čebelarstva, ki ga je izdala Javna svetovalna služba v čebelarstvu na ime I. A. A. A. pa je solastnica parcel 892, 893, 237, vse k.o. 111 F., s katerimi neposredno meji na prodajni parceli 264/1 in 264/2, ki sta tudi predmet kupoprodaje.

3. C. C. se je na navedeno odločitev pritožil, pritožba pa je bila s strani drugostopenjskega organa zavrnjena. Drugostopenjski organ je poudaril, da je v obravnavani zadevi sporno, ali ima uspela kupka A. A. status kmeta in na podlagi tega predkupno upravičenje iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ. Drugostopenjski organ poudarja, da je A. A. solastnica parcel, ki mejijo na prodajana zemljišča in je za kmetovanje ustrezno usposobljena na podlagi 111. člena ZKZ. Nadalje ugotavlja, da je nosilka kmetijskega gospodarstva KMG MID 12345678, za katerega je bilo na podlagi potrdila KGZS Kmetijski zavod Celje, Izpostava Šentjur, in mnenje Javne svetovalne službe v čebelarstvu ugotovljeno, da prihodek presega predpisan cenzus iz drugega odstavka 24. člena ZKZ. Zakon pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti izhaja iz vrednosti kmetijskih pridelkov in ne iz dohodka. Uspela kupka je predložila dokazila, iz katerih je lahko razbrati količino pridelanega medu ter poudarja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je čebelarsko dejavnost, ki jo sicer izvaja mož uspele kupke, opravljal v okviru kmetijskega gospodarstva, katerega nosilka je uspela kupka in tako prispeva k skupnemu prihodku kmetije, torej se lahko upošteva kot prihodek za preverjanje izpolnjevanja pogojev za status kmeta za A. A. In tako A. A. izpolnjuje pogoje za status kmeta in posledično izpolnjuje pogoje za uveljavljanje predkupne pravice kot kmet, ki s svojim zemljiščem meji na prodajano zemljišče. Ostale navedbe so neutemeljene oz. neupoštevne za konkretni postopek.

4. Tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi predvsem izpostavlja, da se je na ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč prijavil najprej tudi sin izbrane kupke D. D., ki nima status kmeta in je najprej konkuriral svoji materi, nato pa od tega odstopil in je pravzaprav on dejanski kupec, vendar nima namena kmetovati, temveč le pridobiti kmetijska zemljišča v last, nepremičnine pa so vpisane na ime matere in za prenos ni več ovir, saj lahko z darilno pogodbo brez odobritve pravnega posla pridobi navedena zemljišča. Izpostavlja, da je sporno, da zemljišča uspele kupke mejijo na zemljišča, ki so predmet nakupa, poleg navedena A. A. ni izkazala, da ima status kmeta in ni izkazala, da je družinski član, ki opravlja dejavnost na kmetiji, kjer sredstva iz te dejavnosti pomenijo poglavitni vir preživljanja. Pripominja, da je upravni organ neutemeljeno štel, da ima predkupno pravico tudi na nepremičninah 278/3, 278/2 in 277 k.o. 111 F., ki se nahajata na drugem koncu in nanju nepremičnina v solasti A. A. ne meji. I. A., mož A. A., se je skliceval na status kmeta na podlagi predvsem čebelarske dejavnosti in kmetijske dejavnosti. A. A. pa nima statusa kmeta, med tem ko se I. A. neposredno sklicuje na status kmeta. Ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč ni podal. Tožnik meni, da ob dejstvu, da se A. A. ni prijavila na razpis oz. ni oddala ponudbe skupaj z možem, kot solastnica in nista oddala ponudbe kot zakonca, A. A. sama ne izpolnjuje pogojev za pridobitev predkupne pravice na kmetijskih zemljiščih. Opozarja, da se je A. A. sklicevala na solastništvo in da njen mož kot solastnik kmetuje, in ne na skupno lastništvo, zato je izdana odločba neutemeljena in se ne da preizkusiti. Opozarja, da se A. A. ni sklicevala na status kmeta, medtem ko se njen mož I. A. za prodajo kmetijskega zemljišča ni prijavil. V nadaljevanju še pojasnjuje, da tudi I. A. ne izpolnjuje pogojev, ki jih za status kmeta zahteva 24. člen ZKZ, to je imetništvo kmetijskih zemljišč, kmetijsko izobrazbo in zadostno višino dohodka iz kmetijske dejavnosti. Glede na to opozarja, da je potrdilo o prihodkih za kmetijo, subvencije in tržni viški številka 0618TT z dne 12. 11. 2018 ter sklicevanje na mnenje Javne svetovalne službe v čebelarstvu o možni vrednosti čebeljih pridelkov v čebelarstvu, le ocena, v okviru čebelarske dejavnosti, kaj bi I. A. lahko pridelal in po kakšni ceni bi lahko prodal čebelarske proizvode, ne pa koliko jih je pridelal in po kakšni ceni prodal. Glede na to, da je pri ugotavljanju in izpolnjevanju pogojev za status kmeta letni dohodek kmetije bistven element oziroma element, ki ga je najtežje izkazati, je tožnik prepričan, da je potrdilo napačno oziroma pavšalno in neverodostojno in se ga ne da preizkusiti, kar je zatrjeval že pred prvostopnim organom. Upravni organ podatkov o tem ni v ničemer preveril, zato odločbe v tem delu ni mogoč preizkusiti. Tožnik v nadaljevanju opozarja na sušo, ki je prizadela njegove travnike in da je posledično zaradi tega tudi nižji pridelek v čebelarstvu v letu 2017. Upravni organ bi moral angažirati izvedenca čebelarske stroke, ki bi podal oceno, koliko čebelarskih izdelkov je I. A. v resnici lahko pridelal, glede na dejstvo suše. V nadaljevanju opozarja, da je upravni organ upošteval pomanjkljivo dokumentacijo, saj A. A. ni podala podatke o evidencah, ki izkazujejo proizvodnjo na kmetiji v okviru čebelarstva, manjkajo podatki o dejanskih količinah in cenah, po katerih so bili kmetijski in čebelarski pridelki in izdelki prodani. Prav tako opozarja, da je I. A. šele v pritožbi zoper odločbo UE 330-1069/2018-12 z dne 31. 1. 2018 priložil obrazce za vodenje notranjega nadzora o čebelarstvu za leto 2017, kar predstavlja nedovoljene pritožbene novote, saj bi to lahko predložil že v prvem upravnem postopku. Sicer pa so navedene evidence, ki jih piše sam čebelar, izenačene z izjavo stranke, ki bi jih lahko upravni organ upošteval le v povezavi z ostalimi dokazi. Opozarja na neenako obravnavanje, saj je moral v nasprotju z A. A. izkazati prihodek in ni zadoščala le ocena vrednosti pridelka, kar pomeni arbitrarno odločanje v upravnem postopku in pomeni kršitev načela enakosti strank. V nadaljevanju pa opozarja, da mora on kot kmet izpolnjevati stroge pogoje, medtem ko za A. A. kot lastnico dveh telic in ženo usposobljenega čebelarja zadostuje le čebelnjak in druga oprema, in tako to predstavlja tožniku nelojalno konkurenco. Upravni organ ne sledi namenu zakona, prav tako pa omogoča špekulacije. Meni, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva in se ne da preizkusiti in da tudi odločba tožene stranke nima razlogov. Opozarja, da upravni organ niti ne pojasni, ali A. A. izpolnjuje pogoje za kmeta po drugi alineji 24. člena ZKZ, niti ni razlogov, ali je A. A. ustrezno usposobljena za kmeta, prav tako ni mogoče preizkusiti odločitve o višini dohodka iz kmetijske dejavnosti. Opozarja, da je tožnik že na prvi stopnji oporekal verodostojnosti dokazil o višini skupnega dohodka na kmetiji, o čemer se prvostopenjski organ ni opredelil. Prav tako ni ugotavljal koliko ljudi družinskih članov naj bi doseglo po A. A. zatrjevan dohodek iz kmetijske dejavnosti v višini 19.631,73 EUR, čeprav naj bi ta predstavljal poglavitni vir za preživljanje A. A. Prav tako ni ugotavljal dohodka A. A. iz drugih virov, niti ostalih družinskih članov, saj bi šele na tej podlagi bilo mogoče uporabiti merilo, ali sredstva pridobljene s kmetijske dejavnosti pomenijo poglaviten vir za preživljanje in glavno dejavnost. Ponovno opozarja na kršitev določb upravnega postopka, arbitrarno ravnanje in neenako pravno obravnavanje ter meni, da A. A. ne izpolnjuje pogoje za predkupno upravičenko in da jih izpolnjuje tožnik kot zakupnik oziroma drug kmet, katerega je sicer prodajalec B. B. že izbral in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odobri pravni posel in odločbo odpravi ter odobri pravni posel med tožnikom in B. B., podredno pa da odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

6. Prizadeta stranka A. A. je v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, poudarja, da so namigovanja, da je formalna lastnica, neutemeljena in nerelevantna ter novota, prav tako je novota, da tudi nepremičnine A. A. naj ne bi mejile na vse nepremičnine, ki so predmet prodaje, saj v upravnem postopku nikoli ni bilo sporno, da A. A. meji na prodajane nepremičnine. Prav tako poudarja, da je prodajalec zemljišča prodajal skupno oziroma enotno v paketu in ker nepremičnine A. A. mejijo na nekatere izmed enot prodajanih nepremičnin, je glede vseh enot prodajanih nepremičnin, dosegla vrstni red iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ kot kmet mejaš in ločena obravnava v tem postopku ni mogoča. Tudi navedbe, da je A. A. zgolj solastnica in ne skupna lastnica so neutemeljene, ob dejstvu, da gre za premoženje zakoncev, saj je potrebno upoštevati 67. člen Družinskega zakonika oziroma prej 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom, časom trajanja zakonske zveze, predstavlja njuno skupno premoženje in do nastanka skupnega premoženja pride že na podlagi samega zakona, ne glede na to, kdo in na kakšen način je v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik. A. A. in I. A. pa sta poročena že od leta 1972, vseskozi živita skupaj in tudi vsa kmetijska dela opravljata skupaj. Upravna organa sta ustrezno obrazložila, da ima A. A. status kmeta in da je nosilka kmetijskega gospodarstva ter da prihodki te kmetijske dejavnosti A. A. predstavljajo edino in glavno dejavnost, saj A. A. ni zaposlena, ne prejema dohodkov na kakršnikoli drugi podlagi. Opozarja, da je treba upoštevati prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ, kjer se kot kmet šteje tudi fizična oseba, ki je družinski član osebe iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. A. A. je nosilka kmetijske dejavnosti in v skladu z navedeno zakonsko določbo se kot kmet in del njene kmetijske dejavnosti štejejo tudi vsi družinski člani. Ne drži navedba, da nikoli ni bilo zatrjevano, da ima A. A. status kmeta, tako zatrjevanje je v nasprotju s stanjem spisa. Prav tako je iz predloženega potrdila o prihodkih za kmetijo KGZ Celje jasno razvidno, da se nanaša na A. A. oziroma njeno kmetijsko gospodarstvo. Čebelarska dejavnost pa predstavlja del kmetijske dejavnosti A. A. in izdana potrdila KGZ Celje in tudi Čebelarske zveze Slovenije so izdane v okviru svojih pristojnosti in zato so tudi javne listine. Opozarja, da je tudi pojasnila svoje prihodke v okviru čebelarstva, na kar pa upravni organ niti tožnik ali prodajalec niso imeli popolnoma nobenih konkretnih ali argumentiranih pripomb. Zato ni bilo potrebno, da bi upravni organ v tej zvezi izvajal dodatne dokaze. Tožnik namreč podanim podatkom kot tudi predloženim listinam s strani A. A. nikoli ni konkretno ali kakorkoli argumentirano nasprotoval. To je storil šele v pritožbenem postopku zoper novo odločbo organa prve stopnje. Pritožbene novote so tudi navedbe tožnika o vremenskih pogojih in suši za leto 2017. Neresnične in žaljive do navedbe o domnevnih špekulativnih poslih A. A. kot tudi o namenu oziroma nelojalni konkurenci njene kmetijske dejavnosti. Glede izobraževanj pa poudarja, da izpolnjuje pogoje in je potrebno upoštevati drugi odstavek 111. člena ZKZ, ki jasno določa, da se šteje, da je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če je starejši od 30 let in ima od 15. leta starosti dalje najmanj 5 let delovnih izkušenj na kmetiji ali posamezni kmetijski dejavnosti. A. A. pa opravlja kmetijsko dejavnost že celo svoje življenje, je rojena na kmetiji in vseskozi ustrezno izkazuje potrebne in ustrezne delovne izkušnje.

_Dokazni sklep_

7. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, kjer je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa ter listine sodnega spisa, in sicer predložene listine tožnika v prilogah od A1 – A35. Sodišče v zadevi ni zaslišalo tožnika in B. B., saj je ugotovilo, da to za odločitev v zadevi ni potrebno.

8. Tudi ostale dokazne predloge je sodišče zavrnilo kot nepotrebne ali prepozne, kar je razvidno iz podane obrazložitve v nadaljevanju te sodbe. Tožnik je namreč predlagal, da sodišče zahteva od A. A. predložitev računov za prodane čebelarske izdelke v letu 2017, predložitev potrdil o drugih dohodkih A. A. in I. A. za leto 2017 oz. pridobitev teh podatkov pri ZPIZ, Upravni enoti Šentjur oz. Centru za socialno delo, angažiranje izvedenca čebelarske stroke ter oprava poizvedbe pri Nacionalnem veterinarskem inštitutu o poginu čebel v letu 2017 ter navedbe o suši v letu 2017. **K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je A. A., s tem, ko meji na določene nepremičnine, ki se prodajajo, na določene pa ne, ustrezno opredeljena kot kmet mejaš, prav tako pa je sporen status A. A. kot kmeta. Tožnik v nadaljevanju oporeka tudi nekaterim dokazilom, ki jih je predložila prizadeta stranka glede višine dohodka.

11. 17. člen ZKZ določa, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po tem zakonu šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon. Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. Po 21. člen ZKZ mora vsakdo, ki želi kupiti na prodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti. Upravna enota po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse sprejemnike ponudbe in prodajalca priporočeno s povratnico o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku iz četrtega odstavka prejšnjega člena. Ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe na način, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote. Če se izjava o sprejemu ponudbe pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je upravna enota prejela izjavo o sprejemu ponudbe, šteje dan oddaje na pošto.

12. Za odločitev o sporu je relevanten tudi 23. člen ZKZ, ki določa vrstni red predkupnih upravičencev. Ta v prvem odstavku med drugim pravi, da pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet;...

13. Ugotoviti je, da med strankama ni sporno, da je tožnik podal izjavo o sprejemu ponudbe 18. 7. 2018, in sicer za zemljišče iz ponudbe prodajalca, ki je bila javno objavljena. Navedeno izjavo pa je pravočasno 13. 7. 2018 podala tudi A. A., oba pa sta vložila vlogo za odobritev pravnega posla. Nadalje iz upravnih spisov izhaja, da je A. A. na izjavi o sprejemu ponudbe obkrožila rubriko, da uveljavlja predkupno pravico kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Tako je zavrniti namigovanja tožnika, da se A. A. na status kmeta ni nikoli sklicevala.

14. Ob sprejemu ponudbe je upravni organ z vpogledom v uradno evidenco Geodetske uprave Republike Slovenije ugotovil, da je A. A. solastnica parcele št. 892, 893 in 237, vse k.o. 111 F., s katerimi neposredno meji na prodajani parceli št. 264/1 in 264/2 k.o. 111 F., ki sta tudi predmet kupoprodajne pogodbe. Navedeno med strankama ni bilo sporno.

15. Glede na to, da je A. A. solastnica treh parcel, ki mejijo na dve prodajani parceli, ter ob tem, da je prodajalec v ponudbi za prodajo kmetijskih zemljišč navedel vseh šest parcel skupaj ter določil za vse parcele, ki so predmet prodaje, enotno ceno (enotna ponudba), je ob upoštevanju 23. člena ZKZ A. A. predkupni upravičenec na najvišjem mestu, to je pred tožnikom, ki ima status drugega kmeta.1 Ker je bilo nesporno ugotovljeno, da je A. A. solastnica določenih parcel (ne sicer vseh, ki se prodajajo), ki mejijo na prodajane parcele prodajalca B. B., se je A. A. upravičeno obravnavalo kot predkupno upravičenko iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, po katerem ima predkupno pravico kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Tako se izkaže za napačno stališče tožnika, da A. A. ni predkupna upravičenka vseh parcel, ker njene parcele ne mejijo na vse prodajane parcele.

16. Zatrjevanje tožnika, da bi lahko A. A. kot solastnica lahko podala prijavo za nakup kmetijskega zemljišča le skupaj s svojim zakoncem I. A. in da bi se morala sklicevati na skupno lastnino, je napačno. Po tretjem odstavku 66. člena Stvarnopravnega zakonika solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Navedeno pomeni, da lahko sama nastopa kot predkupna upravičenka in se njena pravica presoja glede na določbe ZKZ.

17. V zvezi s spornim dejstvom, ali ima A. A. status kmeta, pa je ugotoviti, da je po ustaljeni sodni praksi potrebno status kmeta ugotavljati, tudi če ni podana odločba o statusu kmeta, ki je sicer deklaratorna, in tudi če je podana, učinkuje od tega, ko je nastalo pravno dejstvo, na katerega se nanaša. Poudariti pa je treba, da je potrebno pri A. A. kot sprejemnici ponudbe, ugotavljati, ali sama izpolnjuje vse predpisane pogoje, ki so potrebni za predkupnega upravičenca. Drugih izjem, ki bi se nanašale na solastništvo kmetijskega zemljišča, ZKZ ne omenja. To pomeni, da so vsi drugi pravni posli, čeprav so v njih udeleženi solastniki, predmet režima po ZKZ, torej odobritve in upoštevanja prednostnega vrstnega reda kupcev iz 23. člena ZKZ.

18. Prvi odstavek 24. člena ZKZ v prvi alineji med drugim določa, da je v smislu tega zakona je kmet fizična oseba: - ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka.

19. Pogoje, pod katerimi se oseba šteje za kmeta, določa 24. člen ZKZ. V šestem odstavku tega člena je določeno, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja. Odločitev upravnega organa o tem vprašanju je po pravni naravi deklarativna oziroma ugotovitvena odločba, z njo se ugotavlja obstoj dejstev, ki za osebo, na katero se nanaša, vzpostavlja določeno pravno stanje – vprašanje o statusu kmeta, ki pa je odvisno od izpolnjevanja materialnih pogojev, ki jih določa 24. člen ZKZ, v času sprejema ponudbe. Na podlagi stališča Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 97/2016 mora potencialni kupec pogoje za uveljavljanje predkupne pravice iz 23. člena ZKZ izpolnjevati v trenutku, ko je pogodba sklenjena in najkasneje do izteka roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ. Organ je glede na navedeno stališče presojal pridobljen dohodek iz kmetijske dejavnosti, kot je opredeljen v drugem odstavku 24. člena ZKZ (v gospodarskem letu pred uveljavljanjem pogojev), za leto 2017. 20. Za kmetijsko dejavnost se štejejo vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti in tudi čebelarstvo. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti pa se po zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, ki vključno s prihodki iz naslova ukrepov v kmetijski politiki in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev (torej v konkretnem primeru v letu 2017), ki dosega najmanj 2/3 letne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji in v istem obdobju. Iz dokumentov, ki jih je predložila A. A., kot solastnica parcel, ki mejijo na prodajana zemljišča, je ugotoviti, da je nosilka kmetijskega gospodarstva KMG MID 12345678 za katerega je bilo na podlagi potrdila KGZS, Kmetijski zavod Celje, Izpostava Šentjur, in mnenje Javno svetovalne službe v čebelarstvu ugotovljeno, da prihodki kmetije presegajo predpisan cenzus iz drugega odstavka 24. člena ZKZ. V postopku je bilo ugotovljeno, da se čebelarska dejavnost, ki jo sicer izvaja mož uspele kupke A. A., opravlja v okviru kmetijskega gospodarstva, katerega nosilka je uspela kupka in tako prispeva k skupnemu prihodku kmetije. Torej se lahko upošteva tudi kot prihodek za preverjanje izpolnjevanja pogoja za status kmeta za A. A. Drugostopni organ najprej poudarja, da je prvostopni organ v postopku ugotavljal izpolnjevanje pogojev za status kmeta za A. A., in je zaključil, da je iz dokumentov konkretne zadeve razvidno, da je A. A. solastnica parcel, ki mejijo na prodajana zemljišča, da je za kmetovanje ustrezno usposobljena na podlagi 111. člena ZKZ, dalje da je nosilka kmetijskega gospodarstva KMG MID 12345678, za katerega je bilo na podlagi Potrdila KGZS, Kmetijski zavod Celje, Izpostava Šentjur in mnenja Javne svetovalne službe v čebelarstvu ugotovljeno, da prihodek kmetije presega predpisani cenzus iz drugega odstavka 24. člena ZKZ. Zakon pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti izhaja iz vrednosti kmetijskih pridelkov in ne iz dohodka. Vrednost pridelkov pa vključuje poleg na trgu prodanih pridelkov tudi pridelke za domačo porabo in za nadaljnjo obdelavo. Zato v zadevi za presojo ni odločilen dokaz, ki ga je predlagal sicer šele v tožbi tožnik (zato je tudi prepozen), torej predložitev računov za prodane čebelarske izdelke v letu 2017. Po ustaljeni upravno sodni praksi pa se lahko te okoliščine dokazujejo z različnimi dokazili, tudi z oceno vrednosti pridelkov.2 Poleg tega je uspela kupka v postopku predložila tudi druga dokazila, iz katerih je lahko razbrati količino pridelanega medu (evidence). Navedbe tožnika o suši in poginu čebel v letu 2017 so nedovoljena pritožbena novota (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), navedbe o tem je tožnik podal šele v tožbi oz. v pripravljalni vlogi zato je sodišče zavrnilo dokazni predlog o poizvedbi pri Nacionalnem veterinarskem inštitutu o poginu čebel in dejstva v zvezi s tem niso bila predmet ugotovitvenega postopka in jih je sodišče zavrnilo. Skladno z 2. členom ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. To presojo pa lahko opravi le ob upoštevanju dejanskega in pravnega stanja v času izdaje izpodbijanega akta, takrat pa tožnik še ni podal nobenih navedb o suši in morebitnem poginu čebel in so zato dokazi v navedeni smeri prepozni.

21. Tožnik meni, da je sklicevanje A. A. na drugo alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ, kar je navedena storila v pritožbenem postopku zoper prvotno izdano odločbo, novota, ki ni dovoljena.

22. Najprej je ugotoviti, da je upravna enota v prvotnem postopku glede na odločbo pritožbenega organa z dne 28. 6. 2019 izvedla pomanjkljiv ugotovitveni postopek ter ni pozvala strank, da bo predmet obravnave razjasnitev okoliščin v postopku odobritve pravnega posla ter da naj stranke v zvezi s tem prinesejo vso potrebno dokumentacijo, s katero bodo upravičile status kmeta. Ker v prvotnem postopku tako ni bila upoštevana določba 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki pravi, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi ter določba 139. člena ZUP, po kateri mora uradna oseba, ki vodi postopek, lahko med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena, tako ni mogoče v tem delu govoriti o novoti. Tako je A. A. pravočasno predložila evidence – obrazce za vodenje notranjega nadzora v čebelarstvu za leto 2017. 23. Tožnik navaja, da je že na sami ustni obravnavi pred Upravno enoto nasprotoval verodostojnost potrdila KGZS, Kmetijski zavod Celje, Izpostava Šentjur. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 22. 11. 2018, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da je izjavil, da glede dohodka kmetije A. A., ki so navedeni na potrdilu o prihodkih za kmetijo z dne 12. 11. 2018, ki ga je izdala Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, Kmetijsko-gozdarski zavod Celje, Izpostava Šentjur, meni, da so navedeni dohodki neupravičeni in želi, da se to preveri in prouči. Na ustni obravnavi je takrat podal izjavo tudi I. A. kot solastnik kmetije in nosilec čebelarstva na kmetiji, kjer je dejal, da že od leta 1964 čebelari, in je imel v letu 2017 38 čebeljih družin in jih je imel tudi vpisane v register Kmetijskih gospodarstev in registriranih pri Kmetijsko-gozdarsko zbornici in da je v letu 2017 proizvedel 800 kg cvetličnega, kostanjevega in gozdnega medu, 130 kg cvetnega prahu in 2 kg propolisa in to je vrednoteno na 14.701,80 EUR, za kar je mnenje 18. 11. 2018 izdala Čebelarska zveza Slovenije, Javno svetovalna služba v čebelarstvu. Glede računov je dejal, da ima zakonsko dovoljenje, da čebelarske izdelke prodaja na domu in da ima glede sledljivosti HACAP sistem, kjer ima vse evidentirano. S tem je A. A. zadostila zahtevi iz 140. člena ZUP, ki med drugim določa, da mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, stranka navesti natančno, po resnici in določno. Če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti.

24. Ugotoviti je, da na navedeno izjavo in izpovedbe tožnik na ustni obravnavi ni podal nobenih pripomb. Po določbi 146. člena ZUP sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; če pa stori to po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. Upravni organ pa je na podlagi predloženih potrdil, prav tako pa tudi na podlagi pridobljenih uradnih evidenc in izjav vpletenih, po mnenju sodišča upravičeno zaključil, da je prihodek kmetije A. A. 19.631,73 EUR, kar presega 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji za leto 2017, ki je bila 13.015,60 EUR. Te ugotovitve je organ podal po preučitvi vseh dokazov, ki jih je predložila A. A., od pisnih dokazov in potrdil iz uradnih evidenc, vse povezavi z njeno izjavo in izjavo njenega moža. Če se tožnik z navedenimi izjavami in dokazi ni strinjal, je bilo na njem, da izpodbija pravilnost navedb A. A. o dohodkih iz čebelarstva in bi moral dati konkretne podatke in navedbe, s katerimi bi navedene dokaze izpodbil in ne zgolj pavšalno zatrjevati, da je navedeno potrebno proučiti. Ta pavšalni očitek tudi ne zadostuje, da bi bil dohodek ugotavljal z angažiranjem izvedenca, zato je sodišče naveden dokazni predlog zavrnilo kot neutemeljen. Poleg tega pa je še poudariti, da iz podatkov o KMG 12345678, ki jih je pridobil upravni organ v okviru upravnega postopka, izhaja, da je v okviru kmetije KMG MID navedeno, da se na kmetiji redi govedo, perutnina, čebele in je navedeno tudi število čebeljih družin, in sicer 47. Na podlagi navedenih podatkov je tako upravni organ v povezavi z ostalimi upravičeno zaključil, da je na kmetiji, kjer je nosilka A. A., prijavljen tudi čebelnjak, kjer je čebelar I. A. ter da so navedbe ter predloženi podatki verodostojni.

25. Upravni organ je nadalje po mnenju sodišča upravičeno zaključil, da A. A. izpolnjuje predkupno upravičenje kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj in da ima predkupno pravico po 2. točki 23. člena ZKZ. V kmetijsko dejavnost po standardni klasifikaciji dejavnost sodi pod šifro 01490 reja drugih živali - čebelarstvo (predelava medu in čebeljega voska). Tako je upravni organ upravičeno ugotovil, da A. A. izpolnjuje pogoje kot nosilec kmetijskega gospodarstva na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ in iz naslova državne pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju, kar pomeni, da predstavlja navedena dejavnost pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti. Prav tako je zaključil, da je na podlagi 111. člena ZKZ tudi usposobljena za obdelavo, saj je nosilka kmetijskega gospodarska KMG MID 12345678, za katerega je bilo ugotovljeno, da se presega predpisan cenzus iz drugega odstavka 24. člena ZKZ.

26. Pripomniti je, da ob dejstvu, da je A. A. nosilka kmetijskega gospodarstva, je upravni organ upravičeno reševal predhodno vprašanje statusa kmeta v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ, in ni presojal statusa po drugi alineji. Zato ni bilo potrebne presoje ali se opravlja kmetijska dejavnost na kmetiji kot edina oziroma glavna dejavnost in preučevanje prihodkov drugih članov kmetijskega gospodarstva, kot to zmotno meni tožnik. Zato je tudi nerelevanten dokaz o poizvedbah o dohodkih A. A. in I. A. pri ZPIZ-u, Upravni enoti Šentjur in Centru za socialno delo.

27. Za odločitev o zadevi je nerelevantno ugotavljanje podatkov tožnika, ki ima glede na 23. člen ZKZ kot drug kmet predkupno pravico s kasnejšim vrstnim redom. Stvar zakonodajalca pa je klasifikacija dejavnosti čebelarstva kot kmetijske dejavnosti in s tem morebitno lažjo konkuriranje za nakup kmetijskih zemljišč, zato je sodišče navedbe o nelojalni konkurenci štelo kot nerelevantne za odločanje v tem postopku.

28. V zvezi z navedbami tožnika, da je tožnica zlorabila svoj položaj, saj je zgolj formalni kupec in namerava pridobiti kmetijo oziroma zemljišča za svojega sina D. D., pa sodišče navedeno zavrača kot nerelevantno, saj to ne more biti stvar postopka za odobritev pravnega posla, temveč je lahko le predmet ustreznega sodnega postopka (kazenskega oz. civilnega).

29. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

30. Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

31. Povračilo stroškov je v tem upravnem sporu zahtevala tudi stranka z interesom. Ker ZUS-1 povračila stroškov stranki z interesom ne ureja, je treba za odločitev o teh stroških uporabiti ustrezne določbe Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni. Glede na navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo, ki se glede pravno pomembnih okoliščin bistveno ne razlikujejo od razlogovanja toženke v upravnem postopku, sodišče sodi, da odgovor na tožbo ni bil potreben, zato je stroškovni zahtevek stranke z interesom zavrnilo. Ker je v izreku že odločeno, da vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora, o tem ni odločalo ponovno (posebej), temveč to odločitev le obrazlaga še s stališča stroškov stranke z interesom.

1 Tako tudi sodna praksa I U 1985/2011 z dne 7. 12. 2012, II U 330/2014 z dne 8. 4. 2015. 2 Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. II U 431/2015.