Jedro

Tožnikova zaposlitev v RS od leta 2006 dalje je ena izmed bistvenih življenjskih aktivnosti na območju Slovenije, ki izkazuje njegovo materialno (ne le ozko ekonomsko) in socialno eksistenco ter poklicni interes njegovega dejanskega življenja v RS. Dejstvo je, da ima tožnik v Sloveniji izbranega zdravnika, opravljen izpit iz znanja slovenščine in tu zadovoljuje osnovne življenjske potrebe, torej ima osebni interes biti v Sloveniji.

Okoliščina, da ima tožnik v Srbiji polnoletno hčer (ki živi v Angliji) in ženo (s katero sta ločena) ne zadošča za ugotovitev, da tožnik ni trajno in tesno povezan z RS. Tožnena stranka tudi ni obrazložiila, zakaj naj bi imela ta okoliščina večjo težo od ostalih vrst tožnikovih interesov in njegovega dejanskega življenja v RS.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odpravi se odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 213‑2246/2020/23 (133‑07) z dne 15. 3. 2022 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je organ druge stopnje Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi 27.c člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) odpravil zagotovilo Upravne enote Jesenice (v nadaljevanju organ prve stopnje) številka 213‑58/2020-26 z dne 10. 11. 2020 (1. točka izreka) in ni ugodil tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (2.točka izreka). Ugotovil je še, da niso nastali posebni stroški postopka (3.točka izreka).

2.Iz uvoda obrazložitve je razvidno, da je organ prve stopnje izdal zagotovilo, da bo tožnika sprejel v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz dosedanjega državljanstva in če bo še vedno izpolnjeval pogoje 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Zagotovilo velja dve leti odkar je bilo v postopku revizije podano soglasje tožene stranke. Če tožnik v tem roku ne bo predložil navedenih dokazov, bo organ prve stopnje štel, da umika vlogo za sprejem v državljanstvo RS.

3.Tožena stranka je menila, da je organ prve stopnje nepopolno ugotovil dejansko stanje v zvezi s pogojem iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, zato je na podlagi pooblastila iz 27.c člena ZDRS postopek dopolnila, odpravila zagotovilo in sama odločila o stvari.

4.Po naknadnem pregledu priloženega upravnega spisa, ob upoštevanju tožnikovih novih izjav in izpovedbah štirih prič (dve priči sta bili zaslišani že pred revizijskim postopkom) ter ostalih dokazov, ki so bili pridobljeni v postopku pred organom prve stopnje, je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal, da je RS središče njegovih interesov. V RS je prišel zaradi zaposlitve, pri čemer ga je vodil ekonomski interes. Tu zadovoljuje osnovne potrebe, od 2006 dalje je tu zaposlen, zdravnika v Sloveniji ima od septembra 2010, njegova žena in hči pa ves ta čas živita v Srbiji. On v Srbijo hodi poleti in za novoletne praznike, včasih tudi za prvomajske praznike. V postopku pred organom prve stopnje je navedel, da ga v RS kdaj obiščeta žena in hči.

5.V dopolnjenem postopku je tožena stranka na podlagi izpovedb tožnika in štirih prič, od katerih sta bili dve zaslišani v postopku pred organom prve stopnje, ugotovila, da še vedno ni izkazano, da je središče tožnikovih interesov v Sloveniji. V zvezi s tem je navedla, da iz izpovedb tožnika in dveh prič, zaslišanih pred organom prve stopnje izhaja, da njegovi žena in hči živita v Srbiji, v revizijskem postopku pa je tožnik izpovedal drugače in sicer, da sta z ženo že več let ne živita skupaj. Izpovedal je tudi, da ima v Srbiji nepremičnino, kar sta potrdili tudi priči, zaslišani pred organom prve stopnje. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da ima z ženo kljub ločitvi dobre odnose (slednja je to potrdila v pisni izjavi), zato je tožena stranka dvomila, da je tožnikovo središče interesov v RS.

6.V nadaljnjem dokaznem postopku je tožena stranka ugotovila, da je tožnik prišel v RS zaradi ekonomskega interesa, zaradi tega je tu tudi ostal, njegovi osebni in družinski interesi pa so še vedno v Srbiji, kjer ima nepremičnino in družino. S temi ugotovitvami je seznanila tožnika, ki je navedel, da se v skupnosti z ženo in hčerjo ne vidi. Hčerka s fantom živi v Angliji, tudi zanjo Srbija ne predstavlja več središča interesov. Predložil je dokument o večkratnem obisku odvetnika v Srbiji zaradi razveze zakonske zveze. Zaslišan oktobra 2021 je tožnik izpovedal, da namerava podedovano hišo zapustiti hčeri. Na Srbijo ga nič ne veže, le občasni obiski hčere, ko ni v tujini. Takrat obišče tudi bivšo ženo, s katero se dobro razumeta. V Sloveniji ima redno službo, ki mu veliko pomeni, urejeno zdravstveno varstvo in zdravnika, veliko prijateljev in je lastnik nekaj premičnin (različno orodje in instrumenti). Sredstva, ki jih dobi v Sloveniji, porabi za nakup življenjskih potrebščin.

7.Iz zaključnih ugotovitev tožene stranke izhaja, da tožnik ni izkazal obstoja trajne in tesne povezave s Slovenijo, saj ga nanjo veže le ekonomski interes (zaposlitev, služba in posledično varnost). Upoštevala je, da ima v Srbiji nepremičnino in družino. Kljub temu, da sta se z ženo kasneje ločila, se dobro razumeta, tožnik njo in hčerko v Srbiji občasno obišče. Glede na navedeno je tožena stranka zaključila, da tožnik tako ni izkazal pogoja, da dejansko živi v Sloveniji deset let.

Tožba

8.Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka, kršitve 14. in 22. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, obdrži v veljavi zagotovilo organa prve stopnje in zadevo vrne v ponoven postopek toženi stranki. Podrejeno naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Priglaša stroške sodnega postopka.

9.Trdi, da je tožena stranka večkrat prekoračila zakonski rok za izvedbo revizije, s čimer je kršila drugi odstavek 14. člena in 22. člen Ustave. Poleg tega predloženih dokazov ni presojala vestno in skrbno. Spregledala je, da ga organ prve stopnje o tem, kakšen odnos ima z ženo, ni vprašal. Pred izdajo izpodbijane odločbe ga tožena stranka ni seznanila z ugotovitvijo, da središče njegovih interesov ni v Sloveniji zato, ker ima v Srbiji nepremičnino. Upoštevala je ekonomsko vez v smislu zaposlitve v Sloveniji, hkrati pa ugotovila, da tožnik nima izkazanih ostalih vezi s to državo. Do teh njenih ugotovitev se tožnik ni imel možnosti opredeliti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka ugotavljala ali obstojijo njegove poklicne, socialne in druge vezi z RS. Te je tožnik izkazal, saj opravlja poklic v Sloveniji, tu ima številne prijatelje. Z ženo ne živita skupaj na istem naslovu v Srbiji že od leta 2015 dalje. Nepremično v Srbiji je podedoval. Po dosedanji enotni praksi tožene stranke dedovano premoženje ne predstavlja okoliščine, ki bi lahko vplivala na središče interesov posameznika. Nesprejemljivo je pričakovati, da se bo oseba, ki bo enkrat zaprosila za sprejem v državljanstvo RS, odpovedala dedovanju v matični državi le z namenom, da bo dobila slovensko državljanstvo. Tožena stranka je zmotno ugotovila, da njegovo dejansko življenje v RS ni izkazano, ker v Srbiji živi njegova bivša žena, s katero ima korektne odnose. V zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na ožje družinske člane in lastništvo nepremičnine, se tožnik sklicuje na revizijsko prakso tožene stranke.

10.Tožena stranka ni upoštevala vseh relevantnih okoliščin v zvezi z njegovim dejanskim življenjem v Sloveniji ter z njegovim subjektivnim dojemanjem družine in zakonske zveze. Okoliščina, ko nekdanja zakonca ostaneta po ločitvi v dobrih odnosih, ne bi smela vplivati na odločitev, saj tožnikova zakonska zveza ne obstoji več, ob obisku Srbije tožnik ne živi več pri nekdanji ženi. Njuna hčerka ima 26 let in živi samostojno. Njegova družina in zakonska zveza v Srbiji torej že nekaj časa ne obstajata več. Do teh okoliščin se tožena stranka ni opredelila in ga s svojimi ugotovitvami v zvezi s tem ni seznanila. Na podlagi načela materialne resnice bi bila dolžna ugotoviti resnično stanje (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), predhodno pa mu omogočiti, da bi se izjavil o vseh pravno relevantnih okoliščinah ter ugotovitvah v postopku. Zgolj njena ugotovitev, da tožnik pred revizijskim postopkom ni navajal okoliščin o ločitvi, ne more zadostiti kriteriju obrazloženosti odločbe. Tožena stranka tudi ni preučila celotnega dokaznega gradiva, z odločitvijo pa posegla v njegove zakonske, ustavne in konvencijske pravice.

Odgovor na tožbo

11.Tožena stranka se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Dodatno navaja, da bi tožnik v zvezi z dolgotrajnim potekom postopka lahko uporabil določbe ZUP, ki se nanašajo na molk organa. Revizijski postopek je trajal toliko časa zato, ker je bilo treba ustrezno raziskati, ali tožnik izpolnjuje pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Vztraja, da ga je seznanila z vsemi ugotovitvami v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, dana mu je bila možnost, da se o njih izjavi in predloži dodatna dokazila. Tožnikove izjave in dodatna dokazila niso spremenile ugotovitve o njegovih vezeh s Srbijo oziroma o tem, da tožnika z RS veže le ekonomski interes.

Presoja sodišča

12.Tožba je utemeljena.

13.Predmet presoje je odločitev tožene stranke v revizijskem postopku o odpravi zagotovila organa prve stopnje in o tem, da ne ugodi tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo RS, ker ni izkazal pogoja dejanskega bivanja v RS iz 3. točke prvega odstavka 10.člena ZDRS.

14.V 3. točki 3. člena ZDRS je kot en od načinov pridobitve državljanstva RS določena naturalizacija, to je sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje. V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, sprejme v državljanstvo RS po prostem preudarku, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, naštete v 1. do 10. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS. Le v primeru, ko jih izpolnjuje, ima možnost, da bo naturalizirana.1 V 3. točki prvega odstavka 10.člena ZDRS je kot pogoj določeno, da mora oseba, ki prosi za naturalizacijo, dejansko živeti v RS 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje, in da ima urejen status tujca.

15.Pojem (neprekinjenega) dejanskega življenja je nedoločen pravni pojem.2 Taki pravni pojmi na področju upravnega prava so po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena omenjenega pojma. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage nedoločenega pravnega pojma.3

16.V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka nedoločenemu pravnemu pojmu dejanskega življenja glede na ustaljene metode razlage dala vsebino, ki izhaja iz ZDRS.

17.Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 22/2024 z dne 5. 6. 2024 pojasnilo, da dejansko življenje v Sloveniji in zahteva po njegovi neprekinjenosti nista identična. Poudarilo je, da pri zapolnitvi vsebine pojma dejanskega življenja iz 3.točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni mogoče spregledati zahteve po prosilčevi fizični prisotnosti na ozemlju Slovenije in zahteve, da je tu njegovo središče interesov, in to ne le v obdobju zadnjih petih let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo, ampak tudi v obdobju predhodnih petih let.

18.V skladu z osmim odstavkom 10. člena ZDRS se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in RS obstajajo tesne in trajne povezave.

19.Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019 presodilo, da iz navedene določbe ZDRS izhajata dva pogoja, in sicer fizična prisotnost osebe na ozemlju RS in središče interesov v tej državi (10. točka obrazložitve). To pomeni, da zahtevani pogoj lahko izpolni samo prosilec za državljanstvo, ki je fizično prisoten v Sloveniji (v njej dejansko biva) in če tu udejanja svoje bistvene življenjske interese (poklicne, ekonomske, socialne, družinske ipd.). V predlogu ZDRS-D je poudarjeno, da oseba opravlja bistvene življenjske aktivnosti na ozemlju Republike Slovenije, če je tu središče njenih interesov, če ima tu družino, če se tu udejstvuje v javnem življenju, če je povezana z ustanovami javnega in zasebnega prava, če si tu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno zavarovanje itd.4 Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v RS središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave.5

20.Ob upoštevanju navedenih izhodišč so utemeljene tožbene navedbe o pomanjkljivi obrazložitvi v izpodbijanem aktu glede izpolnjevanja pogoja središča tožnikovih interesov ter njegovih tesnih in trajnih povezav z RS. Iz ugotovitev tožene stranke namreč izhaja, da tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, saj je v Slovenijo prišel zaradi ekonomskega interesa, zaradi katerega tukaj tudi ostaja, medtem ko so njegovi osebni in družinski interesi v Srbiji. Tam živi njegova družina, ki jo obiskuje in s katero ima dober odnos, hkrati pa je lastnik nepremičnine v Srbiji. Ni namreč sporno, da tožnikova žena in hči nista nikoli bivali z njim v RS in da ima tožnik nepremičnino v Srbiji.

To sodišče je v sodbi I U 694/2022 z dne 10. 2. 2025 (14. točka obrazložitve) sprejelo stališče, da se trajne in tesne vezi med prosilcem in RS kažejo skozi tiste okoliščine prosilca, ki prosi za državljanstvo, iz katerih je razvidno, da se je ustrezno asimiliral v okolje, da ima v RS zaposlitev in prijateljske ter druge socialne vezi in se podreja pravnemu redu RS. Pojem središča življenjskih interesov prosilca se ne nanaša le na dejstvo, kje je prosilčeva družina, ampak tudi na njegovo dejansko življenjsko osredotočenost v RS. To pomeni, da je treba v postopku ugotoviti, ali prosilec na območju RS opravlja večino svojih pomembnih dejavnosti in življenjskih interesov.

Med strankama niso sporne okoliščine, da (je) tožnik: (1) fizično prisoten na ozemlju RS od marca 2006; (2) tu zaposlen od leta 2006 dalje; (3) ima opravljen izpit iz znanja slovenščine za tujce; (4) ima izbranega zdravnika od septembra 2010; (5) osnovne življenjske potrebe zadovoljuje v RS ter (6) v Srbijo hodi poleti, za novoletne, včasih pa tudi za prvomajske praznike. Teh dejstev tožena stranka ni upoštevala pri presoji tožnikovih trajnih in tesnih povezav z RS in se ni opredelila do njegovih poklicnih, socialnih in osebnih okoliščin. Zato ni pravilno uporabila določbe prvega odstavka 10. člena ZDRS.

Po presoji sodišča je tožnikova zaposlitev v RS od leta 2006 dalje ena izmed bistvenih življenjskih aktivnosti na območju Slovenije, ki izkazuje njegovo materialno (ne le ozko ekonomsko) in socialno eksistenco ter poklicni interes njegovega dejanskega življenja v RS. Dejstvo je, da ima tožnik v Sloveniji izbranega zdravnika, opravljen izpit iz znanja slovenščine in tu zadovoljuje osnovne življenjske potrebe, torej ima osebni interes biti v Sloveniji. Tožena stranka socialnih vezi ni presojala, čeprav iz podatkov upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo izhaja, da ima v RS številne prijatelje, s katerimi se druži in hobije. Okoliščina, da ima tožnik v Srbiji polnoletno hčer (ki živi v Angliji) in ženo (s katero sta ločena) ne zadošča za ugotovitev, da tožnik ni trajno in tesno povezan z RS. Tožnena stranka tudi ni obrazložiila, zakaj naj bi imela ta okoliščina večjo težo od ostalih vrst tožnikovih interesov in njegovega dejanskega življenja v RS.

Sodišče ob takem stanju stvari ugotavlja, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, saj tožena stranka ni celovito presodila vseh pravno relevantnih okoliščin o tožnikovi asimilaciji v RS in njegovi dejanski življenjski osredotočenosti v tej državi.

Izpodbijane odločbe tudi sicer ni mogoče preizkusiti, saj tožena stranka ni pojasnila, kako lahko dejstvo, da je tožnik v Srbiji lastnik podedovane nepremičnine, vodi do ugotovitve, da v Sloveniji ne opravlja večine svojih pomembnih dejavnosti in da na tem območju nima življenjskih interesov. Izpodbijani akt torej nima sestavin iz prvega odstavka 214. člena ZUP, v skladu s katerim mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, ter razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Stranka v postopku ima namreč pravico poznati razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določeni način. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.6 Tožena stranka bi morala najprej ugotoviti, katero je tisto obdobje tožnikovega dejanskega življenja, ki je relevantno za odločitev, in se v okviru tega obdobja opredeliti do vseh tožnikovih navedb o povezavah z RS (glede poklicnih, socialnih, osebnih vezi). Pri ugotavljanju teh pravno relevantnih okoliščin bi morala med drugim vestno in skrbno oceniti izpovedi prič in tožnikove izjave.

Kot že povedano, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti z vidika pravilnosti uporabe 10. člena ZDRS, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS‑1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo morala tožena stranka odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb strank ni opredelilo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

O stroških postopka

Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Prisojeni znesek plača tožena stranka.

Sodišče je priznalo stroške postopka v tem upravnem sporu po Pravilniku v skladu z navedenim tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR, saj je sodišče ugodilo tožbi, v zvezi s katero je odločitev sprejelo brez opravljene glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetniška družba. Z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) so skupni stroški postopka 347,70 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške v 15 dneh od vročitve sodbe. Obresti od zneska stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v sodno določenem roku za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z 378. členom OZ7). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).-------------------------------1 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (14. točka obrazložitve).2 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 37/2022 (16. točka obrazložitve) in X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019 (8. točka obrazložitve).3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 182/2017 z dne 9. 10. 2019 (21. in 22. točka obrazložitve), sklep Vrhovnega sodišča I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019 (7. in 8. točka obrazložitve), sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 9/2018 z dne 4. 12. 2019 (11. in 12. točka obrazložitve), sklep Vrhovnega sodišča X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (16. točka obrazložitve), sodbo Upravnega sodišča I U 468/ 2021 z dne 11. 3. 2024 (28. točka obrazložitve) in sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1513/2020 z dne 28. 5. 2024 (15. točka obrazložitve).4 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS‑D), prva obravnava, EPA 979-IV, obrazložitev k 3. členu sprememb, str. 15.5 Glej Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019 (11. točka obrazložitve).6 Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eno poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe ter možnosti pravnega in posebej sodnega varstva (Glej tudi Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 443, 1. točka).7 Enako tudi načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja 1/2006, str.7).