Jedro

Delničar ni upravičen do sorazmernega dela razdelitvene mase, ampak le do ustrezne udeležbe na njenem preostanku. Delničar ima namreč do dneva začetka stečajnega postopka samo pravico do dividende, nima pa v okviru svojih korporacijskih pravic obligacijskih ali stvarnih pravic, katerih sodno varstvo (do njihovega poplačila) bi lahko uveljavljal v stečajnem postopku. Delničar je ob stečaju delniške družbe upravičen le do njenega preostalega premoženja, in sicer v skladu z razmerjem števila njegovih delnic do števila vseh izdanih delnic delniške družbe, in to kot upravičenec zadnjega vrstnega reda. Zato njegovo upravičenje ni terjatev, ki jo je treba prijaviti po 137. členu ZPPSL.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zahtevek na ugotovitev, da do stečajne mase tožene stranke obstoji terjatev tožeče stranke iz naslova imetništva 86 navadnih delnic v skupni nominalni vrednosti 2,580.000,00 SIT, kot neutemeljen zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 106.225,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1999 do plačila, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do stečajne mase tožene stranke iz naslova imetništva 86 navadnih delnic v skupni nominalni vrednosti 2,580.000,00 SIT (1. točka izreka prvostopne odločbe). Istočasno pa je tožeči stranki naložilo povrnitev 30.324,60 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.3.1998 do plačila (3. točka izreka prvostopne odločbe).

Proti ugotovitvenemu delu navedene sodbe (tj. proti 1. točki izreka prvostopne odločbe) se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe z vrnitvijo zadeve v razveljavljenem delu v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne odločbe do plačila.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka kot imetnik 86 navadnih delnic ni upravičena do sorazmernega dela razdelitvene mase (tj. do tistega dela stečajne mase, ki je po izplačilu stroškov stečajnega postopka namenjen poplačilu upnikov, ki so v stečajnem postopku uveljavljali sodno varstvo svoje pravice do poplačila, torej upnikov, katerih terjatve so nastale do začetka stečajnega postopka), ampak je upravičena le do ustreznega dela preostanka razdelitvene mase (tj. do tistega preostalega premoženja stečajne dolžnice, ki je ostalo po celotnem poplačilu vseh terjatev iz 1. odstavka 160.a člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL)). Delničar namreč vse do stečaja družbe ne more uveljavljati svojega premoženjskopravnega upravičenja iz naslova pravice do udeležbe na ostanku premoženja (ki je sicer skladno z razmerjem števila njegovih delnic do števila vseh izdanih delnic delniške družbe), saj ima do dneva začetka stečajnega postopka le pravico do dividende, ne pa obligacijskih ali stvarnih pravic v okviru svojih korporacijskih pravic (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17.11.1998, opr. št. III Cpg 77/98).

Ker tožeča stranka kljub napotitvi na pravdo (zaradi ugotovitve obstoja terjatve iz naslova imetništva 86 navadnih delnic v skupni nominalni vrednosti 2,580.000,00 SIT) ne more biti upravičena do poplačila iz razdelitvene mase (po 1. odstavku 160.a člena ZPPSL), je sodišče druge stopnje na podlagi 15. člena ZPPSL v zvezi s 4. točko 373. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi ugodilo in izpodbijani del prvostopne sodbe spremenilo tako, da je ugotovitveni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (1. točka izreka).

Tožeča stranka je namreč kot delničar (torej kot upravičenec zadnjega vrstnega reda) iz naslova imetništva 86 delnic lahko upravičena le do ustrezne udeležbe na preostanku razdelitvene mase (po 3. odstavku 160.a člena ZPPSL), saj višine njenega upravičenja ob začetku stečajnega postopka tudi ni mogoče ugotoviti (pri spornih delnicah namreč ne gre za prednostne, ampak za navadne delnice). Upravičenje tožeče stranke, da se iz naslova imetništva 86 navadnih delnic poplača po morebitnem popolnem poplačilu upnikov stečajne dolžnice, torej ni terjatev, ki jo je treba prijaviti po 137. členu ZPPSL (gl. tudi stališče posvetovanja sodnikov o nekaterih problemih v zvezi s stečaji, 28.11.1996 in 29.1.1997, PD 3-4/97, stran 417, ter komentar ZPPSL dr. Nine Plavšakove, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, sodna praksa, stran 494,3.).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP priznalo 106.225,00 SIT pritožbenih stroškov (2. točka izreka). Le-te je odmerilo od zneska 2,580.000,00 SIT, in sicer v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST) ter Odvetniško tarifo (OT). Tako je toženi stranki na podlagi tarifne številke 3/1 taksne tarife ZST priznalo stroške sodnih taks za pritožbo v znesku 51.600,00 SIT in na podlagi tarifne številke 16/1 v zvezi s 1. odstavkom 16. člena OT stroške sestave pritožbe v znesku 54.625,00 SIT (625 točk x 87,40 SIT).

Sodišče druge stopnje je toženi stranki od tako odmerjenih pritožbenih stroškov (v skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na 8. razširjeni seji Vrhovnega sodišča (S)R Slovenije dne 26.12.1989) od dneva izdaje predmetne odločbe do plačila priznalo tudi zakonite zamudne obresti (2. točka izreka).