Jedro

Pritožbeno stališče, da je zahtevek glede stanovanja na A. treba zavrniti zato, ker sta pravdni stranki v zemljiški knjigi že navedeni kot polovična lastnika, ni utemeljen. Predmet ugotavljanja je skupno premoženje, ne glede na zemljiškoknjižne podatke. Ker je skupno premoženje pridobljeno na originaren način, je delež izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju lahko drugačen, kot ga izkazujejo zemljiškoknjižni podatki.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I.2. spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 51.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 40.000,00 EUR od 31. 12. 2018 dalje, od zneska 11.600,00 EUR pa od 5. 10. 2020 dalje, pod izvršbo, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne."

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta pravdni stranki v trajanju življenjske skupnosti s skupnim delom in sredstvi pridobili:

-stanovanje na naslovu A., vpisano v zemljiško knjigo kot del št. 9, v stavbi 634 k. o. X;

-terjatev iz naslova prodaje stanovanja na naslovu B. v površini 61,40 m2, stavba št. 25, del stavbe 2 k. o. Y v vrednosti 32.000- EUR:

-terjatev iz naslova prodaje stanovanja na naslovu B. v površini 60,40 m2, k. o. Y v vrednosti 42.000- EUR;

-terjatev iz naslova odsvojitve osebnega avtomobila znamke Audi ..., letnik 2012, v vrednosti 12.000- EUR

ter da delež pravnih strank na skupnem premoženju znaša: za tožnico 6/10 in za toženca 4/10 (I. 1. točka izreka).

Toženi stranki je naložena obveznost, da tožnici plača 51.600- EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnjen (I.2. točka izreka).

Zavrnjen je tudi zahtevek iz naslova povrnitve odplačanega dela kredita v višini 13.009,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.3. točka izreka).

Primarni zahtevek je zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči 90 %, tožeča pa toženi 10 % (III. točka izreka).

2.V pravočasno vloženi pritožbi tožena stranka izpodbija ugodili del sodbe in odločitev o pravdnih stroških. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Zatrjuje procesno kršitev, ker je sodišče zaslišalo priče C. C., D. C., E. E., F. F. in G. G. Dokaz z zaslišanjem teh prič je tožeča stranka v prvem postopku umaknila, v ponovljenem postopku pa vztrajala pri njihovem zaslišanju. Ponovljeni postopek umaknjenih dokaznih predlogov ne oživi, na kar je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje večkrat opozorila. Če je dokazni predlog umaknjen, se šteje, da ga ni bilo. Odločeno je o podrednem zahtevku in zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila v vlogi z dne 1.10.2020. O zahtevku, postavljenem v tožbi, ni odločeno. Zahtevek ni postavljen skladno z napotili pritožbenega sodišča. Tožeča stranka ni opredelila pravne koristi za vložitev ugotovitvenega zahtevka. Nepremično premoženje je bilo ustvarjeno iz toženčevega posebnega premoženja. Stanovanje na B. je bilo kupljeno leta 2010 iz toženčevih prihrankov. Toženec je od leta 2002 dalje delal. Ker je živel doma, ni imel stroškov preživljanja. Vse to je potrjeno z zaslišanjem toženca, njegovega očeta, mame in sestre. Vse, kar je zaslužil, je lahko privarčeval in namenil za nakup stanovanja, o čemer se sodišče ni opredelilo. Ker ni bil izveden dokaz s poizvedbami pri FURS o toženčevih prihodkih, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženec je moral prejeti vsaj minimalno plačo od leta 2002 dalje. Dohodke je imel tudi v času bolniškega staleža. V vsem obdobju je zaslužil tudi s preprodajo vozil, kar s stani nasprotne stranke ni prerekano. Dohodke iz tega naslova je imel tudi v obdobju, preden sta s tožnico leta 2010 osnovala življenjsko skupnost. Tožnica ni podala trditev glede njenih prihrankov iz obdobju pred začetkom skupnosti. Tožnica ni dokazala, da je karkoli prispevala k nakupu stanovanja v letu 2010. Toženec je pojasnil, da je dal aro v gotovini in nakazal kupnino iz svojega računa. Ni res, da je tožnica za dokup sobe prispevala iz vrnjene šolnine, saj je toženec pojasnil, da je bila soba kupljena iz kupnine, prejete za osebno vozilo Renault ... Pri obnovi stanovanja na B. je sodeloval toženčev oče. Ker je bila kupnina, prejeta za to stanovanje, vložena v nakup dveh stanovanj na B., sta tudi ti dve stanovanji toženčevo posebno premoženje. Zato je z njima toženec lahko razpolagal. Tožnica vrednosti stanovanj ni pojasnila. Če je sodišče upoštevalo kupnino, prejeto za stanovanji, bi moralo upoštevati tudi stroške in davščine, ki jih je toženec imel pri prodaji; pa tudi stroške upravnika za eno leto in štiri mesece. Za stanovanje na A. je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica strank do polovice, zato je zahtevek glede tega stanovanja treba zavrniti. Tudi to stanovanje je toženec skupaj s svojim očetom adaptiral. Tožnica ni navedla identifikacijskih podatkov za vozilo Audi ..., letnik 2012, zato ni mogoče ugotoviti, za katero vozilo sploh gre. Tudi vrednosti tega vozila (12.000,00 EUR) tožnica ni dokazala. To vozilo je v zahtevek vstavila šele v pripravljalni vlogi; po tem, ko je bil odgovor na tožbo že podan. Ker ga ni omenila v tožbi, se toženec glede tega vozila v odgovoru na tožbo ni mogel izjasniti, naknadno pa ni bil pozvan, da se glede tega dela zahtevka opredeli. Odločitev o deležu na skupnem premoženju (6 : 4 v korist tožnice) je napačna. Ni upoštevano toženčevo posebno premoženje, vloženo v skupno premoženje. V sodbi, izdani v prvotnem postopku, je bil ugotovljen polovični delež pravdnih strank na skupnem premoženju. Zoper ta del odločitve se takrat tožnica ni pritožila, zato odločitev v ponovljenem postopku za toženca ne more biti bolj neugodna. Dohodki pravnih strank so ocenjeni v razmerju 1 : 3, čeprav je to očitno napačno. Razen tega je toženec imel še dodatne dohodke. Napačna je tudi odločitev glede zamudnih obresti, saj zahtevek, o katerem je odločeno, v tožbi ni bil postavljen. Odločitev o stroških postopka je napačna, ker tožnica ni uspela s primarnim zahtevkom in ker je zavrnjen tudi zahtevek iz naslova kredita. Tožničin uspeh v postopku je prevrednoten.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku saniralo prejšnje pomanjkljivosti. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pravilno je pritožbeno stališče, da na prvem naroku glavne obravnave, ki sledi razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, navajanje novih dokazov ni mogoče. Iz določbe prvega odstavka 286. čl. ZPP izhaja dolžnost stranke, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze. Dodatne navedbe in predlogi so na kasnejših narokih dovoljeni le, če jih stranki brez svoje krivde nista mogli navesti na prvem naroku (tretji odstavek 282. čl. ZPP).

6.Ni sporno, da je tožeča stranka dokazni predlog z zaslišanjem prič C. C., D. C., E. E., F. F. in G. G. podala pravočasno - že pred izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo. Pritožnik legitimnosti izvedbe dokaza z zaslišanjem navedenih prič nasprotuje z očitkom, da je tožeča stranka na naroku 18. 5. 2021 dokazni predlog umaknila, v ponovljenem postopku - na naroku 17. 5. 2022 - pa pri zaslišanju teh prič vztrajala. Na naroku 17. 5. 2022 je tožeča stranka pojasnila, da je dokaz z zaslišanjem prič v predhodnem postopku umaknila, ker je bila zaradi toženčeve odsotnosti z naroka prepričana, da njihovo zaslišanje iz procesnih razlogov ni potrebno; predlagala je izdajo sodbe na podlagi podatkov spisa. Po izvedbi tega naroka je sodišče prve stopnje odločilo - glede na stanje spisa, na podlagi drugega odstavka 292. čl. ZPP - s sodbo I P 242/2018 z dne 18. 5. 2021. Ta sodba je bila s sklepom pritožbenega sodišča I Cp 1582/2021 z dne 29. 11. 2021 v celoti razveljavljena, ker pogojev za odločanje na podlagi podatkov spisa ni bilo.

7.S postavitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič - že pred prvim narokom za glavno obravnavo - je tožeča stranka sledila procesnim pravilom o pravočasnem in določnem navajanju dokazov. Njen umik dokazanega predloga z zaslišanjem prič je bil pogojen s - sicer nepravilnim - sklepanjem, da so podani pogoji za odločitev na podlagi podatkov spisa. Razlog za potrebo po ponovitvi dokaznega predloga ni strankina neskrbnost, ampak nepravilno procesno stališče o možnosti rešitve z institutom, ki omogoča odločitev brez izvedbe dokazov. S tem, ko je - po neuspelem poskusu odločanja na podlagi podatkov spisa - vztrajala, da se že predlagane priče zaslišijo, v postopek ni vnašala novot, ki bi terjale dodaten angažma nasprotne stranke in sodišča.

8.Prekluzije pri navajanju dokaznih predlogov so predpisane z namenom pospešitve in koncentracije postopka ( 11. čl. ZPP). Tretji odstavek 282. čl. ZPP sodišče pooblašča, da izvede tudi dokaze, ki sta jih stranki predlagali na poznejših narokih, če jih brez svoje krivde na prvem naroku nista mogli navesti ali če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Z odločitvijo pritožbenega sodišča I Cp 1582/2021 se je izkazalo, da odločitev na podlagi podatkov spisa ni mogoča, kar pomeni, da je odločitev mogoče doseči le z izvedbo dokazov, s katerimi pravdni stranki dokazujeta pravno relevantna dejstva (212. čl. ZPP). Izvedba dokaza z zaslišanjem prič reševanja spora ni zavlekla. V takem primeru uporaba prekluzij ni sprejemljiva. Ker se je poskus rešitve zadeve brez dodatnega zaslišanja prič izjalovil, tožeči stranki ni mogoče odreči pravice, da v ponovljenem postopku vztraja pri pravočasno podanem podanem dokaznem predlogu. Pritožbeni očitek kršitve prvega odstavka 286. čl. ZPP zato ni utemeljen.

9.Dokazni predlog s poizvedbami pri FURS in ZPIZ o toženčevih dohodkih za čas od leta 2002 ni substanciran. Dohodki pred vzpostavitvijo ekonomske skupnosti niso zatrjevani in razlog za njihovo ugotavljanje ni naveden; informativen dokaz pa ni dovoljen. Toženec bi moral skladno z 212. čl. ZPP navesti o katerih dejstvih naj se poizveduje, pa tega ni storil. Dokazni predlog s poizvedbami pri FURS je bil zato utemeljeno zavrnjen. Toženčeve dohodke v času trajanja ekonomske skupnosti (za leta do 2011 do 2017) dokazujejo dohodninske odločbe. Njegovi dohodki za leto 2010 so izkazani s potrdilom delodajalca z dne 22. 6. 2022 (list. št. 199).

10.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni odločeno o zahtevku, postavljenem v tožbi. Na naroku 17. 5. 2022 je tožnica postavila podredni zahtevek in se izrekla, da je njen primarni tožbeni zahtevek tak, kot je postavljen v vlogi z dne 1. 10. 2020. Primarni tožbeni zahtevek je zavrnjen, podrednemu tožben zahtevku je delno ugodeno. Ker je bil v tožbi postavljen zahtevek nadomeščen z novim zahtevkom, je treba odločiti zgolj o tem - novem - zahtevku, ki nadomešča prejšnjega. Ugotovitveni del zahtevka je povezan z dajatvenim delom zahtevka in sestavni del tožničinega uveljavljanja deleža na skupnem premoženju, zato dodatno utemeljevanje ugotovitvenega dela zahtevka ni potrebno. Pritožbena trditev, da tožbeni zahtevek ni postavljen skladno z zahtevo pritožbenega sodišča, ni obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti.

11.Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je bilo stanovanje na B. skupno premoženje. Toženec je to dejstvo zanikal pavšalno, enako kot skupno lastništvo ostalih stvari, ki sta jih pravdni stranki pridobili v času trajanja izvenzakonske skupnosti: da ne gre za s skupnim delom pridobljeno premoženje; da je vse, kar je bilo pridobljeno v trajanju ekonomske skupnosti, plod njegovega individualnega dela in njegovih vlaganj ter dohodkov, ki jih je imel še pred nastopom zunajzakonske skupnosti. Glede na to, da je bilo stanovanje kupljeno v trajanju izvenzakonske skupnosti, da sta kot kupca v kupoprodajni pogodbi navedena oba (tožnica in toženec), bi zakonsko domnevo, da gre za skupno premoženje, toženec lahko ovrgel, če bi dokazal, da je bilo stanovanje kupljeno s sredstvi, ki so njegovo posebno premoženje. Tega dokaznega bremena toženec ni zmogel. Višino posebnega premoženja je podal le opisno; sklicujoč se na svojo pridnost, trajanje zaposlitve pred začetkom izvenzakonske skupnosti, prodajo vozil, ki jih je nabavil pred začetkom izvenzakonske skupnosti. Neverjetna je toženčeva trditev, da je v kupoprodajni pogodbi tožnica kot kupovalka navedena zaradi napake in samovoljnega ravnanja nepremičninske agentke. Agentkino samovoljno ravnanje ostaja na ravni pavšalne trditve, saj ga toženec ni dokazoval in ni navajal razlogov za táko agentkino postopanje.

12.Višina terjatve skupnega premoženja do toženca je ugotovljena z višino kupnine, ki jo je toženec dobil s prodajo dveh stanovanj na B. Že v odločbi I Cp 1582/2021 je pritožbeno sodišče opozorilo, da vrednost stanovanj ni nujno enaka višini kupnine, ki jo je toženec iztržil pri prodaji. Ker pa nobena od strank ni zatrjevala in dokazovala drugačne vrednosti (tožnica se je sklicevala na kupnino, ki jo je toženec uspel iztržiti), je vrednost terjatve pravilno oprta na kupnino. Na to vrednost stroški, ki nastanejo pri prodaji, in davščine, ki jih je zaradi prodaje treba plačati, ne vplivajo. Ni pomembno, kakšen je bil toženčev izplen od prodaje, ampak vrednost prodanih stanovanj.

13.Pritožbeno stališče, da je zahtevek glede stanovanja na A. treba zavrniti zato, ker sta pravdni stranki v zemljiški knjigi že navedeni kot polovična lastnika, ni utemeljen. Predmet ugotavljanja je skupno premoženje, ne glede na zemljiškoknjižne podatke. Ker je skupno premoženje pridobljeno na originaren način, je delež izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju lahko drugačen, kot ga izkazujejo zemljiškoknjižni podatki .

14.Pritožnik opozarja, da tožnica o avtomobilu Audi ..., letnik 2012 ni navedla identifikacijskih podatkov. V postopku pred sodiščem prve stopnje skupnega lastništva tega vozila ni zanikal in ni problematiziral identifikacije avtomobila. Nesporno zato je, da je bilo to vozilo nabavljeno leta 2012 in da ga je toženec po prenehanju izvenzakonske skupnosti odsvojil. Vrednosti avtomobila - tožnica ga je ovrednotila na 12.000,00 EUR - toženec ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je zato višino terjatve, ki je nastala zaradi toženčevega nedovoljenega razpolaganja s skupnim premoženjem (avtomobilom), pravilno štelo za nesporno. Trditev in zahtevek, da je to vozilo skupna last, je tožnica res postavila šele v vlogi z dne 1. 10. 2020. Zakaj naj bi toženec teh trditev ne mogel zanikati in zakaj naj bi se temu delu zahtevka ne mogel upreti, v pritožbi ni pojasnjeno. Odgovor na tožbo ni edina vloga, s katero se toženec opredeljuje do navedb tožeče stranke in s katero se lahko upre zahtevku. Formalni poziv k odgovoru na dodatno postavljen zahtevek ni pogoj za njegovo obravnavanje. Zakaj naj bi bila tožnica trditve glede avtomobila dolžna ponavljati v ponovljenem postopku, pritožba ne pojasni. V ponovljenem postopku se obravnavajo vse, tudi v predhodnem postopku podane trditve, in izvajajo vsi dokazi, ki sta jih pravdni stranki predlagali.

15.Ugotovljeni višini deležev na skupnem premoženju pritožnik nasprotuje s sklicevanjem na posebno premoženje, ki ga je vloži v skupno premoženje, pri čemer višine tega premoženja tudi v pritožbi ne opredli. V 15. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo dohodke obeh pravdnih strank v tajanju izvenzakonske skupnosti. Sprejelo je tudi toženčevo trditev, da je preprodajal avtomobile, motocikle. Višine sredstev, pridobljenih s to dejavnostjo, toženec s konkretnimi podatki ni opredelil; tožnica je zanikala, da je s to dejavnostjo zaslužil stanovanje. Ker dohodkov iz opravljanja te dejavnosti toženec ni specificiral, njihove višine ni mogoče dokazovati. Sicer pa, kot navaja sodišče prve stopnje, priče o dohodkih niso vedele izpovedati. Pri določitvi deleža na skupnem premoženju je upoštevano tudi toženčevo angažiranje za dobrobit družine in tudi, da so na obseg skupnega premoženja vplivala sredstva, ki jih je toženec ustvaril pred začetkom izvenzakonske skupnosti ter so bila vložena v skupno premoženje (16. točka obrazložitve). Pa tudi tožničino posebno premoženje (vrnjena šolnina), glede katerega je tožničina izpoved prepričljiva in ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

16.Grajo ugotovljenega deleža na skupnem premoženju pritožnik utemeljuje tudi s sklicevanjem na nepravilno ugotovljeno razmerje med dohodki pravnih strank (1 : 3 v korist tožnice). V tem delu je pritožbi treba pritrditi, saj ugotovljeni dohodki utemeljujejo ugotovitev o enkrat večjih tožničinih dohodkih. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo dejanske dohodke, ugotovljene za toženca na osnovi dohodninskih odločb in za tožnico na osnovi podatkov delodajalca, nepravilno ugotovljeno razmerje med njimi na odločitev ni vplivalo. Ugotovljeno razmerje, ki je posledica nepravilne računske operacije, je zgolj shematičen prikaz, dejanska višina odhodkov pa je pravilno ugotovljena.

17.Ker je bila sodba opr. št. I P 242/2018 z dne 18. 5. 2021 na osnovi pritožb obeh pravdnih strank v celoti razveljavljena, je - na podlagi v ponovljenem postopku izvedenega dokazovanja - sodišče prve stopnje lahko ugotovilo delež na skupnem premoženju, drugačen kot v prvo izvedenem postopku.

18.Plačilo zamudnih obresti je posledica zamude pri plačilu. Dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno, pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 299. čl. Obligacijskega zakonika). Pritožba pravilno izpostavlja, da je tožnica v dne 31. 12. 2018 vloženi tožbi postavila zgolj denarni zahtevek zaradi prodaje stanovanj v višini 40.000,00 EUR. Višji denarni zahtevek (v višini 67.200,00 EUR) - vključuje tudi denarno terjatev zaradi odsvojenega osebnega avtomobila Audi ... - je tožnica postavila šele v vlogi, vloženi dne 5. 10. 2020.

19.Odločitev, da se prisojena denarna terjatev v višini 51.600,00 EUR obrestuje od vložitve tožbe dalje, je zato napačna. S tožbo je bil toženec pozvan, da plača le denarno terjatev, ki je nastala zaradi prodaje stanovanj (s tožbo je bila uveljavljana v višini 40.000,00 EUR). Šele 5. 10. 2020 je bila zahtevana denarna terjatev v višini 67.200,00 EUR, ki vključuje tudi vrednost avtomobila Audi .... Iz naslova nedovoljenega razpolaganja s stanovanjema na B. je tožnici prisojeno 44.400,00 EUR (6/10 od vrednosti 32.000,00 EUR in 42.000,00 EUR ), iz naslova odsvojitve osebnega avtomobila pa 7.200,00 EUR (6/10 od vrednosti 12.000,00 EUR). Ker je tožnica s tožbo uveljavljala zgolj denarno terjatev v višini 40.000,00 EUR, se terjatev, kolikor presega ta znesek, obrestuje od dne, ko je bila uveljavljana. Odločitev iz točke I.2 izreka je zato spremenjena tako, da je toženec terjatev v višini 40.000,00 EUR dolžan plačati z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (31. 12. 2018), ostanek v višini 11.600,00 EUR pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2020 dalje.

20.Odločitvi o stroških postopka pritožnik nasprotuje z oceno, da je razmerje med uspehom tožeče in tožene stranke - 90 % : 10 % v korist tožeče stranke - nepravilno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče se s pritožbeno oceno uspeha strank ne strinja. Zavrnjen je le manjši del denarnega zahtevka (razlika med 67.200,00 EUR in 51.600,00 EUR) ter denarni zahtevek za povrnitev kredita, kolikor je bil odplačan v trajanju ekonomske skupnosti. Z zavrnjenim zahtevkom za povrnitev kredita posebni stroški niso nastali. Višine kredita ni bilo treba ugotavljati, saj ta del zahtevka po materialnem pravu ni utemeljen. Posebni stroški v zvezi z zahtevkom za povrnitev kredita in z zavrnitvijo primarnega zahtevka niso nastali.

21.Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. čl. in prvi odstavek 154. čl. ZPP). Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala ugodilni del sodbe v celoti, vključno z odločitvijo o stroških postopka. Uspela je zgolj s pritožbo zoper obrestovanje prisojene denarne terjatve; torej s pritožbo zoper stransko terjatev. Gre za minimalen pritožbeni uspeh, zato tožeča stranka do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena. Tudi tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta k razjasnitvi zadeve ni pripomogel (prvi odstavek 155. čl. ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 11, 212, 286, 286/1 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 67, 68, 74

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.