Jedro

Zahtevek na priznanje lastninske pravice in izstavitev listine, ki bo podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, je stvarnopravne narave in ga je zato mogoče uveljavljati proti vsakomur, ki onemogoča ali ovira varovano pravico. Skladno z 2. odst. 17. člena ZZK, s katerim je urejena situacija večkratnih prenosov te pravice, ki niso vpisani v zemljiško knjigo, lahko zadnji pridobitelj predlaga vpis pravice nase, če predloži za vsak prenos listino, ki bi lahko bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis. Ker tožnik predlogu za izdajo začasne odredbe ni predložil takšnih listin, ki bi dokazovale verigo prenosov lastninske pravice na sporni nepremičnini od prvega lastnika do tožene stranke, ni izkazal verjetnega obstoja uveljavljenega stvarnopravnega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom v I. točki zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe prepovedi obremenitve in odtujitve stanovanjske hiše v P., ležeče na parc. št. 844, vl. št. 1070 k.o. P. Ugotovilo je, da v tej fazi postopka, na podlagi tožbenih navedb in predloženih listin ni mogoče sklepati, da je tožnik verjetno izkazal zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev, da je dejanski in zemljiškoknjižni lastnik stanovanj v I. in II. nadstropju stanovanjske hiše v P., parc. št. 844, vl. št. 1070 k.o. P. in na izstavitev ustrezne listine za vpis v zemljiško knjigo. Iz kupoprodajnih pogodb izhaja, da je tožnik sporni stanovanji kupil od P., za navedeno družbo pa je mogoče sklepati, da sploh ni bila lastnik nepremičnin. V korist njenega pravnega prednika je bila v zemljiški knjigi, na podlagi sklepa občinskega odbora št. 01-3126/3 z dne 17.2.1959, vpisana le zaznamba upravljanja, ki pa ne predstavlja podlage za pridobitev pravice uporabe, saj se z zaznambo pravice niti ne pridobijo niti se ne prenašajo. Tožnik bi lahko potem, ko je izvedel, da je stvar kupil od nelastnika, uveljavljal zahtevke, ki mu gredo na podlagi pravil o odgovornosti za pravne napake. Glede navedb tožnika, da je najemodajalec, to je X, na podlagi dovoljenj nepremičnino v celoti obnovila, kar pomeni, da je vsa dela opravljala kot njen lastnik in je tožnik tudi na podlagi teh investicij pridobil lastninsko pravico, pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila na sporni nepremičnini vknjižena družbena lastnina v uporabi Občine P. in zato ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice iz naslova obsežnih vlaganj v takšno nepremičnino. Zoper I. točko sklepa se je pritožil tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Kopru v zadevi tožeče stranke X zoper toženo stranko Občino P. z dne 6.10.1994 opr. št. Cpg 364/94. V tem sporu se je Višje sodišče v Kopru postavilo na stališče, da je šlo v primeru P. v zemljiški knjigi le za zaznambo upravljanja. Tožnik pa trdi, da je v konkretnem primeru upravljanje pomenilo uporabo, saj je bila navedena zaznamba vpisana v list B zemljiške knjige, kar pa ne pomeni nikakršnega bremena, saj se bremena vpisujejo v C listu. Pravi tudi, da je bila ves čas dejanski uporabnik sporne nepremičnine P. Nepremičnino je imela v posesti, vanjo je vlagala sredstva in jo oddajala tretjim osebam. Tožnik tudi navaja, da je stroške in najemnino plačeval P. in ne toženi stranki. Pritožba ni utemeljena. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal verjetnega obstoja zahtevka ter s tem upravičil izdajo začasne odredbe. V prvem delu tožbenega zahtevka tožnik zahteva ugotovitev, da je dejanski in zemljiškooknjižni lastnik dela napremičnine, vpisane na parc. št. 844, vl. št. 1070 k.o. P., in sicer stanovanj v I. in II. nadstropju. Vendar pa naše pravo za pridobitev lastninske pravice poleg veljavnega pravnega naslova zahteva tudi pridobitni način, to pa je vpis v zemljiško knjigo, ki je konstitutivne narave (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Ker tožnik v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik sporne nepremičnine, njegov zahtevek v tem delu ni verjetno izkazan. V drugem delu zahtevka pa tožnik od tožene stranke zahteva, da njegovo lastninsko pravico prizna in mu izstavi listino, ki bo podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Gre za zahtevek stvarnopravne narave in ga je kot takšnega mogoče uveljavljati absolutno, proti vsakomur, ki onemogoča ali ovira varovano pravico in ne le proti pogodbenemu partnerju (sklep II Ips 498/98). Zakon o zemljiški knjigi (ZZK) v 2. odst. 17. člena ureja situacijo večkratnih prenosov, ki niso vpisani v zemljiško knjigo. V takšnih primerih lahko zadnji pridobitelj predlaga vpis pravice neposredno nase, če predloži za vsak prenos listino, ki bi bila lahko podlaga za zemljiškoknjižni vpis. Ker pa tožnik v dosedanjem postopku takšne verige prenosov iz Občine P. na X ni dokazal z ustreznimi listinami, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izkazal niti verjetnega obstoja drugega zahtevka. Takšno ugotovitev potrjuje tudi odločitev Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cpg 264/94 z dne 6.10.1994, v kateri je odločeno, da X nima pravice uporabe (lastninske pravice) na sporni parceli št. 844 k.o. P., vl. št. 1070 ter na njej stoječi stavbi. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (365. člen Zakona o pravdnem postopku).