Jedro

Če izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi listine, ki ni verodostojna, mora pravdno sodišče razveljaviti sklep tudi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo spornega zneska in po pravnomočnosti izpeljati običajni kontradiktorni postopek. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Listina, na podlagi katere je bila izvršba vložena, ima v nadaljnjem postopku le dokazno vrednost, to pomeni, da tožeča stranka z njo "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe.

Kadar sodišče tuje pravo pridobi samo po uradni dolžnosti, ni nobene pravne podlage, da bi stroške prevoda obvestil o tujem pravu naložilo v plačilo eni od strank. Stroški prevoda v takem primeru predstavljajo strošek sodišča. Materialno-procesno vodstvo je treba opravljati ne glede na to, ali stranko zastopa odvetnik ali ne, kot tudi če je odvetnik sam stranka. Pač pa materialno-pravnega vodstva sodišču ni treba opravljati, kadar na neko nedoslednost/pomanjkljivost stranko opozori že nasprotna stranka.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 12. 2011, opr. št. VL 186354/2011, razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka) ter tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.840,96 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je toženec podal ugovor, da seznam storitev z dne 26. januarja 2004 ni verodostojna listina, šele po uvedbi pravdnega postopka. Ker tak ugovor ni bil dan v pritožbi zoper sklep o izvršbi, ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Morebitni utemeljeni ugovor, da sklep o izvršbi ne temelji na verodostojni listini, pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tako, da bi sklep o izvršbi razveljavilo v celoti in o predlogu odločilo kot o tožbenem zahtevku. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi moralo voditi postopek kot po običajnem tožbenem zahtevku. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom tožniku naložilo plačilo predujma za prevod listin iz nemškega jezika v slovenski jezik v višini 65,24 EUR.

4. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče pozna (tuje) pravo po uradni dolžnosti. Predlaga razveljavitev sklepa.

5. Toženec na vročeno pritožbo zoper sodbo ni odgovoril. 6. Pritožba zoper sklep je utemeljena, pritožba zoper sodbo pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ima pritožnik prav, ko navaja, da mora prvostopenjsko sodišče morebitni utemeljeni ugovor, da sklep o izvršbi ne temelji na verodostojni listini, upoštevati tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in nato o predlogu odloči kot o tožbenem zahtevku. Po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, se v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pomeni, da se postopek nadaljuje kot pri tožbi, kar je tudi v skladu z zadnjo povedjo drugega odstavka 62. člena ZIZ, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Posebnost postopka po ugovoru zoper plačilni nalog je v izreku odločbe o glavni stvari. V tem namreč sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). Sicer pa veljajo v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog in s tem v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravila pravdnega postopka. Če izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi listine, ki ni verodostojna, mora pravdno sodišče razveljaviti sklep tudi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo spornega zneska in po pravnomočnosti izpeljati običajni kontradiktorni postopek (prvi odstavek 437. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ). Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. To daje sodišču podlago, da s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki ne vsebuje dejanske podlage dolžnikove obveznosti, postopa kot z nepopolno tožbo (108. člen ZPP). To pomeni, da predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri sedaj tožeča stranka navede dejansko podlago dolžnikove (sedaj tožena stranka) obveznosti, tvori tožbo. Tožnikove navedbe v prvi pripravljalni vlogi glede podlage njegove obveznosti so torej sestavni del tožbe. Tožnik do vložitve prve pripravljalne vloge, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi, namreč še ni izčrpal svoje pravice, da navede dejansko in pravno podlago svojega zahtevka (1). Listina, na podlagi katere je bila izvršba vložena, pa ima v nadaljnjem postopku le dokazno vrednost, to pomeni, da tožeča stranka z njo "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek med drugim zavrnilo zato, ker je ocenilo, da listina, na podlagi katere je tožnik sprožil izvršilni postopek, ni verodostojna. Ta del razlogov, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, torej res ni pravilen. Toda ta razlog, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ni bil edini, ki je sodišče prve stopnje vodil k izpodbijani odločitvi. Pritožnik se v drugi sklop zavrnitvenih razlogov ne spušča, zato je izpodbijana odločitev kljub vsemu pravilna.

9. V zvezi z zbiranjem procesnega gradiva v pravdnem postopku velja razpravno načelo (7. člen ZPP). Poleg njega veljata tudi načeli o trditvenem in o dokaznem bremenu in o njuni medsebojni povezanosti. Po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožeča stranka nosi trditveno in dokazno breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice, razen če je glede katerega od teh dejstev kot izjema predpisano obrnjeno dokazno breme. Tožeča stranka mora torej v postopku v skladu z razpravnim načelom sodišču najprej predložiti ustrezno procesno gradivo oziroma podlago za obravnavanje, kar pomeni, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki utemeljujejo njen zahtevek (212. člen ZPP).

10. Pritožnik ne prereka zaključka sodišča prve stopnje, da obstoja zatrjevanega razmerja z listinami v spisu ni izkazal oziroma da so listine, ki jih je priložil, v nasprotju z njegovimi navedbami. Ob tem prvo sodišče ugotavlja, da je tožnik za svoje trditve, da je za toženca opravil storitve, ki jih ta ni plačal, predložil dva različna seznama storitev (drugi odstavek na 4. strani obrazložitve), od natančne opredelitve trditvene podlage pa je odvisno meritorno presojanje ugovorov toženca in odločanje o tem, ali je tožnik vse zatrjevane storitve res opravil in ali mu jih toženec res še ni poravnal, kot trdi tožnik (gornji odstavek na 5. strani obrazložitve). Ker se pritožnik v tej točki povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ne spušča, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni našlo nobene kršitve, je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče pripominja, da gre v obravnavanem primeru sicer za spor z mednarodnim elementom, pri odločanju o katerem bi bilo treba uporabiti avstrijsko pravo. Toda uporaba tujega prava ne pomeni tudi uporabe tujih procesnih pravil: ker je za odločanje pristojno slovensko sodišče, to uporablja svoja procesne določbe (ZPP), prav nanje pa je oprta izpodbijana odločitev.

12. V poduk prvostopenjskemu sodišču (2): ne drži, da materialno-procesnega vodstva ni treba opravljati, kadar je stranka odvetnik. Ustavno sodišče je presodilo, da ima sodišče to dolžnost, četudi stranko zastopa odvetnik (3), torej še toliko bolj, ko odvetnik nastopa kot stranka. Pač pa materialno-pravnega vodstva sodišču ni treba opravljati, kadar na neko nedoslednost/pomanjkljivost stranko opozori že nasprotna stranka (4), kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru.

O pritožbi zoper sklep

13. V civilnih postopkih velja načelo, da sodišče pozna pravo (tudi tuje pravo) po uradni dolžnosti (iura novit curia). Načinov, kako se sodišče seznani s tujim pravom, je več (glej 12. člen ZMZPP). Ker pridobi tuje pravo samo po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 12. člena ZMZPP), ni nobene pravne podlage, da bi stroške prevoda obvestil o tujem pravu naložilo v plačilo eni od strank. Stroški prevoda v takem primeru predstavljajo strošek sodišča. S tem se pritožba zoper sklep izkaže za utemeljeno, zato je sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

14. Tožnik s pritožbo zoper sodbo, v zvezi s katero je priglasil stroške, ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe zoper sodbo.

(1) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 21. 5. 2013, opr. št. III Ips 69/2011. (2) Pritožnik tudi v tej smeri ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje niti v zvezi s tem ne graja razlogov, ki jih navedlo sodišče prve stopnje, po ustaljeni sodni praksi pa je očitek o ne uporabi oziroma nepravilni uporabi 285. člena ZPP relativna kršitev postopka, to pa je treba vselej uveljavljati.

(3) Odločitev Ustavnega sodišča z dne 8. 9. 2005, Up-108/04. (4) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 17. 1. 2013, Sodba II Ips 163/2012.