Jedro

Lastninska pravica na premičnini se pridobi z veljavnim pravnim poslom in (vsaj praviloma) z izročitvijo premičnine v posest kupcu (glej 40. in 60. člen SPZ), zaradi česar zadostuje, da kupec premičnine dokaže navedeni dejstvi in mu ni treba dokazati tudi vpisa premičnine v knjigo osnovnih sredstev ali v določen register.

Pritožbena kritika glede predloženih računov ni utemeljena. Razen enega so sicer vsi računi v zvezi z nakupom spornih delovnih strojev res predloženi v tujem jeziku, vendar pa so bistveni podatki iz teh računov (pogodbeni stranki, vrsta oziroma tip delovnega stroja in njegova letnica, datum računa, cena) razumljivi tudi brez (laičnih) prevodov, ki so jim sicer priloženi. Ker ne gre za obsežno in kompleksno listinsko dokumentacijo, pri kateri bi bil pomemben vsak detajl napisanega, prav tako pa predloženi računi tudi ne predstavljajo edinega dokaza, na katerega bi sodišče prve stopnje oprlo odločitev v tem postopku, nepredložitev overjenih prevodov računov (drugi odstavek 226. člena ZPP) ne predstavlja kršitve, ki bi onemogočala preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe ali ki bi tožencu onemogočala učinkovito uveljavljanje njegovih pravic v postopku. Tudi brez (overjenih) prevodov računov bi toženec, če to že zatrjuje v pritožbi, lahko opredelil, v zvezi s katerimi delovnimi stroji računi niso predloženi, in zakaj iz njih ni razvidno, da bi se nanašali ravno na katerega od zarubljenih delovnih strojev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izvršba po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu v izvršilni zadevi In 13/2014 v korist E. P. (tožena stranka) proti dolžniku A. B. nedopustna na premičnine po rubežnem in cenilnem zapisniku izvršitelja D. M. z dne 18. 2. 2015 oziroma po poročilu izvršitelja sodišču z dne 25. 2. 2015 na delovnih strojih in opremi (bagri, valjarji, traktorji...) po vseh zaporednih številkah od 1 do 15, ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške tega pravdnega postopka v znesku 5.969,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka dalje, vse pod izvršbo.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Opozarja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z izvedenimi dokazi in da zanj predstavlja presenečenje. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) namreč ni z ustreznimi verodostojnimi listinami dokazala, da so zarubljeni gradbeni stroji njena last (npr. knjiga osnovnih sredstev, verodostojne knjigovodske listine). Sodišču prve stopnje očita, da je odločitev oprlo na izpovedi dveh neverodostojnih prič - to je toženčevega dolžnika A. B. (v nadaljevanju: dolžnik), ki je hkrati zakoniti zastopnik in 99 % družbenik tožnice, ter sina tega dolžnika L. B., ki ima ravno tako svojo dejavnost, povezano z gradbeno mehanizacijo. Poudarja, da je dolžnik v izogib plačilu dolga zaprl svoj s.p. ter posle in gradbeno mehanizacijo prenesel na tožnico kot družinsko podjetje. Meni, da se dolžnik norčuje iz njega, na kar kažeta njegova izjava, da tožencu ne bo plačal ničesar po izvršilnem naslovu, in dejstvo, da je pri svojih družinskih članih spretno skril celotno premoženje. Trdi, da so predloženi računi za gradbene stroje v tujem jeziku in brez prevoda, iz njih pa ni razvidno, da bi se nanašali ravno na katerega od zarubljenih gradbenih strojev. Tožnici očita, da ni predložila nobenega dokaza o plačilu računov in o prevzemu strojev od prodajalca. Opozarja na nelogičnost in pomanjkljivost izpovedi dolžnika (glede kasnejšega odvoza strojev na odpad ter glede tega, kateri stroji so bili prodani in kdo jih je prodal) ter na njegovo nepredložitev dokumentov. Izpostavlja še, da sam v postopku ni bil zaslišan, pri čemer dodaja, da se lastništva osnovnih sredstev ne dokazuje z izpovedmi. Ne glede na navedeno sodišču prve stopnje očita, da je zaradi opustitve njegovega zaslišanja bistveno kršilo določbe ZPP, saj je priči tožnice zaslišalo in ju kljub neverodostojnosti upoštevalo pri odločitvi. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških. Meni namreč, da je ocena vrednosti gradbene mehanizacije na 100.000,00 EUR glede na njen odvoz na odpad pretirana, poleg tega pa sedaj na podlagi zanj krivične izpodbijane sodbe tožnici dolguje enak znesek, kot ga sam zahteva od dolžnika v izvršilnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa uveljavlja povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov.

3. Tožnica v odgovoru na tožbo pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in tožencu naloži v plačilo tudi njene stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi toženčevega dolžnika in njegovega sina ter predložene listinske dokumentacije zaključilo, da so zarubljeni delovni stroji last tožnice. Ključnega pomena za ta zaključek je ugotovitev sodišča, da so bile vse zarubljene premičnine (delovni stroji) kupljene v obdobju od konca leta 2013 ter v letih 2014 in 2015, kar je najmanj dve leti in pol po zaprtju organizacijske oblike s.p. toženčevega dolžnika A. B. (3. 6. 2011). Navedeni ugotovitvi glede časa nakupa delovnih strojev s strani tožnice toženec v pritožbi ne nasprotuje, temveč zlasti opozarja na neverodostojnost izvedenih dokazov ter na pomanjkljivosti izvedenega dokaznega postopka. Ta pritožbena kritika ni utemeljena.

6. Lastninska pravica na premičnini se pridobi z veljavnim pravnim poslom in (vsaj praviloma) z izročitvijo premičnine v posest kupcu (glej 40. in 60. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ),1 zaradi česar zadostuje, da kupec premičnine dokaže navedeni dejstvi in mu ni treba dokazati tudi vpisa premičnine v knjigo osnovnih sredstev ali v določen register.2

7. V ZPP velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), v skladu s katerim sodišče pri ocenjevanju dokazov ni vezano na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev (z izjemo domneve o resničnosti vsebine javnih listin - glej prvi odstavek 224. člena ZPP). Zato pritožnik nima prav, ko opozarja, da bi morala tožnica dokazati lastništvo (vseh) zarubljenih delovnih strojev s predložitvijo točno določenih listin - kot npr. s knjigo osnovnih sredstev, z dokazili o prevzemu strojev od prodajalca (dobavnica/prevzemnica).3 Sodišče prve stopnje je glede na navedeno svojo dokazno oceno glede lastništva zarubljenih delovnih strojev smelo opreti na dve izpovedi ter na predložene račune in potrdila o plačilih za večino teh računov.

8. Pritožbene navedbe, s katerimi toženec utemeljuje neverodostojnost izpovedi dolžnika in njegovega sina, niso utemeljene. Osebna in ekonomska povezanost zaslišanih s tožnico kot pravno osebo sama po sebi še ne izkazuje, da tožnica v času rubeža delovnih strojev ni bila njihova lastnica in da tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na zarubljene delovne stroje posledično ni utemeljen.

9. Prav tako ni utemeljeno pritožnikovo vztrajanje pri trditvah glede dolžnikovega izogibanja plačilu dolga ter skrivanja premoženja s prenosom na družinske člane in na družinsko podjetje (tožnico). Te trditve bi, kar se tiče zarubljenih delovnih strojev in tožnice, v tem postopku eventualno sicer lahko bile pravno pomembne (primerjaj 255. in 259. člen Obligacijskega zakonika - OZ),4 vendar pa niso bile dovolj določne (navedene bi morale biti podrobnosti glede konkretnih pravnih poslov, ki naj bi jih dolžnik sklenil v toženčevo (upnikovo) škodo) in dokazno podprte. Zato na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni bilo mogoče zaključiti, da prenos lastništva spornih delovnih strojev s toženčevega dolžnika oziroma njegovega s.p. na tožnico v razmerju do upnika ne more imeti pravnega učinka (prvi odstavek 259. člena in 260. člen OZ). Tak prenos lastništva spornih delovnih strojev v izvedenem dokaznem postopku ni bil ugotovljen.

10. Zgolj zaradi tega, ker je dolžnik kot zakoniti zastopnik tožnice izpovedal, da so bili nekateri zarubljeni stroji kasneje po odredbi inšpekcije odpeljani na odpad, njegove izpovedi še ni mogoče označiti kot neverodostojne oziroma nelogične. Zlasti ne ob upoštevanju njegovih hkratnih pojasnil ob zaslišanju, da je tožnica kupila (tudi) rabljene stroje, da se delovni stroji v kakšnih dveh letih lahko iztrošijo ali razbijejo ter da so bili nekateri stroji ob rubežu že pokvarjeni. Poleg tega iz predloženih dokazil o lastništvu zarubljenih delovnih strojev in iz izvršiteljeve ocene vrednosti5 zarubljenih strojev ne izhaja, da bi bili ti stroji novi, zaradi česar bi bil njihov odvoz na odpad presenetljiv. Sam odvoz neuporabnih delovnih strojev na odpad pa tudi ne kaže na to, da tožnica v času rubeža ni bila njihova lastnica.

11. Pritožnik ne navede, zakaj bi bilo pravno pomembno, da bi zaslišani dolžnik povedal in dokazal, katere stroje je (naknadno) prodal. Pri tem tudi ne drži, da je dolžnik v zvezi s prodajo spornih delovnih strojev ves čas govoril v svojem imenu. Na tak način je izpovedoval glede delovnih strojev, ki jih je imel v preteklosti v lasti kot samostojni podjetnik; kar se tiče zarubljenih delovnih strojev, pa je govoril bodisi v množini bodisi je uporabljal neosebni trpnik.

12. Tudi pritožbena kritika glede predloženih računov ni utemeljena. Razen enega so sicer vsi računi v zvezi z nakupom spornih delovnih strojev res predloženi v tujem jeziku, vendar pa so bistveni podatki iz teh računov (pogodbeni stranki, vrsta oziroma tip delovnega stroja in njegova letnica, datum računa, cena) razumljivi tudi brez (laičnih) prevodov,6 ki so jim sicer priloženi. Ker ne gre za obsežno in kompleksno listinsko dokumentacijo, pri kateri bi bil pomemben vsak detajl napisanega, prav tako pa predloženi računi tudi ne predstavljajo edinega dokaza, na katerega bi sodišče prve stopnje oprlo odločitev v tem postopku,7 nepredložitev overjenih prevodov računov (drugi odstavek 226. člena ZPP) ne predstavlja kršitve, ki bi onemogočala preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe ali ki bi tožencu onemogočala učinkovito uveljavljanje njegovih pravic v postopku. Tudi brez (overjenih) prevodov računov bi toženec, če to že zatrjuje v pritožbi, lahko opredelil, v zvezi s katerimi delovnimi stroji računi niso predloženi, in zakaj iz njih ni razvidno, da bi se nanašali ravno na katerega od zarubljenih delovnih strojev. V tem delu je pritožbena kritika glede neustreznosti predloženih računov pavšalna.

13. Na kršitev pravila o obojestranskem zaslišanju strank toženec opozarja šele v pritožbi, kar je prepozno, saj ni izkazal, da te procesne kršitve ni mogel brez svoje krivde grajati že predhodno (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

14. Tudi vrednost spornega predmeta toženec prvič označuje kot previsoko določeno šele v pritožbi (prim. tretji odstavek 44. člena ZPP), pri čemer ne pojasni, zakaj ji med postopkom ni mogel nasprotovati. Zato te pritožbene graje prav tako ni mogoče upoštevati kot dopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pretirana vrednost spornega predmeta pa je tudi edini razlog, zaradi katerega pritožnik oporeka odločitvi o stroških postopka.

15. Vse ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, medtem ko tožničin odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

1 Torej drugače kot pri nepremičninah, pri katerih se za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ). 2 Primerjaj VSL sodbo in sklep II Cp 1697/2003 z dne 2. 6. 2004, kjer je poudarjeno, da vpis v register vozil ni način za pridobitev lastninske pravice na traktorju. 3 Pa tudi sicer je iz listin v spisu razvidno, da je lastništvo dveh zarubljenih delovnih strojev (mini bager T., letnik 2007 in valjar A.) tožnica izkazala na tak način - s predložitvijo 1. strani svojega registra osnovnih sredstev na dan opravljenega rubeža 18. 2. 2015 v prilogi A7. 4 To je v primeru, da bi zavzeli stališče, da za uveljavljanje izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj v škodo upnika v pravdi za ugotovitev nedopustnost izvršbe zadošča t.i. paulijanski ugovor (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 517/2008 z dne 19. 1. 2012) in da upniku v ta namen ni treba vložiti nasprotne paulijanske tožbe (kar izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 181/2013 z dne 20. 2. 2014 in iz članka avtorjev dr. Maje Ovčak Kos in Žige Razdriha: Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja v novejši praksi Vrhovnega sodišča RS - članek je objavljen v spletni reviji LeXonomica, Univerza v Mariboru, letnik 7, št. 1, str. 19-37, junij 2015). 5 Od 200 do 1000 EUR. 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013 v 9. točki obrazložitve. V tem primeru ni bilo potrebe po (overjenem) prevodu hranilne knjižice iz hrvaščine v slovenščino, saj je šlo za splošno znane, razumljive izraze. 7 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 76/2016 z dne 13. 3. 2018. V tem primeru je bilo zavzeto stališče, da sodbe sodišča prve stopnje sploh ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj brez overjenega prevoda ni mogoče ugotoviti, ali so bile izjave prič in sodbi madžarskega delovnega sodišča prevedene v slovenščino tako, da prevod ustreza vsebini originala. Pri tem je bilo odločilno tudi, da argumentov, na podlagi katerih je bilo ugodeno zahtevku, sodišči prve in druge stopnje nista utemeljili na drugih izvedenih dokazih.