Jedro

Skupno starševstvo lahko obstaja samo v izjemnih razmerjih, ko obstaja sporazum med staršema.

Vegetarijanstvo in ukvarjanje toženke z jogo, v katero naj bi vključevala tudi otroka, vsaj glede na trditveno podlago in priložene listinske dokaze, (še) ne dokazujejo okoliščin, ki bi opravičevale izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep v I. točki razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v II. točki potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se mld. otroka E. V. in K. V. začasno zaupata v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, da se v primeru, da se toženec ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča izreče denarna kazen v višini 3.000,00 EUR, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočne odločitve o glavni stvari ter še 30 dni po njeni pravnomočnosti in da pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve, zavrnjen je bil tudi predlog, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka izdaje začasne odredbe (točka I). Prvo sodišče je tudi zavrnilo predlog toženca za izdajo začasne odredbe, da se mld. otroka dodelita tožencu v varstvo in vzgojo, kakor tudi njegov predlog glede stikov in izrek o denarni kazni v višini 3.000,00 EUR, v primeru če toženka ne bo ravnala v skladu s sklepom sodišča, s tem, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (točka II).

2. Tožnica izpodbija I. točko sklepa iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z začasno odredbo. Tožnica je trdila, da sta otroka ogrožena. Toženec se ne želi srečati s tožnico, zato se predaja otrok med pravdnima strankama vrši na način, da se zagotavlja precejšnja oddaljenost med staršema. V času, ko sta otroka pri očetu, toženec ne dviguje telefona in s tem onemogoča komunikacijo tožnice z otrokoma, preprečuje pa tudi komunikacijo otrok preko njunega telefona in na ta način izvaja psihološko nasilje nad otrokoma. Toženec prepoveduje otrokoma, da bi stopila v kontakt s svojo materjo, saj jima grozi s kaznijo, mld. E. je zagrozil, da ga bo pretepel, če bo poskusil poklicati tožnico. Psihološke težave mld. E. so opazili tudi v šoli, saj otrok ni zbran, grize nohte, je nereden, ne posluša, zato so pravdnima strankama svetovali, da opravita razgovor s šolsko pedagoginjo. Toženec se je dogovoril za svoj termin, da se izgone srečanju s tožnico. Otroka sta bila v februarju in marcu zelo obupana in sta se bala, da tožnice ne bosta več videla, ker jima je toženec povedal, da bodo živeli ob morju in se vračali v Slovenijo le na vsaki dve leti. Tožnica je predlagala poizvedbe na CSD in šoli ter postavitev izvedenca, prvo sodišče pa je zmotno ugotovilo, da trditve tožnice ne predstavljajo tistih okoliščin, ki bi pri otrocih povzročale nepopravljivo in nesorazmerno težko popravljivo škodo oziroma da obstaja nevarnost nasilja. Skupno starševstvo obstaja samo v izjemnih razmerjih, ko obstaja sporazum med staršema, opisano ravnanje toženca pa že sedaj resno ogroža zdrav razvoj otrok.

3. Toženec izpodbija sklep v delu s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in navaja, da je toženec v svojih vlogah pojasnil, da sta mld. otroka ob bivanju pri tožnici izpostavljena za njuno starost nezdravemu in neprimernemu načinu življenja. Predvsem vegetarijanstvo pri mld. otrocih lahko vodi do trajnih ali do vsaj dolgotrajnih zdravstvenih težav in prehranjevalnih motenj, kar je toženec dokazal z priloženimi članki. Vzgoja mld. otrok mora predvideti, da starši otrokom predstavijo različne možnosti, različne poglede, prepričanja in opredelitve, tožnica pa postopa povsem v nasprotju s takšnimi stališči in ogroža zdrav telesni in duševni razvoj otrok, s tem, ko dopušča in izvaja za mld. otroka škodljivi življenjski slog in jih vključuje v neprimerno življenjsko okolje.

4. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

5. Začasna odredba je omejena na nujne primere, ko sodišče ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Sodišče izda začasno odredbo le v takšnih izjemnih primerih, ko je ogrožen psihosocialni razvoj otroka, ker bi v nasprotnem primeru brez izdaje začasne odredbe nastale nepopravljive posledice. Takšna pravna izhodišča prvega sodišča so pravilna in v skladu s 411. členom ZPP in sodno prakso ter naj jih prvo sodišče upošteva tudi pri novem odločanju, ko bo odločalo o utemeljenosti predloga tožnice za izdajo začasne odredbe.

6. Iz trditvene podlage pravdnih strank izhaja, da med pravdnima strankama ni medsebojnega razumevanja, komunikacije in možnosti usklajevanja glede potreb in koristi otrok in da drug drugemu očitata neprimeren način vzgoje, varstva in oskrbe otrok, zato skupno starševstvo ob takšnih (skupnih) trditvah ni primerna oblika varstva in vzgoje otrok, saj se na ta način ne varujejo koristi otrok. Verjetnostno je že sedaj moč ugotoviti, da takšna oblika izvajanja varstva in vzgoje negativno vpliva na psihosocialni razvoj otrok, ob tem, da verjetnostno izhaja, da toženec odklanja komunikacijo s tožnico. Mnenje CSD z dne 7. 1. 2013, s katerim sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni razpolagalo, potrjuje ugotovitve o nezmožnosti komunikacije med pravdnima stranka in da zato v takšnih primerih skupno starševstvo ni v korist otrok. Tožnica opisuje psihične težave pri mld. E., ki že negativno vplivajo na njegov osebnostni razvoj, na kar sta bili pravdni stranki opozorjeni s strani šolskih pedagogov, stisko otrok pa opisuje tudi mnenje CSD.

7. Sodišče prve stopnje ob odločanju ni razpolagalo z mnenjem CSD, zato tudi ni moglo upoštevati vseh relevantnih dejstev, ki bi lahko bili podlaga za odločanje o utemeljenosti predloga tožnice za izdajo začasne odredbe. Tudi tožnica je navedla relevantna dejstva in predlagala dokaze, ki pa jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo, čeprav bi izvedeni dokazi lahko potrdili, da skupno starševstvo že sedaj negativno vpliva na psihosocialni razvoj otrok v takšni meri, da je treba na drugačen način zagotoviti varstvo in vzgojo otrok ter na novo določiti stike pravdnih strank z otrokoma, saj bi v nasprotnem otrokoma lahko nastala nenadomestljiva škoda. Morda bo že zaslišanje pravdnih strank in (ali) z dopolnitvijo mnenja CSD moč ugotoviti relevantna dejstva, ki bodo potrdila ali izključila utemeljenost trditev tožnice, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek nenadomestljive škode.

8. Toženec v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe ni opredeljeno navedel dokaznih predlogov, kot to zmotno trdi v pritožbi, poleg tega pa vegetarijanstvo in ukvarjanje toženke z jogo, v katero naj bi vključevala tudi otroka, vsaj glede na trditveno podlago in priložene listinske dokaze, (še) ne dokazujejo okoliščin, ki bi opravičevale izdajo začasne odredbe. Toženec pa bo v postopku dodelitve otrok lahko dokazal, da je sposoben zagotoviti za otroka boljše možnosti varstva, vzgoje in oskrbe kot tožnica, tudi zato, kot sam navaja, ker tožnica otrokoma ni sposobna predstaviti različnih pogledov, prepričanj in opredelitve in ker na neprimeren način usmerja otroka v jogo in vegetarijanstvo. V postopku izdaje začasne odredbe pa tožnik ni verjetnostno dokazal, da tožnica na ta način škodno vpliva na razvoj otrok oziroma da na takšen način izvaja psihično nasilje nad otokoma, zato je bil njegov predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.

9. Pritožbeni razlogi tožnice so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in sklep v delu, kjer je bil zavrnjen njen predlog za izdajo začasne odredbe razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, pritožbo toženca pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) V nadaljevanju ZPP.