Jedro

Ugotovitev novega dejstva pri sojenju na 2. stopnji izven upravičenj iz 1. - 3. točke 373. čl. ZPP je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka samo, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo 200.383,60 SIT s pripadki zavrnilo, ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku na plačilo 2.319.780,00 SIT s pripadki, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Z njo uveljavlja vse revizijske razloge ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Okoliščina, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo, na katerih materialnopravnih predpisih temelji svojo odločbo, bi lahko bila samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. odst 338. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 354. člena ZPP. Omenjene pomanjkljivosti pa tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala. Zato pritožbenemu sodišču o njej ni bilo treba odločati (365. člen ZPP). Revizijsko uveljavljanje te pomanjkljivosti je zato uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi stopnji. To pa ni revizijski razlog (1. odst. 385. člena ZPP).

Stranka v postopku, ki zatrjuje za odločitev pomembno dejstvo, ga mora dokazati. Dokaze predlaga stranka, ki sporno dejstvo dokazuje (2. odst. 7. člena ZPP, 1. odst 186. člena ZPP, 219. člen ZPP). Predlagati dokaze, ki se lahko predložijo sodišču, pa ne pomeni navesti jih v tožbi, ampak jih predložiti sodišču, da jih lahko uporabi. Tega tožeča stranka ni storila. Računov, na katerih je temeljila tožbeni zahtevek, sodišču ni predložila. Sodišče pa ni dolžno v korist stranke, ki obveznosti predložitve dokazov ne izpolni, samo izvajati neke dokaze, ki jih stranka sploh ni predlagala. Zato ni utemeljen revizijski očitek, da sodišče ni ravnalo pravilno, ker ni naložilo izvedencu, naj ugotovi tudi, koliko dolguje tožena stranka tožeči. Ni tožeča stranka predlagala izvedbe dokaza z izvedencem za ugotovitev višine njene terjatve, ampak tožena zaradi ugotovitve višine njene nasprotne terjatve.

Tožena stranka je utemeljevala nasprotni tožbeni zahtevek na neupravičeni pridobitvi. Dejstvom, na katerih ga je temeljila, tožeča stranka sploh ni ugovarjala, čeprav je za to imela dovolj časa. Zato jih sodišču ni bilo treba še posebej ugotavljati. Res pa je sodišče druge stopnje v zvezi s samoupravnim sporazumom ugotavilo neko novo dejstvo izven upravičenj iz 1. do 3. točke 373. člena ZPP. To pa bi bila relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka samo, če bi nepravilnost vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. To pa ni. Sodišče druge stopnje je namreč omenjeno dejstvo upoštevalo samo dodatno k drugim, ki so že sama zadostovala za sprejetje izpodbijane odločitve. Zato v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva ni prišlo do kršitve določil pravdnega postopka, navedene v 7. točki 2. odst 354. člena ZPP. Do omenjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi z zavrnitvijo predloga tožeče stranke za preložitev zadnjega naroka za glavno obravnavo ni prišlo. Sodišče prve stopnje je namreč predlog za preložitev naroka pravilno zavrnilo iz razlogov, ki jih je navedlo že pritožbeno sodišče. Razen tega pa je sodišče dajalo tožeči stranki več kot dovolj možnosti za obravnavanje, tudi s prelaganjem narokov, vendar tožeča stranka tega ni nikoli izkoristila. Zato ne more šele v pritožbi navajati in predlagati, kar bi morala storiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, še manj pa sedaj v reviziji očitati sodišču, katerih dejstev ni ugotovilo, oziroma jih ni ugotovilo pravilno, ter to opredeljevati kot kršitev določb pravdnega postopka. Omenjeni očitki so samo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. člena ZPP).

Uveljavljani revizijski razlogi, ki so dovoljeni, torej niso podani. Ker revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru 386. člena ZPP tudi tistih revizijskih razlogov ni našlo, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).