Jedro

Sodišče je na podlagi navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe ter ob upoštevanju predloženih dokazov ocenilo, da obstaja verjetnost, da bi v primeru izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do razdružitve tožnikove družine, to pa predstavlja poseg v človekove pravice in svoboščine, kar pomeni, da je tožnik verjetno izkazal, da bi mu s prisilno izvršitvijo odločbe lahko nastala težko popravljiva škoda.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev izpodbijane odločbe Upravne enote Ljubljana št. 214-5899/2011-16 (1312006) z dne 19. 10. 2011 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo Upravne enote Ljubljana št. 214-5899/2011-16 (1312006) z dne 19. 10. 2011 ter odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2141-182/2011/2 (135-02) z dne 19. 7. 2012. S prvostopenjsko odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Odredil je, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti odločbe. Tožnik je naknadno, po vložitvi tožbe, vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče pravno učinkovanje odločbe prvostopenjskega organa zadrži do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da bi mu z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda. Kršena bi mu bila pravica do zasebnega in družinskega življenja. V zvezi s kršitvijo pravice do družinskega življenja je tožnik ustrezne navedbe podal že v tožbi in se nanje sklicuje. Dodatno navaja, da ima v Sloveniji družino in sicer ženo A.A. in tri otroke. Hči B.B. je samostojna in ima že svoje otroke, hči C.C. se še redno šola na Visoki šoli za design in tekstilije v Ljubljani, sin Č.Č. pa obiskuje osmi razred osnovne šole. Žena A.A., hči C.C. in mld. sin Č.Č. ne morejo s tožnikom v Črno Goro, ker imajo v Sloveniji urejeno življenje. Vsi so slovenski državljani, A.A. ima v Sloveniji sorodnike, na katere je navezana, še zlasti na tri sestre, v Črni Gori pa ne pozna nikogar. Tudi C.C. in Č.Č. v Črni Gori ne poznata nikogar in Slovenijo smatrata za svoj dom. Oba se redno šolata v okviru slovenskega šolskega sistema, zato bi za njiju prešolanje pomenilo veliko čustveno in psihično obremenitev. Vprašljivo pa je tudi, ali v Črni Gori sploh ponujajo visokošolski program, ki bi ustrezal visokošolskemu programu, ki ga C.C. obiskuje v Sloveniji in ali bi bil vpis v takšen program sredi študijskega leta sploh mogoč. Prešolanje bi bilo še zlasti naporno za Č.Č., ki je v najtežavnejših letih, ko prijatelji in sošolci ter predvsem občutek pripadnosti igrajo bistveno vlogo v mladostnikovem življenju. Razdružitev tožnikove družine bi pustila hude psihične posledice pri vseh družinskih članih. Če pa bi družina tožniku sledila v Črno Goro, bi bila v Črni Gori eksestencialno ogrožena. Žena in otroci imajo v Sloveniji kot slovenski državljani poskrbljeno osnovno socialno varnost, urejeno imajo zdravstveno zavarovanje, prejemajo otroški dodatek in so jim kot državljanom Slovenije s strani Republike Slovenije zagotovljene vse ostale ugodnosti. V Črni Gori pa za socialno varnost A.A. in otrok C.C. in Č.Č. ne bi bilo poskrbljeno, saj bi bili tam tujci. A.A. kot tujka v Črni Gori gotovo ne bi dobila dela, glede na tamkajšnje ekonomske razmere pa je vprašljivo, če bi delo dobil tožnik. Tožnik v Črni Gori nima premoženja niti možnosti nastanitve zase ali za družino, zato bi bilo preživetje družine v Črni Gori vprašljivo. Glede na navedeno je malo verjetno, da bi žena in oba otroka sledili tožniku v Črno Goro, zaradi oddaljenosti od Slovenije pa bi bili redni stiki tožnika z družino praktično nemogoči. Tožnikovo družinsko življenje tako ne bi bilo samo oteženo, ampak v celoti onemogočeno, kar zanj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se kaže v obliki razdružitve njegove družine.

Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Sodišče je na podlagi navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe ter ob upoštevanju predloženih dokazov ocenilo, da obstaja nevarnost, da bi v primeru izvršitve odločbe, ki nalaga tožniku zapustitev Republike Slovenije, prišlo do razdružitve tožnikove družine. Če bi prišlo do izvršitve izpodbijane odločbe, je malo verjetno, da bi žena in oba otroka, odšli s tožnikom v Črno Goro. Sodišče je sledilo navedbam, da imajo tako žena kot otroka v Sloveniji poskrbljeno osnovno socialno varnost, urejeno imajo zdravstveno zavarovanje in imajo zagotovljene vse ostale ugodnosti, ki jih uživajo kot državljani Republike Slovenije. V Črni Gori bi bili tujci in je zelo verjetno, da žena ne bi dobila dela, kot je tudi verjetno, da dela ne bi dobil tožnik. Sodišče je tudi sledilo tožnikovim navedbam, da v Črni Gori nima premoženja niti možnosti nastanitve zase ali družine in bi bilo preživetje družine v Črni Gori vprašljivo. Prav tako je sodišče sledilo navedbam, da bi bili redni stiki z družino zaradi oddaljenosti Črne Gore od Slovenije zelo oteženi. Zaradi tega obstaja verjetnost, da bi v primeru izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do razdružitve tožnikove družine, to pa predstavlja poseg v človekove pravice in svoboščine, kar pomeni, da je tožnik verjetno izkazal, da bi mu s prisilno izvršitvijo odločbe lahko nastala težko popravljiva škoda. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi to, da bi prešolanje za sina Č.Č. bilo zelo naporno zaradi njegove mladosti. Prav tako je sledilo tudi navedbam, da oba otroka Slovenijo smatrata za svoj dom in da v Črni Gori nimata socialnih stikov ter da se oba redno šolata v okviru slovenskega šolskega sistema. Sodišče tudi meni, da z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe javna korist ne more biti prizadeta.

Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 168/2012 z dne 5. 4. 2012, kjer se je sicer izpodbijala odločba, kjer ni šlo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, vendar je bilo tožniku prav tako naloženo, da mora zapustiti državo. V tem sklepu je sodišče zavzelo stališče, da je potrebno okoliščine, ki so se navajale v zahtevi za izdajo začasne odredbe smiselno povezati z verjetnim zaključkom v primeru prisilne realizacije izpodbijane odločbe in sicer, da tožniku družina ne bi sledila v njegovo državo v negotove razmere. Zavzelo je tudi stališče, da od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo dokazal, da tam nima premoženja ali možnosti nastanitve zase in za družino, saj negativnih dejstev ni mogoče dokazovati. Sodišče je zavzelo stališče, da v primeru prisilne izvršitve odločbe obstaja verjetnost razdružitve tožnikove družine, ki sama po sebi predstavlja poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, pri čemer je možne posledice take razdružitve težko argumentirano dokazovati pred njihovim nastankom. Upravno sodišče je tej odločitvi sledilo in je posledično temu izdalo sklep opr. št. III U 67/2012-5 z dne 13. 4. 2012, kjer je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo. Res je, da ni šlo za enak primer, vendar pa je podoben kot v obravnavani zadevi.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožnik izkazal pogoje, določene v 32. členu ZUS-1 in je zato njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.